"Nisem še srečala para, ki bi rekel, da veliko seksa, a se ne razume"

Zdi se, da se danes ljudje pogosteje in hitreje ločujejo. Je to res? Očitno, vsaj če gledamo statistične podatke.

Kaj gre tako narobe? Običajno si izberemo partnerja na podlagi vzorcev, ki smo jih dobili v primarni družini, čeprav ljudje to pogosto najprej zanikajo. Te vzorce gradimo naprej, kakršnikoli so že, in če jih ne nadgradimo, ne dozorimo. Opažam, da marsikateri par izbere tudi ločitev kot nek beg oziroma se jim s tem ne ljubi več ukvarjati. Ne zavedajo se, da če teh vzorcev ne ozavestiš, če ne ugotoviš, čemu in zakaj se ti dogajajo, boš pri naslednjem partnerju vse ponovil.

Zakaj je ločitev tako razširjena med mladimi družinami, je res kriv prihod otroka? Ko otrok pride, se ve, da poruši vse odnose v paru, zato pa ločimo par, partnerski odnos in družino. Otrok pač zahteva celega starša, oba, morda na začetku res nekoliko bolj potrebuje mamo, a ne vidim razloga, da se oče ne bi angažiral. Se pa dogaja, da se očetje čutijo odrinjeni, tudi v spolnem smislu. Nasploh opažam, da vsi pari, ki imajo težave v partnerskem odnosu, vedno doživljajo težave tudi v spolnosti. Nisem še srečala para, ki bi rekel, midva veselo seksava, ampak se ne razumeva, tega ni, tega še nisem slišala. Poleg tega se ne da kar naprej izgovarjati na otroka, da partnerja nimata več partnerskega in spolnega življenja.

Kaj pa, če umre ljubezen? Kaj pa je ljubezen? O ljubezni nihče ne govori, pravzaprav sem jaz tista, ki postavljam vprašanja o tem. Večina ljudi, ki jih vprašam, kaj pa je z vajino ljubeznijo, reče: "Midva se imava ful rada, jaz imam njega še vedno ful rada, jaz jo imam še vedno ful rad …" Ampak ne morejo več živeti skupaj.

Kdaj gre kaplja čez rob? Pri nekom je lahko to trenutek, pri drugem pa zloraba, proces, ki lahko traja leta in leta in leta, dokler se ne kombinira z nasiljem, prevaro ali grozoto, preden se človek osvesti. Tukaj ni recepta in nočem predalčkati. Ljudje pozabljajo, da se nihče ne poroči ali pride z nekom skupaj zato, da se bo ločil, vsi so prepričani, da bo za zmeraj.

Pridejo ljudje k vam že trdno odločeni, da se bodo ločili, ali ker si poskušajo dati še "zadnjo možnost"? Ukvarjam se s svetovanjem partnerjem, ki so točno v dilemi, ali naj ostanejo ali grejo, ne vejo, kaj bi naredili, zato pridejo na svetovanje – tisti, ki si upajo, ker je to še vedno velik tabu, bolje je vse pomesti pod preprogo. Saj veste, kaj bodo sosedje rekli, kaj bo tašča rekla, prijatelji, s katerimi hodimo na morje že dvanajst let … A tudi ta trend se počasi obrača, ljudje se vedno pogosteje odločijo za obisk terapevta, preden se ločijo. Na silo ne morem nikogar obdržati skupaj, vsak par je odgovoren za svoj odnos in odločitev, ali bo ostal skupaj ali šel narazen, dobro premisliti, sprejeti odgovornost in posledice. Vsi mislijo, da jim bo to z ločitvijo olajšano, a se ne zavedajo. skozi kakšne procese žalovanja, razmišljanja, tudi obžalovanja gre človek po ločitvi. Da ne govorimo o primerih, kjer so vpleteni otroci in bi morala biti komunikacija dobra.

Kaj svetujete tistim, ki jim ni uspelo ohraniti zakona? Najprej je treba odžalovati, razčistiti sam s sabo, zakaj si se ločil, se soočiti z vzorci, ki jih imaš, hkrati pa si osmisliti življenje, si postaviti cilje, se izživeti, če komu to ugaja, ko je čas prebolevanja mimo …

Je ločitev za žensko še vedno sramota? Mislim, da v nekem urbanem okolju ne.

Kdo težje prenese ločitev? V današnjih časih moški.

Zakaj? Ker tradicionalno še vedno velja, da so ženske še vedno nosilke doma in topline, domačnosti, to še vedno nekaj pomeni. Moški se po ločitvi še nekako spopadejo z gospodinjskimi opravili, večkrat pa so izgubljeni pri iskanju nove partnerice, pritožujejo se, da se niti spogledovati ne znajo več.

Za več informacij se lahko obrnete na www.svetovalnica.si