Sobota, 18. 1. 2025, 22.48
4 ure, 12 minut
Boštjan Udovič: Quo vadis, Europa?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Zoran Milanović je bil v nedeljo vnovič izvoljen za hrvaškega predsednika. In to s praktično plebiscitarno večino. A kampanja je vse preveč spominjala na komedijo zmešnjav.
Veseli december se je zaključil, bučna praznovanja so končana, ljudje s(m)o večinoma na dieti, na evropsko celino sta legla sneg in megla … Navdahnjeni z (lastnimi) novoletnimi zaobljubami se lahko v zavetju naših delovnih ali dnevnih sob spet vrnemo v "čas in prostor" našega življenja. In morda kritično ocenimo, kje smo in kam gremo.
Schengen je mrtev, živel schengen!
Že pred novoletnimi prazniki je bilo znano, da se bosta s 1. januarjem schengnu pridružili Romunija in Bolgarija. Ta novica je šla nekako mimo nas verjetno tudi zato, ker realno prebivalci EU vemo, da schengna ni več. To morda med evropskimi državami še najbolj občuti Slovenija, ki ima mejni nadzor na mejah z vsemi svojimi sosedami – Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.
A zdi se, da smo se na "novo normalnost" (ki to ni in ne bi smela biti!) že kar navadili in da se nihče zares ne ukvarja s tem, da je schengen že leta klinično mrtev, evropski pakt o migracijah pa ga gotovo ne bo oživil. Oživela bi ga lahko le odločitev Evropske komisije, da bo na tem področju naredila red in državam članicam ne bo dovolila, da po evropskih vrednotah, ki so bile težko izborjene, države članice lomastijo kot slon v trgovini s porcelanom.
A Charlemagne (kot Evropsko komisijo poimenuje revija The Economist) se do teh stvari, razen občasnega zavijanja z očmi in vitja rok, zares ni nikoli opredelil. Kvečjemu obratno. S svojo odsotnostjo vizije, kaj z evropskim projektom sploh želimo, je tiho razumel (berite: podpiral) tiste politike, ki so si na vse kriplje zaradi svoje politikantske narave prizadevali schengen dejansko ukiniti. In to se je tudi zgodilo. Prav zaradi te letargije Bruslja se evropske vrednote, ki so zgradile evropski projekt, izgubljajo, zaupanje v EU pa ruši. Posledično je celoten evropski projekt 20 let po vstopu Slovenije v EU krepko bolj majav in vegast.
V tem kontekstu se zdi pridružitev Romunije in Bolgarije k nečemu, česar več (zares) ni, samo ena velika šarada … Neke vrste dogodek, ki smo ga gledali v filmu Titanik z Leonardom di Capriem. Ladja se potaplja, orkester pa igra dalje (in to pesem K tebi želim, moj Bog ...).
Do kdaj bo orkester še igral, je vprašanje, ki se te dni postavlja mnogim. Videno kaže, da se evropski orkester ne bo pustil motiti niti novoizvoljenemu ameriškemu predsedniku, niti morebitnemu nesklenjenemu miru v Gazi, niti tri leta trajajoči vojni v Ukrajini. In to je tisto, kar v morju mednarodnih odnosov, ki postaja vse bolj razburkano, nepredvidljivo, prežeto s številnimi vetrovi, najbolj skrbi. Tudi mene.
Quo vadis, kam greš, schengen? In Evropska unija?
Romano Prodi, po moji oceni še zadnji predsednik Evropske komisije, ki je imel jasno vizijo, je v danskem dokumentarnem filmu Praesidenten dejal, da je zanj žalitev, da kdo Evropsko unijo označi kot "nepomembno". Danes, 15 let po nastanku tega dokumentarnega filma, se bojim, da smo na poti, ko "žalitev" postaja kruta realnost.
A procesi v Evropi niso samo stvar Evropske unije, ampak tudi držav članic. In predvsem v zadnjem mesecu tu prednjačita Avstrija in Hrvaška.
Karizmatični populisti proti sterilnim birokratom
Tako Avstrija kot Hrvaška sta imeli v zadnjih treh mesecih pomembne volitve. Avstrija parlamentarne, Hrvaška predsedniške. Čeprav so te volitve že izhodiščno različne, pa ju povezuje ista rdeča nit – zmagali so tisti, ki so bili proti (obstoječemu) političnemu establišmentu.
Zmaga Herberta Kickla je nekaj, kar je zatreslo avstrijsko drugo republiko. Nikoli do zdaj niso Svobodnjaki zmagali na volitvah. Bili so sicer v prvi in drugi Schusslovi vladi koalicijska stranka, niso pa bili stranka, ki bi vlado vodila. No, po teh volitvah je bilo drugače. In jasno je bilo, da bo Avstrija težko sestavila vlado brez njih. Četudi so se vse avstrijske stranke zaklinjale, da s svobodnjaki v vlado ne gredo.
Janez Janša je pred leti dejal, da po volilni nedelji pride povolilni ponedeljek. V Avstriji je prišel takrat, ko je postalo jasno, da cordon sanitaire, ki je bil kot fatamorgana ustvarjen proti svobodnjakom, ne bo zdržal. In danes sestavlja vlado Herbert Kickl, z veliko podporo Ljudske stranke (ÖVP), ki je – ne pozabite – še tri mesece nazaj večkrat jasno povedala, da z njim v vlado ne gre. Čudo politike pač.
A če v Avstriji vedo, da je s tistim "volilnim ponedeljkom" Janez Janša imel prav, na Hrvaškem ni tako.
Predsedniške volitve na Hrvaškem so bile tudi za tiste, ki s(m)o navajeni v politiki vsega hudega, res neke vrste francoska komedija zmešnjav. Saj veste – to je tista komedija, kjer se smejemo, če padajo čez stole, prevračajo mize, žvižgajo ali prdijo … In to nas spravlja v smeh.
No, mene je tudi vsaj prvi del volilne kampanje, ki je bila še "neuradna" in se je začela z Milanovićevimi salti mortale spomladi lani, še spravljal v smeh, a iz tedna v teden je bil ta smeh vedno bolj kisel, dokler ni popolnoma izginil in sem samo še nejeverno bolščal v televizor in prebiral hrvaške medije o tem, kaj je kateri od dveh favoritov izrekel o drugem favoritu.
A najhujše je bilo soočenje tik pred volilnim molkom, ki je potekalo na hrvaški nacionalki, kjer sta bila voditelja postavljena le, da sta tehnično odmerjala čas, torej le za kuliso, vodenje oddaje pa sta prevzela kar sama Zoran Milanović in Dragan Primorac. In to na način, ki se ga ne bi sramoval gostilniški pult še najzakotnejše in najbolj zakajene gostilne.
Televizijsko soočenje med Zoranom Milanovićem in Draganom Primorcem je potekalo na način, ki se ga ne bi sramoval gostilniški pult še najzakotnejše in najbolj zakajene gostilne.
A nič ne de – volivci imajo vedno prav. In v nedeljo so izvolili novega hrvaškega predsednika. Toda ne z večino, ampak s plebiscitarno večino. Kar bi moralo biti pomembno sporočilo tudi vladajoči koaliciji.
Ta pa očitno sporočila ni razumela. To se je pokazalo najprej s tem, da ne protikandidat Dragan Primorac ne njegova glavna podporna stranka HDZ nista čestitala Milanoviću ob njegovi izjemni zmagi. Žalostno, a delno razumljivo. Poraz ni prijetna stvar.
Ampak … še pomembnejše sporočilo je vladajoča oblast dala v ponedeljek, ko so se strumno dogovorili, da se ne predsednik vlade in ne predsednik parlamenta ne bosta udeležila Milanovićeve intronizacije. To pa ni več mladostniško pobalinstvo ali pa stvar dveh nekdanjih sodelavcev na hrvaškem MZZ, ki se ne marata, morda političnih konkurentov … to je odločitev, ki ne zadeva oseb, ampak institucije.
V politiki (razvitih demokracij) je vse fleksibilno, nekaj pa aksiom: vsakdo, ki zaseda neko pomembno mesto v državi, lahko osebno morda res ne spoštuje drugega, ki zaseda drugo pomembno mesto v državi. A ne glede na osebne preference je pomembno, da se v demokraciji spoštuje in utrjuje institucije! Spoštovanje institucij je eno temeljnih pravil, če želimo, da je država res demokratična.
Mora pa biti to spoštovanje dano v vse smeri, ne samo v eno smer, kot so v preteklih dneh radi razlagali (tudi določeni slovenski) politiki. Namreč – ko začneš rušiti ugled institucije, ga zrušiš hitro, a realno ga je nemogoče spet ustvariti.
… in Slovenija?
O tem pa kdaj drugič.
Kdo smo, kje smo in kam gremo?
Pravijo, da imamo volivci vedno prav. Njah. Ne vem, ali to še vedno drži. Ker če imamo volivci vedno prav, se nam hitro začne dogajati, da nagradimo tiste, ki nam ponudijo Totojevo ali Molierovo komedijo zmešnjav. Bolj ko padajo prek stolov, se zmerjajo, žalijo, kričijo, se kopajo v žajfnici, si jemljejo ali si vpadajo v besedo, bolj jih nagradimo.
A politika ni cirkus, je resna obrt, ki terja znanje in veščine. Zanjo so v preteklosti obstajale številne (strankarske) šole, ki so že mlade kadre vzgajale, da je iskanje skupnega dobrega ključ vsake dobre politike. Danes, ko skupno dobro razumemo predvsem kot tisto, kar je najboljše "samo zame" (t. i. jstjstjst politika), je tak pristop mrtev. A bi ga bilo vredno obuditi.
Samo tako se bomo izvili iz krča povprečnosti in tega, da v celotnem svetu politika tone v vse večji šov, pogojen predvsem z družbenimi omrežji, sočasno pa se izgubljajo tiste primarne kompetence politike, ki jih je eden od nekdanjih slovenskih politikov opisal kot "poslušanje, slišanje in iskanje skupnega dobrega". Da, iskanje skupnega dobrega je tisto, kar je politiko definiralo dva tisoč let. Seveda, ko so politiki imeli še vizijo.
Verjamem, da si vsi prav želimo vrnitev v te čase. Mar ne?
Boštjan Udovič je redni profesor s področja diplomacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava tudi na oddelku za politične vede in sociologijo Univerze v Salzburgu. Je navdušen poslušalec klasične glasbe in soskrbnik mačka Boškota. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo nedeljo v mesecu.
