"Skozi bližino razlike se lahko nekaj zgodi"

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) je od 19. marca in vse do 6. maja na ogled pregledna razstava umetnika srednje generacije Jožeta Baršija. Njegovo delo kustosinja razstave Bojana Piškur opisuje s temi značilnostmi: "Od dekonstrukcije kiparskega objekta sredi devetdesetih do obrata k nekakšnim arhitekturnim raziskavam prostora oziroma njihovi razširitvi v prostorsko postavitev, k uporabni, socialni in relacijski vrednosti umetniškega dela, do poznejših, bolj konceptualnih praks, na primer hoje, zvoka, pogovarjanj, branj in registrov vednosti". Piškurjeva dodaja, da delo umetnika s formalno izobrazbo iz arhitekture in kiparstva, čeprav se zdi prva, zaradi svoje širine, ki jo ponuja pri razmišljanju o družbeni vpetosti, za njegovo ustvarjanje pomembnejša referenca kot kiparstvo, po svoji formi ni niti arhitektura niti kiparstvo, temveč skoraj to. Kot tudi ni niti umetnost niti neumetnost, vsekakor pa predstavlja avtorjevo premišljevanje o mejnih področjih in spregledanih prostorih.

Za svoje delo Barši pravi, da ga zanimajo in imajo zanj smisel tiste stvari, ki jih lahko obravnava kot "problem". Tako kot razume svet – preplet teles, zvokov, prizorov, namigov, dejanj … ‒ pa je zasnoval tudi pregledno razstavo, je na novinarski konferenci na vprašanja kustosinje, zakaj je bila prva stvar, ko je stopil v prostore muzeja sodobne umetnosti, ta, da je odprl okna in snel zavese, odgovoril umetnik. Modernistični koncept galerije kot bele kocke je presegel tudi s tem, da je na opisani način galerijske prostore razprl proti svetu zunaj, skozi stene umetnostne institucije pa tako omogočil pronicanje sveta tudi v notranjost. V galerijske prostore tako vstopajo prizori iz življenja zunaj in se prepletajo pripovedi različnih družbenih in individualnih kontekstov. Vsa postavitev govori o "mešanju in tem, da te neprestano nekaj moti", pravi umetnik. Ne nazadnje kontemplacijo gledalca prekinjata tudi zvok šolskega zvonca in tovarniška sirena.

Kar pa je Barši še poudaril med skupnim obhodom po razstavi s tem, ko se je ustavil pred enim od svojih na steno natisnjenih (na)govorov, ki ga je imel v enem izmed študijskim semestrov, in pogledal skozi okno galerije. Ta prizor je zanj na razstavi najbolj zanimiv, je pojasnil. Iz umetnostne institucije se namreč zazremo proti Metelkovi Mestu, v daljavi pa vidimo stanovanjske bloke in druge urbane scenografije. Pred nami, za nami in okoli nas se odvija pravi družbeni eklekticizem.

Ali kot še pravi umetnik, je pestrost življenje v razlikah. Skozi bližino razlike se lahko nekaj zgodi, pa čeprav je to lahko le majhen dotik, gesta ali namig. Tako tudi pravi, da bi bila razstava popolnoma drugačna, če bi jo delala drugačna skupina ljudi, in dodaja, da tako sam niti ni več avtor.

Za Baršijevo razstavo kustosinja poudarja, da ne gre za klasično linearno kronološko zastavljeno pregledno postavitev, temveč bolj tematsko obravnavo, ki umetnikovo delo predstavlja skozi vsebinske sklope, ki jim pri njem lahko sledimo od devetdesetih let, ti so: arhitektura, sodelovanje, zaznavanje in vednost.

Baršijeva arhitektura Leta 1997 je v organizaciji Moderne galerije Slovenijo predstavljal na beneškem bienalu. Zasnoval je projekt, v okviru katerega je v cerkvi na trgu sv. Marka ustvaril vrt. Korenine te umetniške realizacije segajo v leto 1995, ko je Barši odšel v ZDA in tam v studiu začel gojiti vrt, ob tem pa razpirati različna konceptualna vprašanja, povezana z umetnostjo, kot tudi poudarjati proces, ki predhodi končni umetniški objekt. V MSUM ta projekt vpeljuje citat: "There are many answers to the question about why to grow vegetable ..."

Vrtu je sledilo Javno stranišče, ko je leta 1999 modernistično idejo javne plastike pripeljal do roba, kot je zapisala Bojana Piškur. Šlo je za čas, ko so podirali javne plastike, na drugi strani pa je Barši v svet umetnosti vpeljal neumetnost oziroma realizem vsakdanjega življenja in v prvi plan postavil uporabno vrednost oziroma premišljevanje o funkciji v umetnosti. "V tistem času je možnost, da lahko neki umetniški kos preide v drug kontekst in izstopi iz polja umetnosti ter tako postane uporaben objekt, v našem prostoru povzročala nemalo zadreg in dilem," še piše Piškurjeva.

S to gesto je umetnik poudaril pomen sestopa s piedestala umetniške izjemnosti v vsakdanje življenje in nakazal prakso in razmišljanje, o kateri se je pri nas šele začelo govoriti in ki je postala ena od pomembnejših usmeritev v njegovem delu. To so participacija v umetnosti in različne vsebine in konteksti, ki ob tem nastajajo in postajajo del umetniškega dela.

Javno stranišče so na Metelkovi dejansko uporabljali do leta 2001 in z njim celo zadovoljili zahteve inšpektorjev, da je neprenoveljeno stavbo mogoče uporabljati le ob zadostnem številu stranišč, ki bi bilo brez Baršijevega pomanjkljivo. Umetniško delo, ki je tako v tem kontekstu najprej postalo to, kar se kaže – uporabni predmet vsakdanjika, je v drugem trenutku, s tem tudi kontekstu, prešlo v stalno zbirko Moderne galerije. Javno stranišče je tako postala nazorna platforma pogajanj za opredelitve tega, kar "nekaj" v določenem kontekstu je.

Prevajanje notranjih izkušenj Za najbolj izrazit Baršijev projekt, pri katerem je bilo v ospredju vprašanje zaznavanja, premišljevanje o petih čutih ali načinih prevajanja in posredovanja notranjih izkušenj, in to ne na vizualni način in onkraj znanih konceptualizacij in form reprezentacij, ki sicer določene akcije opisujejo in spremljajo od zunaj, velja Walking. S tem projektom je avtor poskušal ubesediti, kako kinetična izkušnja odzvanja na različnih čutnih ravneh od znotraj, in to zato skrbno popisoval.

Male utopične družbe Participacijska umetnost se je začela pojavljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zanimanje za skupno ustvarjanje situacij, ki vzpostavljajo drugačna razmerja med umetniških predmetom, umetnikom in publiko, so začela zanimati tudi Baršija. Kot zapiše Piškurjeva, velja Barši pri nas celo za enega od prvih umetnikov, čigar prakso je opredelilo načelo relacijske estetike.

V tovrstnih projektih je umetnik v vlogi iniciatorja, tistega, ki ustvarja pogoje za to, da se med ljudmi spletejo odnosi, ustvari položaj in v njem producira koncepte, izkušnje in zaznave. Delo z ljudmi, vpetimi v tovrstnih umetniških projektih, in njihovo vlogo pa je Barši opredelil kot "male utopične družbe, ki delujejo nehirearhično". To usmeritev je jasno uresničil v projektu Hiša leta 2001.

Vednost kot forma in vsebina Baršijev doktorski študij je svoj konceptualni odtis pustil tudi v njegovih novejših delih od leta 2004, ko umetnika zanimajo predvsem pozabljena in spregledana poglavja s področja politične filozofije in umetnosti. Teksti kot prepisi knjig, poglavij in krajša besedila, ki kažejo heterogene načine njihove obravnave s strani različnih bralcev in tudi avtorja samega, pa ne predstavljajo le forme in tehnik obvladovanja in analiziranja besedil, temveč so tudi vsebina, ki jo umetnik v različnih oblikah predeluje in posreduje javnosti. Ena od takih so tudi njegovi nagovori, na steno odtisnjeni in poimenovani Pamfleti, kjer je v okviru različnih semestrskih obhodov spregovoril svojim študentom in tudi profesorskim kolegom, na njih pa problematiziral vprašanje institucij, umetnosti, vednosti in podobno.

Vzgib za intenzivna Baršijeva teoretska branja lahko razberemo tudi v umetnikovi izjavi, ko pravi, "da izkušnja, ki ni reflektirana, ni izkušnja".

Katalog in vednost v pogovoru Ob pregledni razstavi Jožeta Baršija bo izšel tudi katalog, za katerega bodo besedila prispevali umetnik sam, Mladen Dolar, Bojana Piškur, Rada Riha in Adela Železnik, oblikoval pa ga bo Novi kolektivizem. Vključeni bosta tudi obsežna avtorjeva biografija in bibliografija.

Postavitev bodo spremljali tudi različna branja in pogovori ter javna vodstva.