Sobota, 20. 5. 2023, 23.34
1 leto, 6 mesecev
Boštjan Udovič: Vrnimo dušo Piranu
Navadno bi v začetku maja v Piranu že videli kopico razgaljenih teles, ki bi se predajala spomladanskemu soncu. Žal nas je letošnje mladoletje pustilo malce na cedilu, saj ta mokri dež noče in noče prenehati. In prav dežne kaplje ter sprehod po piranskih ulicah, ko še ni majske vročice in tujejezičnega žlobudranja, so me spomnili na to, kakšen je bil Piran, ko je imel dušo.
Zakaj govoriti o Piranu?
Piran je prečudovito mesto. Ozke in temne uličice, pa tudi visoke in rahlo vegaste stavbe imajo svoje skrivnosti in strasti. Prav tako ima svojo moč sedenje na piranskem obzidju in pogled, ki seže daleč naprej … V širno Jadransko morje.
A sočasno je Piran mesto, ki je nekje na svoji poti izgubilo dušo. Lahko se pogovarjamo o tem, kdaj in kako – ter kdo je za to kriv (kar bi bilo tipično slovensko), a to ne bo rešilo težav, ki jih Piran ima. Gre za mesto, ki umira na obroke. Ne, pravzaprav je že klinično mrtvo.
Piran Iskanje krivca je najlažja stvar na svetu. Vsak od nas lahko najde svojega. Domačini bodo rekli, da so krivi forešti (priseljenci), priseljenci bodo vrnili, da so krivi lokalci. Vsi se bodo združili v tem, da je za vse kriva mestna oblast in ljubljančani (medklic: ne gre za prebivalce Ljubljane, ampak za vse, ki živijo nad primorsko namišljeno mejo na Črnem kalu). Mestna oblast bo seveda žogico vrnila, da so za mrtev Piran krivi tisti, ki želijo ohraniti "mesto muzej" (se spomnite lanske sage o mesnici, ki je še danes ni?) itd.
Tak pristop je napačen. Namesto iskanja krivca, raje iščimo vzrok(e) za to, kar se je Piranu zgodilo, ter se sprašujmo, kako mestu, ki je občasno z veseljem preteplo celo Izolo in nabrisalo Benetke (ter potem to drago plačalo), vrniti staro slavo in star ugled. Ne samo zaradi Pirana, ampak zato, da druga slovenska mesta ne ponovijo enakih napak.
Piran moje mladosti
Kot mulc sem Piran doživljal popolnoma drugače. Nisem se zavedal vsega, kar je Piran nudil. Poznal sem njegove umazane ulice, kmete, ki so prodajali na tržnici, trgovke in trgovce, pa tudi zaposlene v lokalni Lipi (knjigarni, ki je domovala v palači Tartini). Naj omenim le dve anekdoti, ki mi vzbujata prijetne spomine.
Oktobra 1991 je Slovenijo zapuščala Jugoslovanska armada. Tisti večer, konec oktobra, sem se odpravljal iz glasbene šole. Ulice so bile nenavadno prazne, svetilke zatemnjene (verjetno jih večina ni delala). Piran je bil kot v nekakšnem krču in strahu.
Še zadnji vojaki JLA zapuščajo Slovenijo; fotografija je iz 25. oktobra 1991. Sredi mojega pohajkovanja z Zelenjavnega trga me je ustavil policist in me vprašal, kam grem. V svoji maniri sem odjezikal, da grem domov (kam naj bi človek šel ob sedmih zvečer?) ter nadaljeval hojo mimo muzeja in italijanske šole.
Sunki vetra so se na odprtem še bolj kot v zavetju Tartinija zaganjali v temačne ulice in te so tulile. Bil je zoprn občutek, a ni me bilo strah. Kako bi me bilo, če sem bil v "svojem" Piranu, kjer je vse, kar se ti lahko zgodi, le to, da dobiš kakšen strešnik na glavo? Otroška naivnost pač. Danes bi mi bilo gotovo veliko bolj neprijetno.
Drug spomin me nese v gimnazijska leta. Bili smo že bolj odrasli in še bolj nabriti kot otroci. Nismo se sicer več podili po mestnih ulicah, te smo poznali zaradi drugih razlogov. A to ni važno.
Kar smo ljubili, je bila gasilska sirena, ki je oznanjevala – običajno med novembrom in februarjem – da bo Tartinijev trg poplavljen. To je bila veselica. Za nas je namreč to pomenilo predčasen konec pouka in verjetno gazenje z bosimi nogami po vodi, ki je segala do kolen.
Piran je pogosto žrtev visoke plime. Piran je bil v tistih letih brezčasen. Votlina med zvonikom in stolnico je bila pogosto naše zatočišče, zvonjenje k maši v minoritskem samostanu ob 7.55 je bilo božansko, saj je prekinjalo pouk.
Režali smo se Leninovi in Marxovi ulici ter na malico hodili vedno v najbolj oddaljeno trgovino na Trg bratstva (ki ga ni nihče tako imenoval, ampak smo uporabljali njegovo izvorno ime – Rokov trg).
Bila so mlada in neumna leta ter leta, ki jih ne moreš pozabiti. Tudi tega ne, da smo s pomočjo naše Polone in Milke takrat skovali, da "vse poti vodijo v Rim, samo ena v Piran" (no, če smo pošteni, sta dve, ki peljeta v Piran, ampak naj bo) ter kot frkolini pripravili prvi resen vodič po tem krasnem mestu, ki še danes krasi mojo knjižno polico.
Piran mojega dozorevanja
Nato me je življenjska pot odpeljala v "najlepše mesto na svetu". Za razliko od nekaterih sošolcev, nisem imel kaj prida domotožja, saj sem že takrat verjel v reklo ubi bene, ibi patria (kjer ti je dobro, tam se počutiš doma). In Ljubljana se mi je, četudi mi še danes kdo od mojih prijateljev to očita, priljubila. Žabarji gor ali dol, v Ljubljani sem bil vedno toplo sprejet, kar je pomenilo, da sem se tudi z veseljem udomačil.
V Piran sem v teh letih zahajal manj, saj je bilo vanj skorajda nemogoče priti. Prometni kaos, kaos s smetmi, izselitev velikega števila prebivalcev v Lucijo ali celo v Sečovlje so vodili do tega, da je mesto postajalo predvsem turistično. Predvsem pa nisi mogel nikjer in nikoli dobiti parkirišča. Še ko sem šel k zobozdravnici na Osnovno šolo Cirila Kosmača (ki smo ji ljubkovalno rekli kar CK), sem dobil kazen za parkiranje.
Piran V tem času sem opažal, da Piran izumira. Ulice so bile še bolj temne, kot v mojih časih, tudi bolj umazane so bile. A to ni bil razlog umiranja mesta. Mesto ni več dihalo s svojimi prebivalci, saj je bilo teh vedno manj. In ker je bilo prebivalcev vedno manj, je bilo vedno manj tudi otrok.
Ti so namreč v veliki meri živeli v Luciji ali na podeželju. Tudi Soča, trgovina z gospodinjskimi aparati, kjer so mi starši kupili moj pianino, se je izselila iz Pirana. Lipe ni bilo več. Mestna kavarna je sicer imela prav enak zanič kakav, kot ga je imela še v "obdobju pomanjkanja jogurtov". Ostalo je nekaj praznih lokalov, celo glasbena šola je iskala – na pritisk staršev – možnosti za svojo selitev v Lucijo.
Če se je vse zmanjševalo in praznilo, pa je bil trend pri nečem obraten. Naraščalo je število vikendašev in turistov. Tem pa Piran ni pomenil mesto za življenje, ampak mesto oddiha.
Piran danes …
Starost naj bi obujala spomine iz mladosti. In pri meni ni nič drugače. Zato sem se pred kakšnim letom zavezal, da bom šel večkrat v Piran. Verjetno tudi s ciljem, da bi podoživel tista mlada in brezskrbna leta. In vsakokrat ko grem, mi težko pade.
Večina stvari v Piranu, ki še živi, živi za turiste in vikendaše, za domačine skorajda ni zadev, ki bi bile aktualne. A če bi ti turisti hodili v Piran čez vse leto, bi še šlo, tako pa ne gre. Turizem v Piranu namreč živi med majem in oktobrom. Leto pa ima 12 mesecev. In tako ostaja Piran med novembrom in aprilom mesto strahov.
Piran Nazadnje, ko sem bil v Piranu, je bila velika noč. Bil je resda večer, a vseeno sem pričakoval, da bodo lokali odprti; da se bo kje slišalo igranje mora ali briškole, morda škope ali trešet … pa sem se zmotil. Celo Tartinijev trg je bil zakrit z brlečo svetlobo lokalnih svetilk, tako kot tistega oktobra 1991, mestna kavarna je bila tesno zaprta.
Moj korak je bil iz ulice v ulico težji. Nobenega otroka na 1. maju, nobenega na Tartiniju. Tudi pred banko nikogar. Bolniška, ki pelje mimo gimnazije, prazna in temna, pred stolnico poleg mene še nekaj upehanih starejših turistov. Stolnica zaprta. Nikjer nobene glasbe, nobene gostilne, kjer bi se razlegale stare istrobeneške pesmi, kot je to bilo v mojem otroštvu. Brezdušno in prazno.
Mojo tesnobo je povečala še cena garaže, ki se nahaja daleč od Pirana, na Fornačah. Za triurno parkiranje sem plačal več, kot kdaj prej v kakšni veliko bogatejši evropski prestolnici. Pa sem vseeno imel še deset minut z minibusom ali 20 minut peš do centra Pirana.
… za jutri
Vajo sem ponovil nekaj tednov pozneje. Ujel sem kratek sončen dan konec aprila. Vrvež v Piranu je bil nepopisen. Bilo je veliko otrok ter tudi njihovega kričanja, vpitja in igranja. A to niso bili otroci domačinov, ampak večinoma otroci turistov. A če sem se odmaknil s Tartinijevega trga, je bil občutek prav tak kot za veliko noč. Prazno, trohneče, zapuščeno. Oddaljeno od ljudi. In od njihovih src.
Kako naprej?
Za vse našteto ne iščem krivca, ker ga ni. Občina nosi svoje križe, prebivalci svoje, turisti svoje. Ne verjamem v čarobno paličico in da se da stvari rešiti administrativno. Ne, ne gre. Piran lahko oživi in preživi le, če se vanj vrne življenje. Ne od maja od oktobra, ampak celo leto.
Zato mora vsak od odgovornih opraviti svoje delo. Predvsem pa je treba sprejeti odločitev, da je Piran resda turističen biser, a najprej je in bo mesto svojih ljudi. Če bodo ti bežali v Lucijo ali še kam drugam, če bomo mrtve morali, ker že 40 let ni novega pokopališča, pokopavati v Izoli ali kje drugje, če ne bo mesnice, če se ne bosta vrnili Soča in Lipa, če bo glasbena šola vse odpeljala v Avditorij, ker je lažje dostopen, če bo Zelenjavni trg prazen in če bo Mestna kavarna ob praznikih zaprta, namesto da bi imela pianobar, kjer bi se poskušali lokalni pevci in inštrumentalisti, potem bo Piran ostal lupina brez vsebine.
Če bomo to dopustili, bomo zavozili zares. In duša Pirana, ki je zdaj nekje izgubljena v kleteh piranskih hiš ter ne najde poti ven, bo izginila. Piran pa bo iz prelepega in z zgodovino bogatega mesta, postal trohneče in neprijetno spalno naselje.
Saj tega nočemo, mar ne?