Malomeščani Gorkega v Drami kot zapis časa in stanja duha v družbi

V njej Gorki, ki je obveljal za enega največjih proletarskih literatov, izpostavlja konflikt dveh generacij na ruskem podeželju. Po novem prevodu Tatjane Stanič jo je priredila in režirala Mateja Koležnik. Maksim Gorki, v zgodovini zapisan kot utemeljitelj socrealizma v literaturi, je Malomeščane napisal leta 1901. Krstno so jih uprizorili leto kasneje v Sankt Peterburgu pod policijskim nadzorom. Igra je bila namreč v času nastanka zelo pod udarom cenzure, je na današnji novinarski konferenci povedala dramaturginja Mojca Kranjc. V Sloveniji so Gorkega dolga leta ignorirali. Pred prvo svetovno vojno so uprizarjali zgolj igro Na dnu, kmalu po Informbiroju pa so se uprizoritve njegovih del zgostile. Malomeščani so bili doslej postavljeni dvakrat: leta 1956 v Mestnem gledališču ljubljanskem in leta 1969 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Odlika Gorkega je po mnenju Kranjčeve ta, da ga je mogoče brati na različne načine, zaradi njegove aktualnosti pa ga v evropskih gledališčih v zadnjem času veliko uprizarjajo. Malomeščani po besedah v.d. ravnatelja Drame Petra Sotoška Štularja predstavljajo generacijski konflikt med patriarhalnim očetom in mladino. Vendar pa režiserka, kot je dejala, tega konflikta ni opazila. "Ko bi vsaj šlo za generacijski konflikt. Mislim, da je ena najslabših stvari, ki se ti lahko zgodijo, to, da je mentalni horizont tvojega očeta malomeščana enak tvojemu," pravi Koležnikova. "Če razmišljaš tako, kot razmišljajo glavni protagonisti v tej igri, se v nekem momentu pojavi potreba po redu, disciplini, po tem, da naši držimo skupaj, da nimamo nobene tolerance do drugače mislečih." Ena glavnih kvalitet Gorkega je po njeni oceni to, da je izjemno natančno izpisal vsak lik, ki pride na oder, po drugi strani pa z naborom ljudi natančno izrisal čas in mentalni horizont neke družbe, ki ji ti pripadajo. Pod to pa je vpisal veliko idejo o enakosti med ljudmi ter upanje in vero v skupno, česar nam v današnji družbi manjka, meni Koležnikova. Priredba igre je bila po njenih besedah nujna, ker je bilo treba izluščiti segment, kjer ostaja upanje na veliko idejo. Pri tem ni uporabila nobene postmoderne in postdramske tehnike, čeprav je to trenutno prevladujoča gledališka praksa. V predstavi nastopajo Ivo Ban, Silva Čušin, Saša Tabaković, Vanja Plut, Aljaž Jovanović in drugi. Scenograf je bil Ivo Knezović, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj pa Mitja Vrhovnik Smrekar.