Torek, 21. 5. 2013, 11.03
6 let, 1 mesec
Pot na Everest
A kot velja tudi v življenju nasploh, se je tudi na brezdanjih nepalskih poteh še najboljše zanašati predvsem nase, pa naj bo s tabo še tako dober vodnik nosač.
Z lokalnim kombijem sva se odpravila na devet ur trajajočo pot do Jurija, kraja, ki je zgolj za peščico popotnikov izhodiščna točka za pot na bazni tabor Mt. Everesta, ki je z 8850 najvišja gore sveta. Bazni tabor, od koder trume plezalcev začenjajo svoje ekspedicije, je s skromnimi 5364 metri veliko nižje. A precej popotnikov in plezalcev višinska bolezen nazaj v dolino spravi že veliko pred tem.
Običajna treking pot na bazni tabor Everesta je sicer osupljivo polna turistov in domačini, vsaj tisti v Katmanduju, tega trekinga niti ne cenijo. Velja namreč, da ni nič posebnega oziroma da je, ker gre slučajno za Everest in ker se je potem super hvaliti, da si "osvojil" najvišjo goro sveta, pač najbolj priljubljen. Pa je, recimo, veliko lepša pot okoli Anapurne (čimer bi se zgoraj podpisana skoraj morala strinjati) ali po dolini Tsum, ki je v sklopu vzpona na Manaslu. Predvsem pa se vsaj na prvi pogled na trume pisano in dišeče opremljenih pohodnikov zdi, da se lahko na bazni tabor Everesta povzpne skoraj (no, ne spet čisto!) vsak – če le ima dovolj časa in denarja.
Večina pohodnikov, namenjenih na bazni tabor Everest, prileti v Luklo (2840), gorsko mestece, edino z letališčem daleč naokoli v krajih, ki so povsem nedostopni po cestah. Včasih se zgodi, da letala tudi po tri ali štiri dni zaradi slabega vremena ne vzletajo. Takrat boste na sicer osamljenih poteh iz Jurija nenadoma srečali trume turistov, kako neznansko hitijo v drugo smer. Ker letala ne vzletajo, jim ne preostane drugega, kot da se do Jurija (pot do tja traja vsaj šest dni) vrnejo peš in tam ujamejo kakšen "cestni" prevoz do Katmanduja, potem pa, če imajo srečo, še pravočasno let domov. Kar je še vedno boljše, kot da bi z vzletom tvegali. V Nepalu in še posebej v Lukli je bilo zaradi težkih vremenskih in geografskih pogojev že toliko letalskih nesreč, da evropske zavarovalnice menda nočejo več zavarovati popotnikov, ki odhajajo v Nepal na treking.
Če začneš treking iz Jurija, je zgodba nekoliko drugačna. Od šest (če si hiter) do sedem dni trajajoča pot od Jurija do Namče Bazarja, ki je s 3440 metri izhodišče za pot na bazni tabor Everest, velja za najtežji treking v Nepalu.
Če jih družine že prej ne prodajo v slepi veri, da jim bo pri "bogatih družinah" v velikem mestu boljše. Te otroke potem pogosto izrabijo za prostitucijo ali jih tako ali drugače zasužnjijo. Z reševanjem trgovine z otroki se v Nepalu ukvarjajo številne mednarodne dobrodelne organizacije, a za zdaj še niso odkrili učinkovitega načina, kako bi preprečili trgovino z belim blagom.
Naslednje jutro sva se navsezgodaj odpravila naprej. Po brezdanjih skalnih, blatnih in gozdnih poteh, ki so na tej poti precej nenavadne. Potem ko se dve ali tri ure vzpenjaš strmo v hrib, se naslednje dve ali tri ure spuščaš – in tako si bolj ali manj vedno na istem. Ampak na takih avanturah je pomembna pot, ne (toliko) cilj.
Ta se je vsak dan precej spreminjala. Po prvotni sivini sva tretji dan hodila skozi osupljivo lepe nasade rož, ki so na vsakih nekaj metrov spreminjale barvo. Spala sva večinoma v hotelčkih ob poti, ker sva hodila precej hitreje, kot je to za tako pot običajno (povprečje je 6–7 ur, a zaradi vztrajanja, da nisem prišla spat, temveč hodit, sva jih z Borotom v povprečju prehodila 8–9 na dan), sva se večinoma izogibala večjim vasem. Tako sva več časa preživela ob umivanju z deževnico in brez elektrike, a pri domačinih, neskončno gostoljubnih in prijaznih.
Ta večer je bil eden lepših. Ure in ure smo preživeli ob ognjišču, ob katerem se je ves čas nekaj dogajalo. Ali se je kuhal dal bhat (tradicionalna in daleč najbolj razširjena nepalska jed z rižem ter raznimi dodatki in omakami, pri kateri ti na krožnik vse sestavine dodajajo, dokler ne počiš) ali čaj, ali pa je na ognjišče silila domača mačka, ki je že zdavnaj ugotovila, kje je najbolj prijetno in toplo. Prav vztrajno se nam je skušal pridružiti tudi eden lepših članov njihove črede koz – dostojanstven, črn lepotec, ki se je odločno postavil med vrata vsakokrat, ko so bila ta odprta. A gospodinja ga je vsakokrat znova odločno odpodila. Tako se je tu in tam v kuhinjo brez dovoljenja izmuznila le kakšna res pogumna kokoš.
Še eno nepozabnih doživetij se je zgodilo naslednji dan, ko naju je po kakšnih petih urah hoda ujel močan dež. Zatekla sva se pod pročelje hiše v vasi s točno tremi hišami, in starka naju je, premočena do kože, kot sva bila, z okna radovedno opazovala. "A se ustaviva tu na čaju?" sem vprašala Borota, ki je dvomil: "Tu? Saj to ni restavracija." "Pa kaj?" Potem je le vprašal in gospodinja naju je povabila v hišo ter nama skuhala čaj. Spet sva se, kot dve mački, stisnila ob toplo ognjišče – Borotu, ki izhaja iz najvišje sekte brahmanov (večna Nepalcev je budistov, precejšen del pa predstavljajo tudi predstavniki hindujske vere), a iz revne družine v vasi Gorka, se je zdelo to, da imajo v kuhinji ob glinenem ognjišču tudi jedilnico, pravi luksuz. Sploh bi se tu, če ne bi imeli elektrike – v precej vaseh je ta rezultat vlaganj iz Evrope, radia, morda televizije in v zadnjih par letih v res vsaki vasi še mobilnih telefonov, zdavnaj ustavil čas. Kakšno elektronsko ali drugo igračko vmes so morda tudi izpustili – a ni videti, da bi jih prav veliko pogrešali.
"Nepalski ljudje so zelo gostoljubni. Če bi prosil, bi dobila tudi sobo," je pojasnjeval Borot, medtem ko sem mu skušala razložiti, da v zadnjih letih ni prav veliko možnosti, da bi tako gostoljubje doživel v Sloveniji. "Še pred nekaj leti smo puščali odprta vrata hiš in stanovanj. Potem so se pojavili ljudje, ki so pri hiši prosili za vodo in domačine oropali, jim izmaknili denarnico ..." sem mu poskušala v nekaj stavkih pojasniti tisto, kar je za ljudi na čisto drugem koncu sveta, ki živijo veliko bolj povezano, preprosteje in srečnejše, težko razložljivo.
Bolj sem pogrešala jake, krasne višinske živali, ki tehtajo tudi do tono, domačinom (tudi v Tibetu) pa kot ene redkih živali, ki lahko preživijo na taki višini, dajejo vse – od mleka in masla do volne in mesa. "Medtem ko so jaki značilni za predel Anapurne, velja to območje za območje, kjer je veliko bolj cenjena in uporabljena nak – jakova samica," mi je pojasnil Borot. Jakovih samic vsaj do zdaj žal še nisem srečala, informacije, ki mi jih je posredoval vodnik, ki je pred štirimi leti prišel iz revne vasice študirat v Katmandu, ves ta čas pa se preživlja kot vodnik nosač, pa so bile neprecenljive. A ob težkih nahrbtnikih in še težjih muhah "zahodnih" popotnikov, ki jih mora prenašati od dva do tri tedne, kolikor običajno trajajo trekingi, Borot za preživetje in za to, da lahko nadaljuje šolanje, opravlja precej težaško in nehvaležno "študentsko" delo.
Že nekaj let pokojni Edmund Hillary se je po omenjenem podvigu večkrat vračal v Nepal. Med drugim je pozneje ustanovil sklad za šerpe, ki še danes uspešno deluje in s pomočjo katerega so zgradili več šol. Te uspešno delujejo in brez njih bi bilo številnim otrokom iz te regije onemogočeno izobraževanje, s tem pa prihodnost. Na tokratni obletnici med drugim pričakujejo njegovega sina Petra in Tenzingovega sina Jamlinga. Oba sta pogosta gosta Namče Bazarja, Jamling je bil nazadnje tu pred mesecem dni.
Tako imajo domačini (kljub pomislekom, da se gora s številnimi plezalci uničuje in da bi morala nepalska vlada omejiti število dovoljenj za plezanje na Everest, pri čemer samo dovoljenje za plezanje stane okoli 25.000 dolarjev) več kot dovolj razlogov, da spoštujejo Edmunda Hillaryja in Tenzinga Norgaja ter njun plezalni dosežek.
Zaradi okrogle (tu ji pravijo diamantna) obletnice od prvega uspešnega vzpona na vrh sveta, ki jo sicer obeležujejo vsako leto, se konec maja na območju Namče Bazarja tokrat obeta še toliko več zanimivega dogajanja. Med drugim pripravljajo tradicionalni maraton na razdalji Namče Bazar–bazni tabor Everest. Nanj se je do danes prijavilo okoli 150 tujcev, domačini pa se ves čas prijavljajo, tako da za zdaj predvidevajo, da se bo letošnjega 11. maratona na bazni tabor Everesta udeležilo od 200 do 250 ljudi. Prijave sprejemajo vse do 28. maja.
Kot so mi zaupali v Liquid Baru, lokalu, ki so ga obiskali že vsi največji plezalci in kjer so najbogatejši vir informacij o dogajanju na Everestu ter kjer me nenehno sprašujejo, zakaj za vraga si ne premislim in vendar ne grem na ta maraton, je lanski, deseti maraton na Everest najhitrejši Nepalec lani pretekel v treh urah in 20 minutah. Najhitrejši tujec, Scott Donahue iz San Francisca, pa je za to potreboval 5 ur in 22 minut.