Adrijana Mandl: Venezuela je vesela in srčna

Bo tudi pri potovanjih držalo, da prvega ne pozabiš nikoli?

Drži. Prvega sicer nisem pozabila nikoli, a vsako naslednje me je bolj in bolj osvojilo.

Že kot študentko vas je pustolovski duh gnal na večmesečne potepe po svetu. Kam vse ste jo takrat mahnili z nahrbtnikom na ramah?

Spoznala sem večji del jugovzhodne Azije in večji del Južne Amerike. Indija in Nepal sta mi ostala v najlepšem spominu, Japonska me je očarala na svojevrsten način, Južna Amerika pa me je preprosto zasvojila, ker mi je na nek svojstven način ponudila brezmejno svobodo, sonce in kulturo smeha in ker sem tam znova odkrila svojo že pozabljeno otroško radost tekanja naokrog bosih nog. Pozneje sem odkrivala še del Severne Amerike – bolj Divji zahod – in se vračala v države, ki so na meni pustile pečat.

Japonska vam je dobesedno zlezla pod kožo. V deželo vzhajajočega sonca ste se odpravili na krajše potovanje, a ostali nekaj mesecev …

Japonska me je očarala v več pogledih in mi seveda zlezla pod kožo, lahko rečem, da skoraj nezavedno … Sicer je bil moj načrt obiskati prijatelje in se podati na avanturo po manjših azijskih državah, a splet okoliščin je nanesel, da sem ostala malo dlje. Zaradi financ sem se odločila poiskati vir zaslužka in tako dobila delo v majhnem tradicionalnem japonskem baru, kjer sem brez znanja japonščine kljub vsemu preživela in se veliko naučila o tradiciji japonskih poslovnežev in japonski kulturi nasploh, samo sebe pa presenetila z ugotovitvijo, da nisem ustvarjena za natakarico. Uspešnejša sem bila pri tečaju angleške konverzacije, s katerim sem si služila kruh pozneje. Spoznala sem veliko zanimivih domačinov in tako imela možnost pobliže spoznati kulturo in običaje te čudovite dežele, ki toliko sloni na svoji tradiciji in posebnem načinu življenja. Druženje z Japonci mi je odprlo neko drugo obzorje bivanja, zame popolnoma nov svet, ki me je osvojil in posvojil.

Pravo nasprotje Japonski se mi zdi Venezuela, ki je že pred nekaj leti postala vaša druga domovina. Kako domače se počutite na sončni strani Karibov?

Zelo domače. Venezuela je vesela in srčna. Je dežela kontrastov, tako naravnih kot kulturnih. Če povzamem besede mojega prijatelja – je dežela, kjer je nemogoče mogoče in obratno. In seveda, Venezuela je v veliko pogledih pravo nasprotje Japonski, a spoznavanje nasprotij, tudi v kulturi bivanja, me je vedno privlačilo. Japonska je v meni poudarila posebno noto estetike, minimalizma, čistosti, vrednot, pomena daru kot takega, prijateljstva brez kompromisov in še bi lahko naštevala, medtem ko me je Venezuela prevzela drugače. S preprostostjo bivanja, s sožitjem z naravo, z odkritimi nasmehi, radostjo, in seveda s poudarkom, da se živi polno, danes, tukaj in zdaj! Na nek poseben način tudi z glasnostjo, hrupom, kričanjem, glasbo, plesom, pa z neobremenjenostjo, skratka s temperamentom, ki vre. V Venezuelo sem se preprosto zaljubila in predstavlja moj drugi dom, predstavlja sproščen način življenja, predstavlja veselje, sonce in še mnogo več od tega, kar lahko ubesedim. Počutim se čudovito in vesela sem, da imam možnost uživati življenje na dveh celinah. Slovenija še vedno ostaja moj prvi dom, a drugi je zdaj zakoličen tu, na sončni strani Karibov.

Kaj slovenskega pogrešate v Venezueli?

Pogrešam družino in svoje prijatelje. Pa zanesljivost in spoštovanje delovnih dogovorov. A dejstvo, da tu domujem že kar dosti časa in da je razlika v kulturi velika, mi v zadnjih letih dopušča tudi to, da sem bolj odprta, strpna in da sprejemam drugačnost delovnih navad mirneje, kot bi jih sicer. Glede kulinarike pogrešam domačo nedeljsko juho, dobra slovenska vina in seveda potico.

Katera tuja kultura vas je kot antropologinjo najbolj vznemirila?

Najbolj so me vznemirili Tibetanci s svojo umirjenostjo, radostjo in toplim nasmehom. Še vedno me vznemirjajo in nekega dne se moram vrniti in jih pobliže spoznati. Drugače pa so vedno in povsod zame zanimiva avtohtona, bolj odmaknjena ljudstva. Južnoameriški domorodci so mi zelo pri srcu, posebej Warao in Pemoni v Venezueli in Kogiji v Kolumbiji.

Kje po vaših izkušnjah prebivajo najtoplejši ljudje?

Srčne, tople ljudi najdeš vsepovsod. Izhajajoč iz svojih izkušenj lahko rečem, da sem jih srečala povsod, kjer sem bila. Največ pa v Kolumbiji in Venezueli. Venezuelci so sicer mogoče na prvi pogled zadržani, a ko jih spoznaš, so topli, celo "vroči", če se lahko malo pošalim. Kolumbijci pa so topli, če ne najtoplejši.

Kaj nenavadnega se je že znašlo v vaših ustih in želodcu?

V džungli na Siberutu sem imela v ustih ogromnega črva. V Ekvadorju pa sem nevede pojedla morskega prašička.

V katero državo se najpogosteje vračate, če izvzameva Slovenijo in Venezuelo?

V Kolumbijo, ki mi je zelo pri srcu, tako po svojih nasprotjih kot po prijaznih ljudeh. Je dežela, v kateri se skoraj že počutim kot doma. Ponuja veliko več kot le dobro kavo in strah, da te bo napadla gverila. Narava je enkratna, čudovita in raznolika. Domačini so zelo prijazni, veseli in vedno nasmejani. Zadnja leta se vse bolj odpira in s tem dopušča možnost, da jo popotniki spoznajo in začutijo v pravi luči. Meni je še posebej všeč karibski del, ki ponuja kombinacijo prave karibske idile – malo divjine, malo morja, malo plesa in veliko srčnosti ter seveda ležernost v pravem pomenu besede –, menim, da pravi popotniški kombo.

Kam bi na enomesečno potovanje napotili popotnika, ki si želi izkusiti kar največjo raznolikost, pristnost in možnost za dejavno počitnikovanje, kot to ponuja Latinska Amerika?

V eno oziroma kar obe meni najljubši državi, v Venezuelo in Kolumbijo. Obe sta popotniško nadvse zanimivi, tako po sami kulturi bivanja kot po raznolikosti narave. Ponujata celo paleto lepot. Venezuela ni toliko turistična, kar privablja popotnike, ki želijo spoznati pristnost v vseh pogledih, ter nudi kontrasten in dejaven dopust. Ponuja kombinacijo različnih karibskih ekosistemov, puščave, hribov, različne džungle in domorodcev – mistična Gran Sabana na eni strani, Amazonija na drugi, delta Orinoka na tretji. Spoznavanje narave, živali na eni in ljudi ter njihovega načina življenja v kombinaciji z glasbo, plesom, kulinariko na drugi strani. Z različno potovalno izbiro poti lahko popotnik izkusi največjo mogočo raznolikost teh čudovitih dežel in se domov vrne z nepozabno življenjsko izkušnjo.