Bruno Šimleša: Ljubezensko življenje pogosto povsem zmotno enačimo s partnerskim odnosom

Naš sogovornik na temo ljubezni in najpogostejših ljubezenskih zmot je Bruno Šimleša, diplomirani sociolog in urednik hrvaške založbe VBZ, ki se pri komaj 33 letih lahko pohvali s sedmimi knjigami, med njimi smo dve, Šola življenja (2009) in Ljubeznoslovje (2011), pod okriljem Mladinske knjige ravnokar dobili tudi v slovenskem prevodu. Šimleša je vodilni hrvaški avtor duhovne literature, ki že 12 let prireja seminarje o samopomoči, piše tedensko kolumno za časopis Jutarnji list, v informativnih oddajah redno komentira aktualne družbene teme, najpogosteje pa govori o naravi partnerskih odnosov, pri čemer kot ključnega poudarja ljubezen do samega sebe.

Praznujete valentinovo?

Praznujem, vendar zame to ni kak poseben dan.

Ga torej občutite kot dan, ko si trgovci, gostinci in cvetličarji lahko pošteno manejo roke, nima pa kaj dosti skupnega s slavljenjem ljubezni?

O, tako ciničen nisem, mi je pa popolnoma vseeno, katero priložnost izkoristimo za poklon ljubezni, samo da jo. Seveda bi bilo idealno, če bi bilo valentinovo praznik kakršnekoli ljubezni, ne samo dan partnerske ljubezni. Bilo bi lepo, če bi bilo valentinovo čez dve, tri ali celo 15 let dan ljubezni – do prijateljev, plesa, narave, otroka, ljubezni kot take.

Ob prebiranju vaše knjige Ljubeznoslovje me je med drugim presenetila trditev, da imamo lahko uspešno ljubezensko življenje, tudi če sploh nismo v ljubezenski zvezi. Kaj ste mislili s tem?

Vem, da to zveni čudno, ampak menim, da ljubezensko življenje pogosto povsem zmotno enačimo s partnerskim odnosom. V takem primeru smo prepričani, da če nismo v partnerski zvezi, potemtakem sploh nimamo ljubezenskega življenja. Ne razumem, zakaj naj bi bila ljubezen do partnerja bolj ljubeča in bolj zveličavna, kot je ljubezen, ki jo čutimo do plesa, literature, narave, staršev, do sebe in v zdravih okvirih do otroka, ter zakaj si zasluži neko krovno mesto. Obstaja seveda več vrst ljubezni, ki se manifestirajo na različne načine, pri tem pa ne moremo trditi, da je ena vredna manj od druge.

Ena od oseb, ki ima za moje pojme resnično uspešen ljubezenski odnos, je oseba, ki sploh ni v partnerskem razmerju, ljubi pa svoje delo, naravo ter ima tako kar nekaj aktivnih ljubezenskih odnosov, pa s tem ne merim na število ljubimcev.

Si želite, da bi takšno razmišljanje postalo splošen način razmišljanja?

Žal mi je, da podcenjujemo preostale vrste ljubezni, da se ljudje, ki niso v partnerskem odnosu, počutijo neuspešne v ljubezni in v življenju. Žal mi je, da nekateri mislijo, da je to krona njihovega življenja. Se pa zavedam, da naša kultura, pesmi, filmi, literatura, partnersko ljubezen potencirajo kot krovni element življenja. Ne domišljam si, da bi lahko spremenil razmišljanje vse družbe, si pa želim, da bi ljudje bolj cenili odnose, ki so jih že vzpostavili.

Je že mogoče opaziti premike pri pogledu na ljubezen?

Širše seveda ne, opažam pa pozitiven trend. Vedno več ljudi – pa ne zaradi mojih knjig, te ne morejo nikogar naučiti ljubiti, lahko pa navdihujejo, provocirajo, spodbujajo bralca, da naredi določene korake – si začne zastavljati prava vprašanja, kar je misija mojih knjig. Je pa seveda samo od nas odvisno, ali bomo v razmerah, ki si jih ne zaslužimo, zmogli reči ne!

Ko sva ravno pri vprašanju, ali zmoremo reči ne, prosim pojasnite, kakšna je po vašem razlika med kompromisom in kompromitiranjem, ki ju omenjate v knjigi?

Kompromis je nekaj, v kar je občasno treba privoliti – zavedati se moramo, da idealne zveze ni in da je lahko tudi neidealna zveza zdrava – drugo pa je kompromitiranje, kar pomeni, da privolimo v nekaj, česar si nismo zaslužili in se tega tudi globoko zavedamo. To niso zdravi kompromisi, ampak zelo toksična kompromitiranja, ki nam onemogočajo uspeh v ljubezni ali življenju na sploh.

Sem verjetno spada tudi vaše stališče, da zakonca ne bi smela vztrajati v slabem zakonu le zaradi svojih otrok?

Zavedam se, da ne gre za preproste odločitve. Ampak če v neprimernem odnosu vztrajamo samo zaradi otrok, jim s tem delamo medvedjo uslugo. Otrokom z bivanjem v okolju, v katerem se starši ne razumejo, še več, se neprestano prepirajo in se ne spoštujejo, dajemo napačno predstavo o ljubezni. Za otroke je precej manj škode, če starši zmorejo priznati, da niso ustvarjeni drug za drugega in poskušajo nov, bolj zdrav odnos zgraditi z nekom drugim ali pa sami s sabo. S tem bodo svojim otrokom poslali najbolj pozitivno sporočilo. Žalostno je, da otrokom z vztrajanjem v nesrečnem odnosu sporočamo, da je okej, če partnerski odnos postane zgolj odnos, ki spominja na odnos med sostanovalcema, ki si delita skupno gospodinjstvo.

Kaj svetujete partnerjema, ki se skozi čas začneta razvijati v povsem nasprotni smeri? Če se izrazim nekoliko čez palec, ko nekdo nazaduje, drugi pa napreduje?

Najprej moram demantirati predpostavko, da na začetku zveze pogosto vse "štima". Ravno nasprotno, v številnih zvezah veliko stvari pometemo pod preprogo, poskušamo se preleviti v osebo, ki bo našemu partnerju všeč, pri tem pa pozabimo nase. Verjamem, da bi bili naši odnosi precej bolj zdravi, če bi vanje vstopili iskreni.

Morda se bojimo, da bi potemtakem ostali praznih rok.

Zagotovo bi bilo v takem primeru precej manj odnosov, bi bilo pa zagotovo več uspešnih in ne bi več izgubljali časa za gradnjo odnosov, ki so že od vsega začetka obsojeni na neuspeh. Razumem, da si nihče ne želi zapletati življenja, nikogar ne obsojam, vem, da v partnerju iščemo varnost in uteho, a če smo pošteni in si v glavi film življenja zavrtimo za sedem, 17 let naprej, bomo bržkone obžalovali, da smo partnerski odnos gradili na tak način.

Trdite, da je ljubezenski odnos naš največji dosežek. Zakaj?

Cenim vse mogoče uspehe, družinske, poslovne, a menim, da je to, da znaš ljubiti in pri tem ne izgubiš sebe, vrhunski dosežek. In mislim, da bi morali za to uporabiti vso svojo moč, domišljijo in vztrajnost, saj ni preprosto razbiti vseh mogočih stereotipov, povezanih z ljubeznijo, in ljubiti z odprtim srcem.

Vam to uspeva?

Mislim, da mi, kar pa ne pomeni, da z ženo nimava nobenih težav, a se nenehno trudiva za naju, za prijatelje, hčerko. Seveda so tudi obdobja, ko nama to ne uspeva, a na splošno mislim, da sva pri tem kar uspešna.

Pišete o prevarah, ločitvah, neuspešnih zakonih ... Vsega, o čemer pišete, zagotovo niste doživeli, sploh ne pri 33 letih. Kako potem lahko tako suvereno pišete o tem?

Večino izkušenj črpam iz dela z ljudmi, delam namreč kot terapevt. Kar zadeva mojo starost, pa sem teh komentarjev vajen. V osnovni šoli sem preskočil razred, pri 17 letih končal srednjo šolo in pri 21 letih fakulteto, tako da sem vajen biti najmlajši v generaciji. Pred 12 leti, star sem bil 21 let, sem objavil svojo prvo knjigo z naslovom Sudbina duše. Takrat mi je pisalo ogromno ljudi, ki so sicer razumeli teorijo ljubezni, niso pa vedeli, kako naj jo obrnejo v prakso, v vsakodnevno življenje. Tako zadnjih 12 let kot terapevt delam z ljudmi, spremljam jih skozi različne življenjske položaje, prevare, ločitve, čudovite uspehe, pa tudi neuspehe, ki se jih trudimo prevesti v uspehe. Po 500 prevarah, 300 ločitvah, 200 primerih, ko so ljudje v zakonu vztrajali zgolj zaradi otrok, sem prišel do sklepov, ki jih omenjam v svojih knjigah. Sklepov res ne morem potegniti le iz svojega življenja, jih pa lahko črpam iz izkušenj stotine ljudi, s katerim sem bil in sem še v tesnem stiku.