Boštjan Udovič

Sobota,
20. 7. 2024,
22.33

Osveženo pred

4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,95

Natisni članek

Natisni članek

volitve politika Evropska unija kolumna

Sobota, 20. 7. 2024, 22.33

4 mesece

Boštjan Udovič: Evropska unija kot kinder jajček

Boštjan Udovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,95
simbol EU | Foto Shutterstock

Foto: Shutterstock

Tako. Za nami so volitve v Evropski parlament, ki so dodobra premešale karte na evropski in nacionalnih ravneh. Rezultati vsekakor niso ohrabrujoči za tiste, ki so želeli zadržati obstoječi status, prav tako ne za tiste, ki so si želeli radikalnih sprememb. Dejansko so osmoljenci evropskih volitev prav vse stranke – pa tudi mi, volivci.

Odsotnost vizije o tem, kaj z EU zares hočemo

Tokratne volitve so bile resen signal volivcev, da so z EU, kot se je razvila v zadnjem dvajsetletju, izrazito nezadovoljni. Drugače kot tako ni mogoče tolmačiti uspeha strank, ki se jih v javnosti in medijih označuje kot obrobne ali radikalne, ter neuspehov mainstream strank, ki vodijo Evropsko unijo že desetletja.

Povolilni analitiki in aritmetiki so si po evropskih volitvah sicer oddahnili, da "radikalci" niso dobili več glasov in da bo zmerna (levo)-levo-center-desno sredina ohranila primat v Evropskem parlamentu, a sočasno so v tem zanosu pozabili na to, kar so volitve sporočile – da gašenje političnih požarov ni več dovolj in da mora EU narediti nekaj strukturnih sprememb, če želi odgovoriti na vprašanja svojih državljanov.

Da je glavni izziv EU že dvajset let odsotnost vizije, kaj z EU želimo, čivkajo že vrabci in siničke. A vendarle se od Prodijeve Evropske komisije, ki je vladala med letoma 1999 in 2004, v tej smeri ni kaj veliko premaknilo. Komisije namreč vse od leta 2004 predvsem gasijo požare, manj pa se – z izjemo Junckerjevega nihljaja v to smer leta 2017 – ukvarjajo s prihodnostjo EU.

Seveda ni samo Evropska komisija tista, ki nima vizije. Tudi države članice se s tem področjem ne ukvarjajo. Namesto s tem, kakšna naj bi bila EU 21. stoletja, EU, ki bo vsebinsko sposobna biti kos rušilnim in razrušenim mednarodnim odnosom, se raje – verjetno tudi zato, ker je to lažje in politično bolj oportuno – ukvarjajo s tepežkanjem raznih orbanov in kaczynskih [govorim o politikah, ne o konkretnih politikih], pri čemer pa tudi pri tem niso konsistentne. Saj medtem ko tepežkajo vzhodnjake, na svoje zahodnjaške wilderse, melonijeve, lepenove in chrupallove kar malce pozabljajo.

V tem lovu na čarovnice smo v EU nekje izgubili njeno srž – da je EU skupnost, ki je združena v raznolikosti. In če smo združeni v raznolikosti, je treba to raznolikost spoštovati. Na vseh ravneh. Komisija, Evropski parlament in države članice bi tu morale biti zgled in ne cokla.

Madžarski premier Viktor Orban je v začetku meseca presenetil z obiskom Moskve in požel veliko kritik v EU zaradi soliranja. | Foto: Reuters Madžarski premier Viktor Orban je v začetku meseca presenetil z obiskom Moskve in požel veliko kritik v EU zaradi soliranja. Foto: Reuters

EU kot supermarket

A bodimo iskreni. EU ni bila nikoli zares integracija enakopravnih držav. To tudi ni mogla biti. Ustanovnim članicam pripada boljši položaj, kar je tudi prav, saj brez njih EU ne bi bilo. Ampak to ne bi smelo pomeniti, da je njim dovoljeno vse.

Na primer to, da je v časih pred krizo 2008 Evropska komisija žugala novim državam članicam, ki so kršile maastrichtske kriterije, nad starimi pa je samo zdih'vala in vila roke, naredila pa ni ničesar.

Ali pa to, da smo bili mi, Slovenija, prisiljeni privatizirati kar nekaj podjetij zato, da smo ušli trdi roki stabilizacije ekonomske politike s strani EU in grožnje s trojko. Rešil nas je pozneje "osovraženi" ZUJF, smo pa v tem postopku izgubili tudi Adrio Airways, kar nas tepe še danes.

A ne glede na našteto EU na drugi strani ni in ne more biti supermarket, kjer si s polic jemljemo, kot npr. nekatere (srednje- in južnoevropske) države, samo tisto, kar nam je všeč. A–a. EU je bolj neke vrste golf klub, kjer plačaš članarino in imaš potem do te skupnosti obveznosti in pravice. Seveda si vsi raje zapomnimo pravice, ampak ne pozabimo – golfista, če hoče biti spoštovan in cenjen, obvezujejo tudi obveznosti do golf kluba in tudi do sogolfistov. Zato je prav, da se državljani EU zavedamo, da imajo naši politiki in naša država v Bruslju tudi obveznosti.

In če se tega zavedamo, ne bomo kaskadno padali na občasne finte teh ali onih politikov, da nam Bruselj nekaj vsiljuje. Tako naši diplomati, ministri in državni sekretarji kot tudi naši evroposlanci (na tiho pa tudi komisar) so v Bruslju zato, da se borijo za slovenske interese. In če nam Bruselj nekaj "vsili", kar je v nasprotju z našimi temeljnimi interesi, nekdo tam gor na mrzlem atlantskem vremenu ni dobro opravil svoje naloge.

EU kot družina

Sam nisem EU nikoli razumel le kot blede, suhoparne integracije, ampak bolj kot razširjeno družino z določeno dinamiko, ki ji nobena družina ne more uiti. In kot v vsaki družini, da dobro deluje in se imajo njeni člani radi, morajo veljati določena pravila.

Prvo pravilo je zagotovo to, da vemo, da smo, če družina obstaja, vsi na boljšem. Če to preslikamo na raven EU: vse države članice in njihovi politiki bi se morali zavedati, da ne glede na to, koliko stvari je narobe z EU, je EU nekaj, kar vsem nam omogoča boljše življenje. Torej je nesmiselno in škodljivo predvsem zaradi lastnih interesov ali le interesov lastne države delati stvari, ki bi tej družini držav in državljanov lahko škodile.

Drugo pravilo se nanaša na medsebojno spoštovanje. Nihče v družini ni rad črna ovca in nihče ne mara, da se nanj kaže s prstom. Tega ne maramo tudi "nove" države članice, ki sicer že dooooolgo nismo nove. Vendar se nas žal mnogokrat obravnava tako, kot da smo ravnokar postali člani in moramo samo poslušati, govoriti pa le, ko bodo kokoške lulale. Še posebej je to videti takrat, ko so naši interesi nasprotni interesom "starih" držav članic. Tak pristop zagotovo ni spoštljiv, predvsem pa ne temelji na enakopravnosti.

Tretje pravilo uspešnih družin je aktivno sodelovanje. Družina dobro deluje, če si različne generacije pomagajo med seboj. Tako bi moralo biti v EU. "Stare" države bi morale pomagati "novim" državam, te bi morale pomagati nazaj "starim". EU je tako močna, kolikor je solidarna. Torej: vsi za enega, eden za vse.

Četrto pravilo uspešnih družin je, da se umazano perilo pere doma, ne v javnosti. Tudi na ravni EU bi to morali storiti, če bi želeli, da bi se vse države čutile enako razumljene in spoštovane. Načini odločanja s preglasovanjem, čeprav morda to pogodbe omogočajo, na dolgi rok dajejo občutek prvo- in drugorazrednosti. In to ni dobra popotnica ne za sodelovanje ne za razvoj, sploh pa ne za uspešno EU.

Kaj (nam je) storiti?

Sam vidim tri korake.

Prvi je, da "nove" države članice zahtevajo več prostora za soodločanje, hkrati pa tudi, da aktivneje in več prispevajo k razvoju Unije. Večina analiz kaže, da "nove" države članice še 20 let po vstopu v EU sklepe EU (pri katerih sodelujejo tudi same) sprejemajo nekritično, premalo pa prispevajo k razvoju Evropske unije, za katero so soodgovorne. EU je namreč tvorba 27 držav članic, ne pa 15 + 12. Z vstopom v EU smo se vse države članice zavedale, da bomo konstruktivno gradili EU kot skupni dom. Tu "nove" države članice čaka še kar nekaj dela, da si to enakopravnost izborijo.

Drugi korak se nanaša na "bruseljski balonček" (če izpustimo nekaterim ljubi "bruseljski kompleks"). Čas je, da balonček počasi prebodemo, da spusti, in da bruseljska administracija trči ob surovo realnost mednarodnih in znotrajevropskih odnosov, ki smo mu v državah članicah priča vsakodnevno. Pridigati določene stvari iz varnega zavetja Berlaymonta, Justusa ali Pluxa je drugače kot živeti vsakodnevno življenje v državah članicah in kandidatkah. Eden od novopečenih slovenskih evroposlancev je pred dnevi rekel, da si želi občine približati Bruslju in Bruselj občinam. Če mu bo uspelo zbližati že države in evropske institucije v razmišljanju in iskanju skupnih rešitev, bo to izjemen korak. Zbliževanje občin pa naj pusti za naslednji mandat.

Čigava je v resnici Evropska komisija? | Foto: Shutterstock Čigava je v resnici Evropska komisija? Foto: Shutterstock

Tretji korak je sposobnost ustvarjanja in sprejemanja konstruktivne kritike. Sam zavračam kritizerstvo in kritike kar počez, ker to počnejo tisti, ki nimajo vsebine. EU in države članice vsebino imajo. Zato naj se ne bojijo kritik, ki so konstruktivne, s katerimi želijo državljani EU ali njihovi predstavniki Unijo premakniti na bolje. Gre namreč za naš skupni dom, našo skupno streho, zato moramo oblikovati skupne ideje. Kajti le tako bomo kos mednarodnim izzivom, ki nas čakajo.

Namesto zaključka

Vse našteto so "le" moja opažanja in pobožne želje. A menim, da mora biti vsaj kakšen korak narejen v smer tega, kar sem opisal, drugače bomo čez pet let pisano gledali, kako je mogoče, da "radikalci" dobivajo toliko in toliko glasov. Zdajšnje volitve so bile klic evropskih državljanov na pomoč. Če se jim bo zazdelo, da so bile bolj kot klic na pomoč glas vpijočega v puščavi, bo EU čez pet let krepko drugačna. Slabša. Šibkejša. Predvsem pa razcepljena.

In medtem ko se bomo mi ukvarjali sami s seboj, nas bodo po levi in desni prehitevale druge države v mednarodni skupnosti. Tiste, ki namesto na svobodno gospodarsko pobudo raje stavijo na državni kapitalizem. Ali pa tiste, ki namesto spoštovanja človeka in njegove edinstvenosti priznavajo predvsem pravice tistih, ki so na oblasti, drugače se … lahko pade z balkona. Ali pa tiste, ki jim je orožje svetinja, četudi ogroža življenja njihovih najvišjih političnih predstavnikov.

Če torej ne bo sprememb, bo EU postala kot kinder jajček. Ki razveseli le prvič, nato pa te drugič, tretjič in vsakokrat dalje, ko ga odpreš, vedno znova in znova razočara. Kajti v njem ni nikoli tistega, kar si si zares želel.

Saj si ne želimo tega, mar ne?

Siolov kolumnist Boštjan Udovič je redni profesor s področja diplomacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava tudi na oddelku za politične vede in sociologijo Univerze v Salzburgu. Je navdušen poslušalec klasične glasbe in soskrbnik mačka Boška. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo nedeljo v mesecu. | Foto: Siol.net Siolov kolumnist Boštjan Udovič je redni profesor s področja diplomacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava tudi na oddelku za politične vede in sociologijo Univerze v Salzburgu. Je navdušen poslušalec klasične glasbe in soskrbnik mačka Boška. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo nedeljo v mesecu. Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
FDV
Mnenja Boštjan Udovič: Spet ta FDV!
križ
Mnenja Boštjan Udovič: Evtanazija? Ne, hvala!
križ
Mnenja Boštjan Udovič: Samo še fajmoštra potrebujemo!
Stavka sindikatov javnega sektorja
Mnenja Boštjan Udovič: Dol z zdravniki, profesorji in uradniki!
vrnitev primorske matični domovini
Mnenja Boštjan Udovič: Smo Primorsko vrnili ali priključili (k) matični domovini?
Štempljanje, evidentiranje, prihod na delo
Mnenja Boštjan Udovič: Štempljanje kot merilo uspeha