Nedelja, 8. 6. 2014, 14.46
5 let, 12 mesecev
Tadej Toš po Viktorjih na mesec dni bolniškega dopusta
Igralca Tadeja Toša, ki je v soboto zvečer držal v rokah vse niti Viktorjev na odru mariborskega gledališča, smo pred začetkom TV-prenosa opazili v parku pred gledališčem, v kavbojkah in obkroženega s prijatelji. Nenavadno za voditelja večera, za katerega bi si človek predstavljal, da bo slabo uro pred začetkom prireditve sedel v garderobi in se boril z vsaj malo treme. Razlog več za vprašanja po prireditvi, odgovori pa so nam razkrili kar nekaj podrobnosti.
Ste pričakovali tako dober odziv na današnji večer? Na neki način sem.
Koliko priprav je za projektom, kakršnega ste izpeljali danes? Za takim projektom je približno dva meseca intenzivnih priprav, predvsem pa je pri takšni prireditvi naporno to, da se veliko stvari do zadnjega trenutka spreminja. Razporejajo se glasbene točke, menjajo se podeljevalci, ne ve se, kdo bodo nagrajenci, kako se bo treba na njih odzvati. Bi se pa prosim, če lahko izkoristim to priložnost – to bom povedal povsod –, opravičil društvu SAZAS. Slišal sem nekaj očitkov v zvezi s tem, kar sem rekel. Nisem mislil nič grdega, nič narobe, kratico SAZAS sem uporabil kot metaforo za nadzor. Jaz se borim za to, da bi bila družba v teh nadzorovanih časih čim manj nadzorovana. Še enkrat: iskreno opravičilo SAZAS, upam, da ne bodo narobe razumeli mojih besed.
Malo pred začetkom prireditve sem vas opazil v parku pred gledališčem. Se vam ne zdi, da bi morali biti takrat že v garderobi? Precej sproščeni ste delovali. To pomeni, da nimate treme? Moja izkušnja z Viktorji je, da se jih vedno dojame kot zelo resno prireditev. Gre za največjo, top prireditev na slovenski sceni, tu so pričakovanja velika, pojavijo se pritiski, za katere sploh ne veš, zakaj so prisotni. Ko sem prvič vodil Viktorje, sem bil po tem mesec dni na bolniškem dopustu. Rekel sem si, da ne more biti tako, da za eno podelitev nagrad potem ves mesec človek leži. To mora biti veselo, ne pa da človeka uniči. Priprava je bila tokrat drugačna, izkušnje so naredile svoje in bilo je lažje. Kot ste opazili, mi je bilo v redu, jutri lahko ponovimo. Vesel sem, da me trema ni zvijala, ker je bilo to prvič preveč boleče, človek si ne želi takega življenja, prevelik stres je bil.
Je bilo vodenje Viktorjev pred petimi leti breme? Ne, ni bilo breme. Vsak dan je drugačen, vsaka prireditev je drugačna in primerjati nekaj iz nekega drugega obdobja je nesmiselno. Ne vem, kje so vzporednice. Viktorji pred petimi leti nimajo nič skupnega z Viktorji danes. To je nekaj povsem drugega.
Pri velikih šovih je za voditeljem veliko ljudi, ki opravijo ogromno dela pri pripravi in izpeljavi projekta. Kako je s tem pri vas? Slovenija je majhna, človek je prepuščen samemu sebi, imam sodelavca, s katerim v miru premišljujem, delam in tako nastanejo Viktorji. Potem so tukaj posredovanja naročnikov, televizije, podeljevalcev in ta konglomerat so potem Viktorji. Ampak večinoma je to, kar je šlo danes iz mene, moje delo, imam pa nekaj sodelavcev, ki stojijo za mano.
Kako ste preživeli prvi poviktorjevski dan? Z družino.