Sobota, 15. 3. 2025, 23.21
22 ur, 50 minut
Boštjan Udovič: Trump. Donald Trump … in mi.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,55
Ameriški predsednik Donald Trump z "lekcijo" ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu.
Ne vem, če je bilo v zadnje pol leta o kom toliko govora kot o aktualnem predsedniku Združenih držav Amerike. In ne vem, če je v zadnjih letih kdo poleg Vladimirja Vladimiroviča tako razdelil svetovno javnost kot aktualni ameriški predsednik. Morda je prav zato treba prav zdaj pravilno postaviti konture njegovega predsedovanja. Da ne bomo česa nápak razumeli in ne gojili napačnih pričakovanj.
Trump 1.0
Donald Trump ni neznanka. Že njegov prvi mandat je bil v ustaljenem ameriškem in svetovnem političnem okviru drugačen, kot so bili vsi mandati njegovih predhodnikov. Lahko bi rekli, da je njegov prihod v Belo hišo prinesel veliko prepiha in mnogo vrtincev.
Ampak da ne bo narobe razumljeno: prepih v okostenelih institucijah, kar institucije mednarodnega reda po letu 1945 gotovo so, ni nikoli škodljiv. Pri tem se vedno spomnim na anekdoto v povezavi s papežem Janezom XXIII., ki je prenovo Katoliške cerkve novinarjem pojasnil le z enim dejanjem – odprl je okno apostolske palače. V sobo je puhnil rimski veter in pometal liste po tleh. Nato so jih začeli pobirati. Papež Janez XXIII. je prav s tem dejanjem pokazal, kaj razume z besedo "prenova" in "podanašnjenje" (aggiornamento).
Tudi prihod Donalda Trumpa se je zdel v prvih korakih kot Nevihta s Krasa (ljubkovalno so v 19. stoletju tako klicali škofa Antona Mahniča). Zdelo se je, da bo premetal vse, obrnil vse na glavo, prestavil stvari … a bolj ko se je njegov mandat oddaljeval od prvih mesecev, bolj je postajal v svoji nepredvidljivosti predvidljiv.
Njegova dejanja so bila z današnjega vidika nekako v skladu s francoskim reklom "plus ça change, plus c'est la même chose", torej bolj kot se spreminja, bolj vse ostaja isto. Ne glede na to pa je bilo že v tem mandatu jasno, da po Donaldu Trumpu nič več ne bo tako, kot je bilo.
Razpad povojnega liberalnega reda I
Donald Trump ni razlog za razpad tega reda. Je pa simptom. Dokler je ta red deloval, kot je bil zastavljen, se trumpi, milei, wildersi, lepenove, melonijeve in še in še … ne bi mogli zgoditi. Kajti ta red je imel v sebi inherentno pravilo, ki ga je skoval Winston Churchill, da je demokracija slab način vladanja, a še vedno nismo iznašli boljšega.
In v tem okviru, pa tudi zato, ker so bili učinki druge svetovne vojne še zelo "blizu" in "v glavah", je bilo karkoli drugega kot demokracija in dolgi postopki nepredstavljivo.
"Donald Trump ni neznanka. Že njegov prvi mandat je bil v ustaljenem ameriškem in svetovnem političnem okviru drugačen, kot so bili vsi mandati njegovih predhodnikov."
Toda v razvoju tega reda sta se zgodila dva preloma, ki sta povzročila njegovo krhanje. Prvi je bil vse večja politična korektnost, ki je postajala sama sebi namen (in o kateri sem pisal v eni od prejšnjih kolumn) in odtujevala ljudi od vladajočih. Drugi pa je bila časovna razdalja druge svetovne vojne. Grozote smo ljudje v dveh generacijah pozabili, koliko gorja prizadenejo avtoritarni režimi, pa tudi.
Posledično smo osebno svobodo, svobodo besede ter pravico, da povemo to, kar mislimo, začeli jemati preveč samoumevno. Kot nekaj, česar nam nihče ne more vzeti. Ali kot nekaj, kar lahko hitro damo. In to je pot proč od demokracije.
Ni pa vse samo v besedi. Ljudje smo postali v zadnjih 80. letih vse bolj "instant". Vseskozi se nam mudi, nikoli nimamo časa, tempo življenja postaja vedno hitrejši, mi pa imamo vse manj časa. Zato cenimo učinkovitost. Četudi je ta tudi pri meni cenjena, je sočasno lahko, če ni kritično obravnavana, tudi izmuzljiva in zdrsljiva. Ko namreč ljudje damo svobodo za učinkovitost, potem odpremo vrata avtoritarnim voditeljem. In če se ti izkažejo kot učinkoviti, jih še nagradimo. Prvič, drugič, tretjič … in kmalu ni več ne demokracije, ne svobodnih volitev in ne svobodne besede.
Povojni red je danes v veliki meri vegast in majav, rušita pa ga naša nezainteresiranost in samoumevnost. Kot da "saj vojne ne bo več" velja zato, ker smo mi tako rekli. Ali pa, da "saj se ne more zgoditi nič zares slabega, ker smo to dali skozi". Morda pa … "Ah, brez drame. Zgodovina se ne ponavlja." Pa žal se. In to kot farsa.
Razpad povojnega liberalnega reda II
Prvi znanilec, da je mednarodni red dokončno porušen, se je zgodil januarja 2021, ko Trump ni želel prostovoljno predati oblasti. Takrat je postalo jasno, da je hudič vzel šalo in da smo priča nečemu, kar se v demokratičnih državah še ni zgodilo. Da sistem v ZDA deluje, je potrdil prijem podpredsednika Mika Pencea, ki je zagotovil miren prenos oblasti.
Prizor 6. januarja 2021, ko so Turmpovi privrženci vdrli v stavbo ameriškega kongresa, da bi preprečili potrditev rezultatov volitev, na katerih je zmagal Joe Biden.
A glej ga zlomka, novoprišli demokrati v Beli hiši tega, kar se je zgodilo, očitno niso razumeli. Ukvarjali so se s stotinami drugih reči, da bi poskrbeli, da se to ne more več zgoditi, pa niso pomislili. Verjetno zato, ker so tako kot jaz jemali ameriško demokracijo kot trdno v načelih in dejanjih, pozabljali pa so, da je nekaj, kar je samoumevnega, hitro pokvarljiva roba.
Samoumevnost povojne ureditve je bila postavljena pred resno preizkušnjo tudi ob ruskem napadu na Ukrajino. V hipu sta namreč z napadom skopnela "nikoli več vojne" in tudi razumevanje, da moramo narediti vse, da dobimo mir nazaj. Ker je ta neodtujljiva dobrina. Predpogoj za vse.
Odzivi na dogajanje v Ukrajini so bili mešani: nekateri so obsojali, drugi so gledali proč, tretji so menili, da to njih ne zadeva. Pozabljali pa so tisto slavno izpoved evangeličanskega pastorja, ki se začne: "Ko so nacisti prišli po komuniste, sem ostal tiho." In konča: "Ko so prišli pome, ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril."
In prav tisti, ki so se v tej točki ozrli stran, nosijo največjo odgovornost za dokončno zrušenje povojnega liberalnega reda. Smo mi med njimi?
Trump 2.0
Že lani spomladi je bilo jasno, da je ponovna zmaga demokratov na predsedniških volitvah v ZDA skorajda nemogoča. A to ne samo zaradi nerodnosti predsednika Joeja Bidna, temveč predvsem zaradi tega, ker so demokrati naslavljali napačne stvari. Tudi zamenjava Bidna s Kamalo Harris ni dala rezultatov, saj je srž volilne kampanje ostala enaka. Medtem ko so oni naslavljali probleme ameriške družbe, je Trump naslavljal probleme ameriškega gospodarstva. In zmagal.
Izvolitev pa ni bila težava sama po sebi. Drugačni časi so se izrisovali že v predkampanji, ko je izbral svojega podpredsednika. Ta je za razliko od Mika Pencea veliko bolj ideološki in premočrten. Če je bil Pence v veliki meri predvsem konservativen in odraz obstoječega ameriškega republikanskega političnega "establišmenta", pa je JD Vance veliko bolj ideološki politik, ki je za doseganje svojih načrtov pripravljen tvegati veliko več.
Dvojica, ki jo imamo danes v Beli hiši, tako pooseblja vzporednost dvojega: premetenega Donalda Trumpa, ki je pragmatičen in pripravljen vse izpogajati in zatrgoviniti, ter ideološko močnega JD Vancea, ki ga bolj kot politično "kšeftanje" zanimajo ideološka vprašanja.
Ta dvojec brez krmarja tako postavlja v ZDA in v mednarodni skupnosti nove gabarite in igra glasbo, na katero moramo mi plesati. In ta je daleč od nam ljubega dunajskega valčka ali fokstrota.
Ameriški podpredsednik JD Vance veliko bolj ideološki politik, kot so bili njegovi predhodniki, in je za doseganje svojih načrtov pripravljen tvegati veliko več. Na srečanju z Zelenskim v Beli hiši je igral pomembno vlogo pri tem, da se je obisk sprevrgel v prepir.
Kaj pa mi?
Trumpov novi mandat je za Evropo in evropske države sočasno nočna mora in blagoslov. Nočna mora zato, ker se nanj nismo pripravili, ker ga nismo zares pričakovali, predvsem pa ker smo se v Evropi 80 let "šlepali" na ZDA. No, danes je prišel račun za ta zapitek. In boleča glava tako ni nič posebnega.
Je pa sočasno blagoslov, ker nam daje možnost, da temeljito premislimo, če se hočemo še vedno naslanjati na berglo ZDA ali pa je morda čas, da se po 80 letih postavimo na svoje noge in začnemo hoditi sami. Trumpov mandat je tako blagoslov tudi za Evropsko unijo, ki je v neke vrste (umetni) komi vse od leta 2004. Resda hitro gasi požare, ki nastajajo, a kam naj bi ta vlak peljal, ne ve niti strojevodja, kaj šele potniki. Je pa res, da četudi se ladja potaplja, se zdi, da orkester igra. In igra tisto slavno K tebi želim, moj Bog.
Čas je torej, da nehamo tarnati in se vzamemo v roke. Trumpova vladavina 2.0 ni anomalija v sistemu, ampak je nov sistem, ki se vzpostavlja. V tem človekove pravice ne bodo prioriteta, prav tako ne politična korektnost. Namesto zadnje bomo morali bolj misliti na varnost in slediti starorimskemu reklu "si vis pacem para bellum" – če si želiš mir, se pripravljaj na vojno.
Časi so danes namreč prav taki, kot so bili po koncu napoleonske dobe. Nekaj velikih je obvladovalo ves takratni svet. In če mi danes ne bomo med velikimi, potem bomo plen velikih. Odločitev je tako zdaj in tu.
Prvi koraki so bili narejeni. Brexita dejansko ni več, Britanija je nazaj. Obuja se versajska Evropa. In obuja se večtirna Evropska unija. Za Slovenijo je pomembno, da je zraven. V prvem krogu, pri tistih, ki so za večjo integracijo. Če ne, bo v oceanih mednarodnih odnosov prepuščena morskim psom. Kot dober poobedek.
Saj si tega ne želimo, mar ne?
Boštjan Udovič je redni profesor s področja diplomacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava tudi na oddelku za politične vede in sociologijo Univerze v Salzburgu. Je navdušen poslušalec klasične glasbe in soskrbnik mačka Boškota. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo nedeljo v mesecu.
