Petek, 14. 12. 2007, 16.22
8 let, 7 mesecev
Iran: Alamut sredi perzijskega vsakdana
Razvijanje jedrskega programa si pač v modernem svetu lahko dovolijo le zavezniki ZDA. Podoba Irana in Irancev v svetu ni nič kaj pozitivna, a ko nekaj časa preživiš v tej prekrasni državi ter s čudovitimi ljudmi, ti postane jasno, da je medijska podoba popolnoma zlagana. Več kot 65 milijonov prebivalcev, od katerih jih skoraj 20 milijonov živi v prestolnici Teheran, je obremenjenih s to podobo, ki so jo tujci lansirali v svetu. A zaradi tega niso do Zahodnjakov niti malo neprijazni. Po mojem mnenju gre za eno najbolj prijaznih in pristnih družb. Tujec v Iranu je kot svetinja. Ko potujem se mi ne dogaja tako pogosto, da me domačini sami od sebe ustavljajo in ponujajo pomoč. No, v tej državi, ki se razteza na skoraj 1,7 milijona kvadratnih kilometrih ter meji na Afganistan, Armenijo, Azerbajdžan, Irak, Pakistan, Turčijo in Turkmenistan, se to dogaja na vsakem koraku.
Morda je vzrok v dolgi zgodovini polni vzponov in padcev, skozi katero se je oblikovala spoštovanja vredna narodna zavest. Prvi vzpon sega v 7. stoletje pr.n.št., ko je s perzijskim plemenom Ahaemejcev nastala prva združena država in kasneje prvo perzijsko cesarstvo. Vladarja Sirij in Darij Veliki sta Perzijo naredila prepoznavno ter imperij razširila daleč tja do reke Donave v Evropi. Še danes lahko govorimo o eni najpopolnejših zgodnjih civilizacij sveta, ki se je med drugim ponašala s tlakovanimi cestami po vsem cesarstvu, prvim sistemom pošte ter seveda enim izmed čudes sveta - mestom Perzepolis. Slednji je nekaj časa služil tudi kot bivališče Aleksandra Velikega, ki je 330 pr.n.št. med drugim pokoril tudi Perzijce.
Trenja med dvema glavnima islamskima ločnicama so še vedno močno prisotna, tako šiitski Iran nima prav dobrih odnosov s svojimi sunitskimi sosedami, za razliko od njih pa je za šiizem značilno, da zelo radi upodabljajo svoje imame.
Čeprav nacionalist in islamski fundamentalist, ki je med drugim znižal dovoljeno starost poroke za dekleta na devet let in mlade fante spodbujal k mučeništvu (ob njegovi vladavini je mnogo ljudi tudi izginilo), se je na njegovem pogrebu na ulicah Teherana zbralo 10 milijonov ljudi, kar je največji pogreb v zgodovini doslej.
Homeinija je kot vrhovnega vodjo nadomestil ajatola Ali Hamenej, ki to funkcijo opravlja še danes. Skupaj s Svetom Varuhov - vrhovnim svetom verskih dostojanstvenikov - upravljajo državo, čeprav jo uradno vodi predsednik Mahmud Ahmadinedžad. Za najbolj demokratičnega in liberalnega predsednika je pred njim veljal ajatola Sajed Mohamed Hatami.
Tudi prestolnica je razdeljena na tradicionalni južni del, kjer razen bazarjev in mošej ter zavitih Irank, ni modernosti ter severni Teheran. Težko predstavljivo, če ne vidiš na lastne oči: veliki trgovski centri, množica modernih kavarn in restavracij, mladi fantje in dekleta, ki se držijo za roke in poljubljajo na ulici, čeprav neporočeni. Brez predsodkov.
Za tujce je življenje v Iranu izjemno poceni. Cena vožnje s taksiji je odvisna od sposobnosti barantanja, pa še vedno ne znese več kot 40 centov za 20 minut vožnje, hrana in pijača (seveda brezalkoholna) sta smešno nizki, da ne govorim o letalskih prevozih. Denimo, za dvourni let iz Teherana do otoka Kiš v Perzijskem zalivu je potrebno odšteti kakšnih 30 evrov. Si predstavljate, da na domnevno najbolj liberalnem mestu v državi, doživiš grenko presenečenje in grožnjo z izgnanstvom iz države, če si zavihanih hlač takoj spodobno ne popraviš?!? Ja takšen je Iran. Še vedno je prepovedano fotografirati kakršnekoli vojaške, policijske objekte, avtomobile itd. A tudi prijetnih presenečenj je veliko. Ko na ogromni "knjižni ulici" sredi Teherana najdeš delo slovenskega avtorja Vladimirja Bartola, Alamut!
Takšni in drugačni pripetljaji ob zapuščanju Irana pripeljejo do razmišljanja, kdaj se boš spet lahko vrnil. Naj bo čim prej. Na obisk k novim prijateljem in raziskovanju še neodkritih delčkov te prekrasne nekdanje Perzije.