Torek, 23. 11. 2021, 6.05
3 leta
Volkswagen ID.4, prelaz Vršič in Keltika
Tristo kilometrov prek Vršiča: težave za popotnike nove dobe?
Čakala me je skoraj 300 kilometrov dolga pot. Mimo prestolnice pa prek najvišjega slovenskega prelaza in skozi dolino, ki za uporabnike električnih avtomobilov še nima "hitrih" polnilnic. V rokah pa novi volkswagen ID.4, eden od najbolje prodajanih električnih avtomobilov tako v Evropi kot tudi v Sloveniji, ki zdaj z različico GTX ponuja tudi dvojni elektromotor in štirikolesni pogon. S takim avtomobilom tudi tak "električni" izlet ni prevelik zalogaj, s številnimi manjšimi električnimi avtomobili bi bilo lahko precej drugače.
Med vožnjo proti Vršiču, ki je na nadmorski višini 1.611 metrov najvišji prelaz v Sloveniji. Vožnja z Vrhnike mimo Ljubljane, nato naprej proti Gorenjski, Kranjski Gori, vzpon na Vršič in spust proti Bovcu. Pa naprej proti Kobaridu in Tolminu ter po Keltiki do Logatca, nazaj na avtocesto do izhodišča. Ves avtomobilski izlet je bil dolg 293 kilometrov. Od doma sem se odpravil s povsem napolnjeno baterijo, na poti skupno polnil dvakrat (obakrat spotoma med opravki), in to za skupno 55 minut, nazaj pa se vrnil še s 27 odstotki elektrike v bateriji. Jutranji doseg je obljubljal 330 kilometrov, ob vrnitvi še 113 kilometrov. Če bi malo tvegal, bi se vsaj enemu izmed obeh polnjenj torej lahko odpovedal - toda v praksi lastniki električnih avtomobilov izkoriščajo obstoječe polnilnice za krajše postanke in krajša polnjenja.
Izhodišče je bilo podobno kot ob poletnem "roadtripu" z električnim avtomobilom vse do Mont Ventouxa nad francosko Provanso. Volkswagnov ID.4 je v resnici nemški brat škode enyaq, s katero sem poleti več kot tri tisoč kilometrov dolgo pot kljub elektromotorju opravil brez omembe vrednega zapleta. Tudi tokrat vožnje nisem želel prilagajati dejstvu, da za pogon skrbita elektromotorja. Avtomobil take velikosti, ki mu pripada vloga prvega domačega avtomobila, bi za resen položaj na trgu to neprilagajanje voznih navad seveda moral opraviti.
15-minutni postanek na "hitri" polnilnici ob avtocesti pri Radovljici. Dve polnjenji "za rezervo", ki pa sta bili nepotrebni
Razmere niso bile pisane na kožo električnemu avtomobilu. V nedeljo zjutraj so bile temperature komaj nad ničlo in tudi to je vplivalo na porabo v prvem avtocestnem delu vožnje. Od Vrhnike naokrog Ljubljane in nato do Radovljice, kjer je sledil 15-minutni postanek za kavo, nekaj dobrot in polnjenje. Na bencinskem postajališču pri Radovljici ima zdaj svoje polnilnice tudi že Ionity (odlično za potnike proti Avstriji), ki pa sem se jim strateško izognil.
Baterija je imela namreč še več kot 70 odstotkov energije in za manjši dodatek je povsem zadoščala bistveno cenejša sosedna Petrolova 50-kilovatna polnilnica. Ta je v 15 minutah dodala 10 kilovatnih ur (kWh) elektrike.
Strm vzpon pospeši porabo elektrike, a zato spust prek izkoristka kinetične energije ob zaviranju baterijo delno spet napolni nazaj.
Elektropogon v vozniškem smislu nadvse ustreza zavitim in strmim cestam, saj je z brezstopenjskim menjalnikom in hipno odzivnim motorjem prijazen do vseh potnikov v avtomobilu.
Polnilnica AC v središču Bovca je dobro postavljena. Ker je plačljiva, tudi prevelike gneče na njej ni. Prečkanje Vršiča je bateriji odvzelo komaj sedem odstotkov energije
Po podeželski cesti do Kranjske Gore je napolnjenost baterije z 78 upadla na 64 odstotkov, do vrha Vršiča pa na 52 odstotkov. Klanec je kajpak strm in dolg okrog 12 kilometrov. Spust proti dolini Trente je baterijo spet napolnil za pet odstotkov, tako da je realna izguba s prečkanjem Vršiča znašala komaj sedem odstotkov napolnjenosti baterije.
ID.4 sicer spada med električne avtomobile, ki nimajo večstopenjskega nastavljanja moči regeneracije zavorne energije. Stopnji pa sta vendarle dve in vklop načina vožnje B (brake) poudari jakost regeneracije in učinkoviteje polni baterijo. Ta način vožnje je smiseln predvsem ob strmih spustih.
Realen strošek 300-kilometrske poti ob domačem nočnem polnjenju tri evre
V Bovcu sem načrtoval nekoliko daljši postanek za malico in uživanje v soncu. Priklopil sem se na polnilnico v središču mesta (imajo jo tudi ob spodnji postaji žičnice za Kanin), ki je plačljiva in prek aplikacije omogoča tudi vnaprejšnje preverjanje razpoložljivosti. Zelo pohvalno, saj tako precej olajša načrtovanje poti voznikom električnih avtomobilov.
Postanek s polnjenjem je trajal 40 minut in v tem času se je napolnjenost baterije povečala s 53 na 62 odstotkov. To je bilo več kot dovolj za pot do cilja, ta je bil od Bovca oddaljen še 116 kilometrov.
Bolj tiho kot z električnim avtomobilom se skozi dolino Trente težko peljemo ...
To je edina prava “hitra” polnilnica od Bovca do Logatca, ki pa je izven delovnega časa avtomobilskega salona nedosegljiva za ograjo.
Iz Bovca do Tolmina brez prave hitre polnilnice: z manjšim avtomobilom bi imel težave
Z avtomobilom z zmogljivostjo baterije več kot 70 kWh taka vožnja ni zares velik zalogaj, drugače pa bi bilo lahko od Bovca naprej v primeru avtomobilov z manjšimi baterijami.
Kot smo že večkrat poročali, ob slovenskih regionalnih cestah močno primanjkuje tako imenovanih "hitrih" polnilnic DC. Take od Bovca do Logatca ob nedeljah pravzaprav ni: izjema sta dve polnilnici pri avtomobilskih trgovcih. Toda ena je ob avtosalonu za ograjo, ta je ob nedeljah zaprt, tista v Idriji pa je zelo šibka.
Zato bi v tem primeru voznikom preostalo polnjenje na šibkejših polnilnicah AC, ki bi trajalo dlje, za nameček marsikatera polnilnica na tej poti z vidika popotnika ni postavljena na prijaznem mestu za postanek. Omenjena bovška je pri tem zagotovo pozitivna izjema, toda razvoj regionalne pokritosti tudi z močnejšimi polnilnicami (in to pravimi javnimi, ki so dosegljive 24 ur na dan in pred avtosaloni niso zaparkirane z drugimi avtomobili) bo v bližnji prihodnosti za razvoj elektromobilnosti v Sloveniji ena od ključnih nalog.
29