Okradena misica se je vrnila s Filipinov

Nina Kos je na Filipinih v treh tednih doživela veliko. Od kraje do zabave, od utrujenosti do spoznavanja novih ljudi. Vse skupaj je strnila v pogovoru ob povratku v Slovenijo, kjer je že začrtala nove smernice za svoje delo.

Nina, dobrodošli doma. Kako se počutite? Še vedno sem utrujena, potrebovala bom še nekaj časa, da se vrnem na stare tirnice. Tekmovanje je bilo naporno, pot nazaj tudi, na zdravje sem težko pazila, tako da bo minilo še vsaj 14 dni, da bom približno popravila vse, kar se je z mojim zdravjem dogajalo v zadnjem mesecu.

Kako naporno pa je bilo celotno tekmovanje in dogajanje ob njem? Ja, to pa lahko rečem, da je bilo precej naporno. Veliko je bilo različnih aktivnosti, veliko je bilo vožnje z enega konca Filipinov na drugega, za spanje smo imeli malo časa, obroki so bili neredni in lahko rečem, da me je marsikaj presenetilo. Predvsem bi pri tekmovanju Miss Earth pričakovala več zdrave hrane.

Kako pa ste doživeli Filipine? Zame je bilo vse novo. Sicer ne morem reči, da sem doživela kakšen šok, so me pa presenetili ljudje, ki so veliko bolj odprti kot pri nas, presenetili so me s tem, kakšen imajo odnos do drugih ljudi. Samih Filipinov nisem veliko videla, saj smo neprestano imeli obveznosti s tekmovanjem, po tistem, kar pa sem, pa vem, da bi si želela nekoč še enkrat potovati tja, da bi si jih lahko ogledala. Turistični ogledi so mi manjkali, saj sem si želela o tej deželi izvedeti več.

Kaj pa ste sploh delale tam? Obiskale smo nekaj osnovnih šol, otroke smo tam poučevale o ekoloških problemih. To je bilo tudi najlepše od vsega. Kljub slabim razmeram in revščini so bili vsi navdušeni, da smo tam. Vmes smo tudi sadile drevesa, veliko je bilo priprav na finalno tekmovanje, ki so nam vzele veliko časa. Priprave so potekale tako, kot je potem potekalo finale, se pravi, da smo ves čas vadile za končno prireditev. Ves čas tekmovanja so potekala tudi ocenjevanja, saj ima tekmovanje več segmentov, iz katerih nato nastane končna ocena vsake tekmovalke.

Kako pa je potekal vaš dan? Vstajale smo med peto in osmo uro zjutraj. Odvisno od tega, kam smo šle. Potem smo potovale na kraj dogajanja, veliko je bilo fotografiranja, vmes smo tudi, največkrat na hitro, kaj pojedle. Če smo obiskale kakšen kraj, smo seveda velik del dneva preživele na avtobusih, če so bile vaje, smo preživele dan notri. Prav veliko nismo videle, veliko časa smo porabile tudi, da smo obiskale sponzorje. Pri sponzorjih smo sicer dobili sponzorska darila, a jih je veliko podjetij – sponzorjev, ki smo jih obiskale, in to nam je vzelo tudi veliko časa.

Kaj vse pa tvori oceno? Oceno tvorijo vsa prejšnja tekmovanja, na primer šov talentov, tekmovanje za obleko, tekmovanje v kopalkah, pogovorni šov in še kaj, svojo oceno odda tudi vodja skupine, seveda pa k vsemu temu prištejejo tudi nastop na finalni prireditvi.

Kako pa ste živeli? V sobi sem bila z dekletom iz Gabona, kar je bilo zelo zanimivo. Bila je malce bolj glasna, precej energična in veliko sva se nasmejali. Najbolj smešno je bilo to, da moja sostanovalka ni znala skoraj nič angleško, govorila je le francosko, jaz pa francoščine ne znam. Tako sva uporabljali celo Google Translate, da sva se lažje sporazumeli, a sva se vsaj nasmejali. Veliko sem se družila tudi z misico iz Tajske, ki si je svoj naziv na finalu v mojih očeh zaslužila. Je zelo lepa in prijetna, tudi izstopala je tako po karakterju kot po videzu.

Kako pa ste usklajevali sladkorno bolezen in Filipine? Nisem se mogla ne vem kako pripraviti, ker nisem vedela, kaj naj pričakujem. Že časovna razlika sedem ur je zmedla moje telo in potrebovala sem kar nekaj usklajevanja, da je bilo vse v redu. Probleme sem imela tudi zaradi hrane. Skoraj vsa hrana je sladka, celo piščanec in riba, nisem vedela, koliko ogljikovih hidratov hrana ima in ves čas sem delala meritve, da sem lahko uravnavala sladkor.

So vam pa bojda ukradli tudi glukometer, kajne? Ja, res je, to je pa največja neumnost. Ne vem, kaj si bo tista, ki mi je to ukradla, z njim pomagala. V naši skupini sicer kraj ni bilo, a tudi dekle iz Bosne in Hercegovine s katero sva imeli kar nekaj stikov, me je opozorila, da v drugih skupinah veliko kradejo. In tako se je na skupnih vajah zgodilo tudi meni. Za svojo bolezen imam posebno manjšo torbico, v kateri je vse, kar potrebujem in ko sem vadila na odru, sem jo morala pustiti na stolu. Ko sem prišla nazaj, sem najprej opazila, da je premaknjena, čez čas pa še, da mi manjkajo stvari v njej. Na srečo so mojo težavo organizatorji takoj vzeli resno in že zvečer sem imela nov glukometer pri sebi. Sicer je bil v drugih merskih enotah, a mi je s pomočjo pretvarjanja uspelo bolezen nadzorovati. Sicer pa dekleta med seboj, ne vem, zakaj, veliko kradejo.

Kako pa je potekalo finalno tekmovanje? Lepo, mislim, da mi bo ostalo vedno v spominu. Bilo je napeto, drugačno in zanimivo, izkušnja, za katero sem vesela, da sem jo doživela.

Slišali smo, da se umikate iz medijev. Kako to? No, to je bilo vseeno malce napačno predstavljeno. Kot veste, moja krona stoji na moji glavi do novega leta. Po tem jo bo prevzela moja naslednica Patricia Peklar, ki je mis Zemlje 2014 in takrat se bom tudi posvetila drugim stvarem. V manekenskem svetu in svetu lepote bom seveda še sprejela kakšno delo, a le tisto, ki me bo zanimalo, sicer pa bom večino svojega časa posvetila zdravemu življenju, osveščanju mladih o sladkorni bolezni in še vedno bom na tem področju zelo aktivna. To so stvari, ki jih živim, ki me zanimajo in tem bom dala poudarek.