Dom v ateljeju, atelje v domu

To uspešno izkorišča tudi ena naših najboljših vizualnih umetnic v mediju grafike Zora Stančič.

Umetnik deluje in je na svojem delovnem mestu, v procesu kreativnega mišljenja, štiriindvajset ur na dan. Mnogi umetniki pravijo, da so njihove misli aktivne tudi med spanjem, med pomivanjem posode, med dnevnimi rutinskimi gospodinjskimi opravili, med sprehajanjem in med vožnjo s kolesom ali avtomobilom. V to polje delovanja se vključuje tudi umetniška zaposljivost Zore Stančič. Zora Stančič je vizualna umetnica, ki je naš umetniški prostor zaznamovala s popolnoma drugačnim pogledom na klasično grafično umetnost. V polje standardiziranih klasičnih grafičnih tehnik je že v začetku svoje kariere vpeljala svojevrstno formalno avtorsko specifičnost, ki jo razvija in nadgrajuje že trideset let.

"Moje delo je del mojega življenja. Se prepleta in se ne more ločevati od prostora, kjer živim in kjer tudi ustvarjam. Potrebujem kavo, hladilnik, knjige, televizijo in računalnik." Po končani akademiji se je tudi Zora znašla pred ključnim vprašanjem, kaj zdaj in kam naprej. Na začetku je tiskala kar v kuhinji. Vzporedno z vlogo matere in žene ji je uspelo živeti tudi vlogo umetnice z uspehom. V njenem domu, kjer se srečujejo različna avtorska umetnostna dela, različna literatura, izbrano pohištvo, vladata red in stroga organizacija, kar lahko povežemo z disciplino in redom v klasičnih grafičnih ateljejih.

Življenjski prostor je umetnica sprejela tudi kot delovni in kreativni prostor. Pri njej je življenje umetnost in se tudi umetnost navezuje na življenje, tako po vsebinski kot tudi po formalni plati. V domačem udobju oziroma okolju se je umetnica lahko povezala z lastno tematiko in svojo osebno mitologijo razvijala predvsem v tehniki linoreza. Prav tehnika linoreza je v njenem opusu preživela klasične šolske matrice in se s pomočjo postprodukcije prevedla v velike formate. Majhne matrice, nekatere velike samo nekaj centimetrov, je Stančičeva s pomočjo tehnike sitotiska in pozneje digitalnega tiska prevedla v večje grafične liste.

Majhni prevodi se pri njeni produkciji udejanjajo še danes. Umetnica danes s pomočjo digitalnih medijev prevaja linorezne matrice, ki jih s pomočjo sitotiska ali digitalnega tiska udejanja na nosilcu. Umetniški prevodi v njenem pogledu ne izgubljajo informaciji. Pri Stančičevi je prevod obratno sorazmeren, kjer se umetnostno delo množi z informacijami. Sama formalni postopek poimenuje kot hibrid, v katerem je prisotno ravnovesje med tradicijo in sedanjostjo, med ročnim in strojnim, med analognim in digitalnim. "Poskušam detektirati duh časa, v katerem živim. Ob tem pa ne zanikam zgodovine, saj to zavedanje ustvarja tudi prihodnost."

Tradicija medija se v njenem primeru ohranja na popolnoma drugačen način. Grafika sicer je odtisnjena. Tradicionalnost pa je združena v končnem izdelku, v delu v galeriji ali v datotekah na računalniku. "Opazujem današnji svet, zanima me, kaj se danes dogaja v svetu, kako živijo ljudje, kako napreduje tehnologija, kako vpliva na odnose in jih spreminja."

Umetnik vedno prevaja življenje v umetniški material. Prevodi potekajo tako na poetični kot na tehnični ravni. V njenih delih ponavadi sledimo človeški podobi, ki je vpeta v socialno, gospodarsko in kulturno okolje. Motiv se ponavlja, a se vedno spreminja in nadgrajuje od prejšnjega. Tako kot je v treh desetletjih napredovala tehnologija, je vzporedno z njo napredovala tudi vizualna podoba njenih grafičnih map, ki so vse od umetnice in vsaka lahko tudi od nas, ker je ustvarjena od nje za nas.

Čeprav je njena umetnost posredno ustvarjena s strojem, je v njej vedno mogoče slediti tudi umetniškemu ročnemu delu. Umetnica ob tem izpostavi zarezo v matrico, sled v likovno polje, ki se posredno vidno udejanja na dveh nivojih. Podobo beremo tako na matrici kot tudi z odtisom na odtisu. A matrica je v njenem primeru povod za resnico, ki prestopa meje oziroma robove matrice z interpretacijo gledalca.

Gozdovi se mi smilijo, zato sem pri tiskanju ekonomična

Kot grafik v svojem ateljeju nima grafične preše. S tem se umetnica sploh ne obremenjuje. Sama je dolga leta sodelovala z različnimi sitotiskarskimi delavnicami, ki so ji lahko produkcijsko ustvarjale njene umetniške prevode. Majne podobe v linorezu tudi danes odtisne kar na domačem pultu in nato s pomočjo skenerja nadaljuje kreativni proces na računalniku, kjer se ustvarjajo nove matrice, ki se nato po potrebi razstav ali naročil v tehniki digitalnega tiska natisnejo na nosilec.