Vzgoja: Če mi nismo samozavestni, tudi naš otrok ne bo

Kako vzgojiti otroka, da bo postal samostojna, samozavestna oseba, ki se bo uspešno soočala z izzivi današnjega časa? Pravega odgovora ni, so pa smeri, ki se jih lahko držimo, in napake, ki se jim lahko zavestno izognemo. Katere so in na kakšen način jih premagati, nam je pojasnila psihologinja iz centra Platea Lea Beznik.

Kako razvajenost vpliva na otroka, na njegovo prihodnost? Kdaj otroka kaznovati in kako?

Vzgoja, v kateri ni meja, ni omejitev, ko se otroku vse dovoli in vse uresniči takoj, ko si otrok nekaj zaželi, vodi do tega, da otrok nima občutka varnosti, nima občutka, da staršem lahko zaupa, in se čuti prepuščenega samemu sebi. Običajno ti otroci povedo, da nikomur ni mar zanje in so na starše zelo jezni. Normalno je, da otrok trmari, poskuša dobiti več, kot bi bilo v določenem obdobju zanj primerno, a naloga staršev je, da odločno, jasno in predvsem mirno otroku povedo: "Vem, da si tega želiš in da si jezen name, ker ti ne dovolim, a tega zdaj ne moreš dobiti." Potem mirno počakamo, da otrokov izbruh mine in ponovimo: "Danes ne." In nato poskušamo preusmeriti pozornost tako, da začnemo govoriti nekaj povsem drugega, naredimo kaj zabavnega, otroku kaj pokažemo …

Kaznovanje nima nobenega smisla in pri otroku povzroči le še večjo stisko in posledično upor ali obrambo. Če opazimo, da otroku morda preveč popuščamo, da pogosto reagiramo tako, kot želi otrok, čeprav se nam to ne zdi najbolj prav, je prav, da sami pri sebi razmislimo, morda celo napišemo, kaj je dovoljeno, kaj je primerno, in na ta način določimo meje. Otroci potrebujejo mirne, odločne in samozavestne starše, ki zaupajo vase in so pri vzgoji nežni, a dosledni in taki ostanejo predvsem takrat, ko se stvari zaostrijo.

Koliko svobode pustiti otroku pri sprejemanju odločitev, kot so na primer aktivnosti? Kakšne so lahko posledice, če želimo vplivati preveč?

"Otroci potrebujejo mirne, odločne in samozavestne starše, ki zaupajo vase in so pri vzgoji nežni, a dosledni." Dobro je, da si otrok sam izbira aktivnosti, a mu omejimo število dejavnosti. Kadar se otrok želi vključiti v veliko aktivnosti, mu morda lahko rečemo, da naj na list napiše ali pa nam narekuje, kaj vse bi želel početi. Nato pa naj z rdečo barvo obkroži tiste, ki se mu zdijo še posebej zanimive in primerne zanj. Potem pa naj obkrožene dejavnosti razvrsti še po vrstnem redu. In udeleži se lahko npr. prvih štirih. To je odlična priložnost, da se otrok uči odrekanja. Nič ni narobe, če vsega, kar mu je prijetno in zanimivo, ne more izkusiti tako. Če kakšno stvar prihranimo za poznejša obdobja, v otroku vzbudimo željo, ki pa je najboljši motivator. Otroci, ki nimajo želja, se počutijo prazne in so običajno nezadovoljni.

Preveliko vmešavanje lahko povzroči, da otrok čuti, kot da njegovo življenje in odločitve o tem, kaj bi počel, niso v njegovih rokah, se povsem prepusti vodstvu in pozneje ni sposoben sprejemati odločitev oziroma sploh ne ve, kaj ga veseli, kaj bi delal, katero šolo bi si izbral, niti katerega partnerja. Vedno čaka, da bo nekdo izbral namesto njega, in to ga seveda dela nesrečnega.

Kakšen vpliv ima primerjanje z drugimi na otroka?

Zelo negativen in če bi bili starši pozorni, bi opazili, da otroka zelo prizadene, ko mu za primerjavo ponudimo vrstnika ali sorojenca, nato pa neustrezno vedenje nadaljuje ali ga celo stopnjuje. Izogibajmo se temu, da rečemo otroku: "Poglej, ta deklica pa tako lepo hodi, ti pa samo stokaš." Ali pa: "Zakaj ne moreš biti tako pridna kot Polona? Ona vedno naredi nalogo takoj po pouku." Kako pa bi bilo nam, če bi nam partner pri nedeljskem kosilu rekel: "Zakaj ne moreš skuhati takega kosila kot soseda. Ona se res potrudi in poleg vsega pripravi še sladico."

Zgled je močnejši kot besede: zakaj? Kakšne so najpogostejše napake, ki jih delajo starši?

Otroci nas opazujejo in nas poznajo veliko bolje, kot si mislimo. Zgled je ključen, veliko pomembnejši od tega, kar otroku povemo z besedami, mu pojasnjujemo, razlagamo ipd. Če mi nismo samozavestni, ne znamo vzpostavljati socialnih stikov, se veliko jezimo itd., bo otrok v podobnih situacijah težko reagiral drugače. Starši pogosto kričijo, potem pa otroku rečejo: "Da se takoj nehaš dreti." Ko nas kakšno otrokovo vedenje moti, je včasih prav zabavno pogledati, kako pa mi reagiramo v podobni situaciji.

Vzgojiti otroka, kakršen je, in ne, kakršnega si želimo - kako to ozavestiti? Kako svoje predstave o otrokovi prihodnosti realno uresničevati?

"Pomembno je, da ohranjamo in vzdržujmo pozitiven odnos z otrokom in da poskrbimo, da bo otrok vedel, da smo mi tisti, na katerega se lahko obrne in se nam zaupa, ko mu je težko." Ob vsej tej poplavi knjig, člankov, predavanj, kjer staršem govorijo, kaj bi morali storiti, dobimo občutek, da je vse v naših rokah in da s pravilno vzgojo, v kateri ni napak, lahko vzgojimo otroka, tako kot smo si zamislili. Zmotno mišljenje, da je otrokov razvoj in njegova prihodnost povsem v naših rokah, je veliko breme in odgovornost, ki marsikateremu staršu povzroči tako stisko, da pozabi opazovati svojega otroka, ga spoznati, videti, kakšen je, in želi samo delati "prav". A kar je "prav" in "dobro" za enega otroka, morda pri drugem povzroči ravno obraten odziv. Ključno je, da si starši povrnejo zaupanje vase, v svojo intuicijo, da otroka veliko opazujejo in so z njim v pristnem stiku, da živijo z otrokom v sedanjosti in mu po svojih najboljših močeh skušajo biti dober in zanesljiv vodnik na otrokovi poti.

Kdaj in kako se odločiti, da otroka vključimo v dejavnosti? Kaj če ga sploh ne vključujemo v dejavnosti?

Ponudbe raznih dejavnosti in učenja spretnosti starše zelo mamijo, da otroke vključijo v te aktivnosti. In zaradi velike zaposlenosti in obremenjenosti s službo in obveznostmi doma, otroka vključimo v razne plavalne, smučarske tečaje in tečaje drsanja, angleščine ipd. in mislimo, kako se bo tam imel super in kaj vse se bo naučil. In to je pogosto tudi res, ampak ali je to tisto, kar otrok v tem obdobju potrebuje? Otroci potrebujejo starše, da jih oni učijo, se z njimi igrajo, zato je dobro, da vsaj osnov določenega športa, inštrumenta ali jezika, ki ga znajo, naučijo starši. Naš odnos z otrokom, ko ga bomo učili metati na koš, bo veliko bolj kakovosten in bo otroku pomenil neprimerljivo več, kot če mu ponudimo najboljšega učitelja košarke.

Zakaj otroci in starši ne morejo biti najboljši prijatelji? Kako lahko starši izgubijo strah, da jih bo imel njihov otrok še vedno rad, tudi če bodo kdaj strogi z njim?

Otrok ne more in ne sme nadomeščati naših prijateljev, partnerja, zaupne osebe. Moramo pa ga spoštovati, tako kot spoštujemo druge, nam pomembne odrasle. Staršem se pogosto zdi, da če si strog, moraš biti pa tečen, zoprn in da se moraš prepirati. A strogost in doslednost nista povezani z jezo, prepiri itd., ampak z mirnostjo in odločnostjo. Poskušajmo postavljati meje in določati pravila na umirjen, kdaj tudi zabaven način, želeno vedenje vzpostavljajmo skozi igro in bodimo dober vzor. Pomembno je, da ohranjamo in vzdržujmo pozitiven odnos z otrokom in da poskrbimo, da bo otrok vedel, da smo mi tisti, na katerega se lahko obrne in se nam zaupa, ko mu je težko.

Otroci so druga priložnost za neuresničene cilje staršev - kako se izogniti temu?

"Če otrok doma dobi vso pozornost in so potrebe drugih v družini vedno postavljene v ozadje, ima otrok lahko hude težave, ko se znajde v skupini, npr. v šoli, na treningu, ko od odraslih ne dobi toliko pozornosti." Starš, ki v otroku vidi priložnost, da bi uresničil svoje cilje, sam to težko prepozna. Ko se zasačimo, da otroka zelo spodbujamo k nečemu, se je dobro vprašati: "Si mogoče tega jaz želim bolj kot otrok?"

Starši ne želijo slišati nič slabega o svojem otroku. Zakaj ni dobro, da si zatiskajo oči?

To se zgodi prav zaradi tega, ker imajo starši močan občutek, da so oni odgovorni za vse otrokovo vedenje, reakcije, celo razmišljanje. In če slišijo kakšno kritiko na otrokovo vedenje, to vzamejo kot kritiko njihove vzgoje in reagirajo z obrambo. V vzgoji otroka poskušajmo na težave gledati kot na izzive in lažje se nam bo soočati z vsem, kar nam prinesejo različna obdobja v odraščanju naših otrok.

Zakaj starši dopuščajo, da se življenje vrti zgolj okoli otrok? Kako to vpliva na starše, kako na otroke in kje postaviti meje, da otrok ni središče dogajanja?

Pretirana osredotočenost celotne družbe na otroka je zanj kar veliko breme. Predstavljajte si, da ste v službi vsak dan nenehno v središču pozornosti in da se vse vrti okoli vas. Morda vam ta pozornost na začetku celo godi, a pozneje se to spremeni. Podobno se počuti tudi otrok. Čeprav se ne počuti vedno najbolje, ko ima vso pozornost, verjame, da tako je in da ga imajo radi in da ga opazijo le, če je vedno v središču pozornosti in se vse prilagaja njemu in njegovim potrebam. Če otrok doma dobi vso pozornost in so potrebe drugih v družini vedno postavljene v ozadje, ima otrok lahko hude težave, ko se znajde v skupini, npr. v šoli, na treningu, ko od odraslih ne dobi toliko pozornosti. Takrat ima občutek, da je z njim nekaj narobe, in njegova samozavest se začne krhati, pozornost začne vzbujati na različne načine, lahko razvija perfekcionizem, kar vodi do občutka, da nič, kar stori, ni dovolj dobro, ali pa pozornost dobi z neprimernim vedenjem, kar pa tudi ne vpliva dobro na njegovo mnenje o samem sebi.

Namesto da prilagajamo življenje otroku, ga vključimo v dogajanje. Če moramo pospraviti, naj nam pomaga, če bi mi radi brali knjigo, mu povejmo, da bomo zdaj pol ure brali, da potrebujemo malo miru, in ga vprašajmo, kaj bo on počel: "Se boš igral ali boš risal?" Če otrok želi vmes našo pozornost, ga pogledamo, mu nežno, a odločno, rečemo: "Tole poglavje dokončam, potem pa bom pogledala, kaj si narisal."