Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
29. 5. 2009,
13.46

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 29. 5. 2009, 13.46

8 let, 7 mesecev

Intervju: Zvone Šeruga

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
»Poskušava odgovoriti, ali so sploh še kje ljudje, ki jih ta naš svet ni spremenil oziroma se jih dotaknil, jih predelal v neko Coca-Cola generacijo.«

Pripravljaš se na večji projekt – Irian Extreme. Lahko kaj več poveš o kraju, kamor se odpravljaš? Kako so potekale priprave, koliko vas gre …? Irian Extreme je prvo potovanje v seriji treh ali mogoče celo štirih, ki jih imam pod skupnim delovnim naslovom Plemenske poti. Glavni cilje je, da z mojo že preverjeno sopotnico Nejo obdelava nekaj najbolj odmaknjenih plemenskih predelov Afrike, Azije, nekaj tudi Južne Amerike, in poskušava odgovoriti, ali so sploh še kje ljudje, ki jih ta naš svet ni spremenil oziroma se jih dotaknil, jih predelal v neko Coca-Cola generacijo. Irian oz. Indonezija – otok Papua, po novem se uradno imenuje Zahodna Papua – to je del, v katerem sem bil že dostikrat, popotniško ali pa sem tja vozil avanturistične skupine. Zdaj pa bi se odpravil veliko dlje, kar bo trajalo približno dober mesec – peš tura, ekspedicija z lokalnimi vodiči in nosači skozi hribe in potem tri tedne skozi džunglo, da vidimo, ali pridemo še do tistih nedotaknjenih kotičkov.

Konec leta se potem z Nejo z motorjem odpravljata še na trimesečno potovanje z motorjem prek centralne in zahodne Afrike. (Bo to nadaljevanje projekta Nazaj v Afriko, boš snemal dokumentarni film ali imaš v načrtu knjigo?)

To v bistvu niti ni nadaljevanje prejšnje poti, čeprav je isti način, je Afrika, je motor, skupaj z Nejo bova ponovno delala. Cilje vsega tega je snemanje televizijske dokumentarne serije. Skupaj bova na teh treh poteh – prvi je Irian, potem bodo trije meseci Afrike od Sahare do afriških Pigmejcev, potem na koncu bi bila Namibija – Bušmani in Himbe. V teh petih, šestih mesecih računam, da bi lahko nastala serija kakšnih 20 do 25 polurnih televizijskih oddaj. Ne me sicer vprašati, za koga, ker trenutno kamorkoli se grem pogovarjat ali iskat sponzorje ali televizijsko hišo, ki bi za tem stala, povsod slišim samo, da ni denarja, je kriza, da ne morejo … Včasih pomislim, da je kriza bolj v glavah kot pa v denarnicah. Tukaj pač vlagam svoj denar, grem v to stvar kot koproducent oziroma, po domače, hočem to videti, hočem to narediti do te mere, da vlagam svoje prihranke in ni vrag, da ne bo iz tega nastalo tudi kaj dobrega.

Koliko časa v svojem življenju si preživel na potovanjih izven meja Slovenije?

Mislim, da bi moralo biti nekje med 13 in 15 leti. Čeprav je res, da so bile včasih te poti precej daljše. Včasih za manj kot pol leta že ni imelo smisla iti kam. Tiste poti z motorjem okoli sveta – to so bili v bistvu trije kosi po leto do leto in pol. Včasih pravim tudi zato, ker so bili pred 30 leti ali več, ko sem jaz začel potovati, letalski skoki zelo dragi. Da bi se npr. usedel na letalo, šel na Bali in potem tam naokrog raziskoval – kje pa. To so delali direktorji, bogataši in mogoče še kakšni obrtniki. Vsi ostali smo se morali potovanja lotiti drugače; če si bil popotnik, si šel s tistim nahrbtnikom počasi, po tleh, z lokalnimi prevozi. Prva pot v Indijo je bila dolga štiri mesece – z lokalnimi prevozi tja in na štop, praktično brez denarja nazaj. V Ameriki sem bil takrat dvakrat, ampak obakrat z ladjo, s Splošno plovbo. Nekako so me vzeli gor kot novinarja in nekaj časa sem celo delal za njih kot mornar, ker bi mi letalska vozovnica pobrala ves denar, ki sem ga sploh imel na voljo za to potovanje. V zadnjih letih so pa to lahko poti, ki so dolge dva, tri, štiri, pet tednov, in je že dolgo potovanje. Skočiš na letalo, prideš tja, narediš nekaj intenzivno, sploh, ker jemljem s sabo tudi skupine in zdaj nenadoma za mnoge ni več težava denar, ampak čas. Torej je treba v čim krajšem času čim več videti, čim več doživeti. Jaz preživljam dve tretjini časa doma – recimo osem mesecev doma, štiri mesece na poti. Tako da me tudi otroci ne kličejo ravno stric.

Kakšen način potovanja ti je najljubši – z motorjem, solo, z družino …

Toliko različnih načinov sem preizkusil, ampak bi se težko odločil, kaj mi je najljubše. Mogoče tole res zveni krasno: z motorjem in neko prijetno deklico zadaj in gremo, Afrika, Azija … cel svet je naš. Mogoče bi se moral odločiti za to. Čeprav so lepe tudi te poti, ki jih zdaj v zadnjih letih delam s skupinami, čisto komercialna stvar, vzamem 15, 20 ljudi in gremo nekam po teh mojih poteh. To zveni kot komerciala, kot delo, kot nekaj, kar delam za denar, kar v osnovi tudi je, navsezadnje ni nič slabega, če pomagam preživljati družino. Istočasno pa na teh potovanjih zelo uživam – marsikdaj vidim, da uživam celo bolj od mnogih, ki so plačali za to pot. Zakaj? Kot prvo se vračam v kraje, kamor se z užitkom in veseljem vračam. Obiskujem kraje, destinacije, ki sem jih med svojimi najljubšimi izbral kot tiste, ki jih želim zmeraj znova doživljati – letos sem bil trinajstič ali štirinajstič v Namibiji, ponovno sem užival zaradi Namibije in seveda tudi zaradi skupine, ki je znova nek nov izziv, ker to niso tisti klasični turisti, kot jih poznamo, ki v glavnem gledajo, kje in kako se bodo pritoževali, čeprav se seveda tudi kakšen tak pretihotapi vmes, ampak večina je povsem drugačna. To so neke sorodne duše tistih popotniških ljudi, podobne recimo našim “hribovskim” skupinam. Ko greš v hribe, ko tam srečaš človeka, če zvečer prespiš nekje v planinski koči, to je povsem nekaj drugega, vsi se tikajo, vsi se poznajo, vsi kaj jemljejo iz nahrbtnikov in si malo med sabo podelijo. Povsem nekaj drugega, kot v nekem finem hotelu s petimi zvezdicami, kjer so ti ljudje skoraj prisiljeni preklopiti na čisto drugo … kravata naredi svoje, postaneš formalen, postaneš težje dostopen, postaneš poln svojih težav, ki jih je treba razširjati še naokrog … Takih ljudi na naših turah v glavnem ni in mogoče so ravno zaradi tega te poti s skupinami ene mojih ljubših.

Pred nedavnim je v Tanzaniji v Afriki zaradi trebušnega virusa umrla slovenska novinarka. Kakšen nasvet lahko daš vsem popotnikom, da se zavarujejo pred morebitnimi boleznimi na poti?

Barbaro sem dobro poznal, saj je bila tudi dvakrat z nami na teh naših poteh – zaljubljena v Afriko. Navsezadnje jo je ta Afrika daleč preveč stala. Takole je, ne samo ta potovanja, življenje samo je tvegana zadevščina. Lahko se ti zgodi, da te v Ljubljani na prehodu za pešce sredi dneva nekdo zbije do smrti. Podobno je s potovanji. Vedno znova poudarjam: nikomur, ki gre z mano, ne morem zagotoviti 100-odstotne varnosti. Grem celo v to skrajnost, da povem, da mu ne morem zagotoviti, da bo prišel nazaj živ in cel – čeprav so še vedno vsi prišli živi in bolj ali manj celi –, ker nikomur tudi ne morem zagotoviti, da se mu v treh tednih ne bo doma kaj zgodilo. Barbara je imela smolo, dobila je bolezen – ne vem v kakšnih okoliščinah, kako se je to zdravilo –, ki je zelo redka. V svojih 35 letih še nisem slišal zanjo, kaj šele, da bi imel te težave in enostavno je to tako kot minsko polje z zelo redkimi minami, ampak če stopiš nanjo, “letiš v zrak” in to se je zgodilo njej. Nikakor pa ne bi želel, da bi izpadlo, kot da so ta potovanja zaradi vseh teh možnosti nevarna. Moja hčerka Kaja, ima skoraj 19 let, je končala gimnazijo in se z 18 leti za devet mesecev odpravila nekje po Aziji. Zanimivo. Mene ne skrbi zanjo, pa ne da bi bilo kaj narobe z mano kot očetom, ampak enostavno vem, da je svet krasen in ljudje so luštni oz. imaš slabe tukaj in tam. Z malo izkušnjami, ki jih ona gotovo že ima, se jim znaš tudi izogniti. Teh devet mesecev bo zanjo neverjetna izkušnja – jaz sem ji na Filipinih, kjer sva se dobila za dva tedna, rekel, da je meja zanjo nebo, ker če je pri teh letih sposobna to narediti s svojim denarjem, potem je ni razumne stvari, ki je v življenju ne bi bila sposobna narediti. In v tem primeru je potovanje absolutno šola, ki ti ogromna da, v Barbarinem primeru je bila pa tudi ena čudna smola, ki ti lahko tudi vse vzame.

Ko si ravno govoril o potovanju svoje hčere. Misliš, da bo šla po tvojih stopinjah?

Očitno že krepko “taca” po njih. Potem gre sicer študirat v tujino in ne bo ravno časa za take izzive, ampak že zdaj govori, da bo na že nek način študirala, delala, potovala … to je pač očitno zanjo nek smisel. Recimo Grega, ki ima zdaj 13 let, je pa povsem druga skrajnost. Je najbolj klasičen fantič nove generacije, najsrečnejši je pred računalnikom. Na lep konec tedna, ko ga skoraj za ušesa vlečemo v kak hrib, pravi: “Ko bom velik in bom imel otroke, bodo lahko vedno doma. Če bodo hoteli kam iti, naj gredo, jaz bom doma.” Sicer je bila pred nekaj leti tudi Kaja taka, zdaj pa je odkrila povsem druge kvalitete življenja – trenutno je na tritedenskem potovanju nekje okrog Anapurne v Nepalu. Pred nekaj leti pa je bil tako rekoč podvig, da smo jo spravili na Rožnik ali Šmarno goro.

Se ti zdi, da bi se moral vsak posameznik kdaj v življenju odpraviti na kakšno potovanje?

Interesi so zelo raznorazni. Ljudje lahko svoje želje in sanje najdejo in izpolnijo na različne načine. Je pa mogoče res, da so prav potovanja tista najbolj univerzalna želja, ki jo vsaj mladi ljudje skušajo izživeti. Žal so mnogi med njimi zadovoljni samo s tem, da samo sanjarijo – jaz jim pravim “pleme bi” – in se pri tem ustavijo. Že s tem, ko ti ne uspe svojih sanj izživeti ali jih vsaj poskusiti izživeti, si lahko v svojem življenju napišeš en velik minus. Če ti to ni uspelo, ti še mnoge druge stvari ne bodo. Rekel bi predvsem to, da ni nujno, da bi vsak človek šel na pot, čeprav ti to da ogromno širine. Bi pa zelo priporočal, da gre vsak par, preden se poroči ali odloči za otroke, družino, skupno življenje … za en mesec za eno tako potovanje, ker če bosta preživela tisto, je to čudovito – tam se bosta ali združila ali se stepla in rekla nikoli več nikamor. Bolje, da to doživita nekje na potovanju, kot pa nekaj let, mesecev, desetletij kasneje, ko je treba razdirati precej več stvari, kot pa si samo razdeliti nahrbtnik.

Večina povprečnih ljudi razmišlja, kako si bo po dolgih letih dela, potem ko bo v pokoju, končno privoščila potovanja po svetu. Tvoja služba pa so potovanja … kaj boš torej počel ti?

Ja, že vem, kaj bom počel. Mogoče bom še vedno hodil naokrog in spal pod palmo, snemal dokumentarce ali nekje na drugi stani sveta „zganjal” nostalgijo. Vendar moja želja to ni. Nekje, ne tako globoko v sebi, sem še vedno zdrav kmečki poba, ki je rasel pod Gorjanci in pasel krave in ima na to krasne spomine. In prav želel bi si, da bi svoja stara leta preživljal pred svojo zidanico nekje pod Gorjanci. Končno bi imel čas in imel bi psa, navadil bi se kaditi pipo, zrl bi tja proti Trdinovemu vrhu in bi bil zadovoljen s svetom in sam s sabo. To se mi zdi tak prijazen izziv, ker bom dejansko lahko rekel, da sem v življenju že toliko naredil in doživel, da zdaj končno lahko poskusim tisto, za kar ni bilo pravega časa in kar skozi celo življenje nekako osrečuje večino ljudi. Poskusimo, v čem je čar tega.

Kako ti na potovanjih po svetu ob številnih lepoticah različnih ras uspeva ostati “zvest”? Kako pa usklajuješ svoja potovanja z družinskim življenjem, glede na to, da si kar veliko na poti?

Ali sem kdaj trdil, da sem zvest? Kočljivo vprašanje. Takole bom rekel, z Romano sva že 27 let skupaj, od tega 21 let poročena, z dvema otrokoma, imava se za srečno, posrečeno družino – tudi ostali nas imajo za tako in lahko tudi sam potrdim, da se imamo krasno. Mogoče tudi zato, ker nisva nikoli „trapala” teh stvari, ki jih mnogi pari že od prvega trenutka. Enostavno se imava luštno do te mere, da ne potrebujem te svobode, ki si jo dajeva nekako zlorabljati. Nikakor si pa nikoli ne postavljava nekih meja. Nikakor ne bi mogel živeti ob neki, v našem smislu normalni ženi, ker to pomeni, da bi me kdaj že postavila pred dejstvo: ali jaz ali tvoja potovanja, ali jaz ali tiste tvoje sopotnice. Med nama te težave nikoli ni bilo, enostavno si življenja ne obremenjujeva z malenkostmi. Predvsem pa zmeraj znova vidi, ko pridem domov … meni je zmeraj znova najlepši del potovanja vrnitev domov, k družini, k ženi. Slišim marsikatero neumnost o tem, kaj vse se menda dogaja na takih potovanjih, ampak naj si mislijo, naj imajo veselje, konec koncev mi je v veselje, če so mi kdaj nevoščljivi za kaj takega, za kar bi oni dali dušo, ampak se jim ne dogaja. Ampak v vsakem primeru – to, da se vračam domov, da Romana čuti, s kakšnim veseljem pridem, da čuti, kako sem tisti mesec, dva, včasih tri, ko sem doma, nekako res tako družinsko zadovoljen, v tem primeru je to čudovito. Naj tako ostane in tisti pregovor o mirnem pristanu in nemirnem morju v mojem primeru še kako velja in se eno z drugim krasno dopolnjuje. Imajo pa nekateri ljudje težave z razumevanjem in dojemanjem tega, da to sploh spravijo v koncept z dejstvom, da je tovrstna svoboda možna in prav tako polno družinsko življenje doma. Da se, seveda pa ne, če obdeluješ samo svoj mali vrtiček dveh ljudi in ves čas samo paziš, da ne bi kakšna deska kje počila in bi ti tisti drugi ušel – slej ko prej ti bo seveda ušel.

S tabo je potovalo že mnogo ljudi in s tem veliko različnih karakterjev. Si imel že kdaj kakšne večje težave s skupinami, znaš vnaprej oceniti potencialne “težavne” posameznike?

Bi rekel, da ne znam. Mi se vedno, preden gremo na potovanja, dobimo – dvakrat. Jasno razložim, da ne gremo tja, kjer so hoteli, bazeni, pet zvezdic, natakarji, večerje, v kotu bodo pa plesali Masaji. K Masajem gremo dejansko v njihovo vas, postavimo šotore, kupimo kozo ali dve, jo skupaj spečemo, zvečer skupaj plešemo in imamo krasno veselico. Naslednji dan gremo z njimi pogledat, kje živijo, kaj počnejo – to je popolnoma nekaj drugega. Ampak za to seveda ni vsak – zagotovo ne. Zmeraj znova razlagam, za kakšno potovanje gre, ampak občasno – bi rekel, da na vsaki drugi ali tretji turi – se pa kdo pretihotapi in se potem tudi sam sprašujem, kako je prišel na moje letalo, ali je bil morda namenjen na Havaje z all-inclusive. Enostavno si ljudje ne morejo predstavljati, da je eksotika v živo lahko precej drugačna kot pred televizijskimi ekrani, kjer so sicer komarji, krokodili, vročina, prah in džipi, ampak se zdi to prav fino. V živo je to mogoče malo drugače. Vendar moram reči, da praviloma z njimi ni težav, ker so v manjšini in jih ostala skupina, ki hoče točno to in v tem uživa, spravi v red. Enkrat samkrat se mi je do zdaj zgodilo – lani v Namibiji –, da sem imel preveč ljudi, ki so bili drugačni, mogoče nekako premladi in niso prav dojeli vsega skupaj in potem je prišlo do tega, da se nismo ujeli. Zanje sem bil tisti „stari”, ki nekaj teži delati in kuhati in nabirati drva ... to niso vedno samo počitnice. V tem primeru rečem: „Vse boste dobili po programu, ne boste pa dobili tiste druge polovice, ki dejansko lahko prinese, česar ne more ponuditi noben program.” To mora tudi skupina kot celota nekako ustvariti, kajti šele skupina – družina, ki se na taki poti pogosto naredi, je tisti nadstandard, ki ti da vsaj toliko kot samo potovanje.

Ne spreglejte