Nedelja, 20. 2. 2022, 22.02
2 leti, 9 mesecev
(Pobuda/ponudba za rešitev pojmovne zmede in za “intelektualno poštenost”)
Dimitrij Rupel: Goebbels na levici
Da bi izrekli stavek, ki se začne s “prosto po Prešernu”, moramo Prešerna najprej temeljito poznati. Da bi izrazili neko lastno misel na posebno učinkovit, recimo lep način, ji dodamo kak pesnikov verz, ki pa ga lahko tudi (prosto, svobodno) prilagodimo, da bi bil uporaben za naš namen.[1] Kot smo videli 17. februarja v televizijski oddaji Tarča, se je mogoče poigravati tudi z drugimi verzi, izjavami ali besedami, celo z besedami proslulega nacističnega propagandista Josepha Goebbelsa. V oddaji je poslanec in voditelj Levice Luka Mesec zaostril svojo polemiko z Markom Pogačnikom z besedami “prosto po Goebbelsu, tisočkrat ponovljena laž postane resnica”. Mesec tega seveda ni izjavil, ker bi ga same po sebi zanimale domislice nacističnega prvaka, ampak ker je hotel z njimi očrniti Pogačnika, češ da je lažnivec, tako rekoč slovenski Goebbels, medtem ko naj bi bil sam (Mesec) preganjalec laži in junaški branitelj resnice. Problem je v tem, da je Mesec pri tem, ko je uporabil formulacijo “prosto po Goebbelsu” - zato, da bi bil čim bolj nazoren - ponovil laž oz. pripisal Goebbelsu nekaj, česar ta ni mogel reči in v resnici ni rekel. To seveda ne pomeni, da Goebbels nikoli ni lagal, ali da je mogoče upravičiti njegove nacistične posle.
[1] Pomen frazema “Prosto po Prešernu”: poljubno, brez načrta, prepuščajoč se trenutku. Frazem se izvorno navezuje na slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Izhodišče zanj je približna, prirejena uporaba posameznih značilnih Prešernovih verzov. Glej fran-si, Janez Keber, Slovar slovenskih frazemov (fran>frazemi).
Predno nadaljujemo z Goebbelsom, pojasnimo okoliščine prerekanja okrog resnice in laži. Ljubljanska televizija je 17. februarja 2022 k razpravi o ustavni primernosti programov SD in Levice oz. o aktualnih ideoloških sporih (glede kapitalizma in socializma) - v oddaji Tarča - povabila predstavnike strank SD, NSi, Levica in SDS. Pred začetkom pogovora so prikazali in poudarili nekaj programskih izjav in dokumentov, iz katerih je bilo mogoče sklepati, da sta stranki Levica in SD naklonjeni odpravi kapitalizma, socializmu in nacionalizaciji. Najbolj goreče izjave so pripisali poslancema Kordišu in Koprivcu; (resda nekaj let starim) programskim napovedim Levice in nedavnemu Koprivčevemu priznanju, da so člani SD ponosni nasledniki Zveze komunistov. Nato se je začelo. Marka Pogačnika iz SDS-a so skrbele predvsem pobude za nacionalizacijo podjetij in kmetijskih zemljišč: ”To je neustavno, leta 1991 smo se odločili za drugo pot," je dodal Pogačnik.
Luka Mesec je odgovoril: "Prosto po Goebbelsu, tisočkrat ponovljena laž postane resnica. V našem programu ne boste našli tega, o čemer govorite, da bomo nacionalizirali podjetja in kmete. To nikjer ne piše, gospod Pogačnik, prosim za osnovno intelektualno poštenost.” Nato je voditeljica - v obrambo Pogačniku - prebrala zapis poslanca Levice Kordiša, da bodo "lastništvo podjetij prenesli v roke države in lokalnih skupnosti". Razdraženi Mesec voditeljičinega opozorila ni zanikal, ampak je takoj zamenjal temo. Rekel je, da se vsi obešajo na zapis poslanca na digitalnih družbenih omrežjih. “Še več, zapise podtikajo: Kordiš denimo ni zapisal, da je treba nacionalizirati vsa stanovanja, ki se jih ne da posesati v 15 minutah…”[2] Natančni gledalec bi v tem trenutku pomislil, da bolj kot Pogačnikova na Goebbelsa spominja retorika Luke Mesca, seveda v bolj podeželski obliki.
[2] Navedeno po poročilu “Kaj bodo politična preigravanja prinesla državljanom? Oddaja Tarča na TV Slovenija”, objavljenem na portalu MMC 19. 2. 2022.
Mimogrede: Mescu nihče ni vrnil trditve, da “se vsi obešajo na zapise na digitalnih omrežjih”. Bolj kot ta trditev bi bila primerna ugotovitev, da se pri Levici prav pogosto “obešajo na zapise na digitalnih omrežjih”, katerih avtor je predsednik vlade. Ampak to je manj važno. Pomembneje je, da nihče od Mesčevih nasprotnikov ni pobral rokavice v zvezi z Goebbelsom, ki jo je treba razumeti kot eno od orodij iz orodjarne levičarskih shodov in protestov. Druga orodja so, kot je znano, fašizem, nacizem, janšizem, desničarska diktatura itn. Spet mimogrede: poslanec Kordiš kar pogosto vihti svoj srp nad fašisti, ki naj bi bili prevzeli slovensko vlado in vse državne ustanove. (V zadnjem času je pisec teh vrstic postal reden naslovnik - kajpada anonimnih - dopisov s posnetki takšnega vihtenja.)
Nazaj h Goebbelsu! Kot izvemo iz različnih enciklopedičnih in zgodovinarskih virov, izrek o tisočkrat ponovljeni laži ni Goebbelsov, ampak so mu ga pogosto (koristoljubno in neprevidno) pripisovali drugi. Že zdrava pamet nam pove, da Goebbels ni govoril o lažeh, ampak o resnici. Noben propagandist in noben politik, čeprav je lahko zelo pokvarjen, ne bo priznal, da laže ali celo, da laže zelo pogosto. V resnici ni veliko politikov, ki bi lagali tako brez sramu kot Goebbels, vendar se je v svojih govorih in tudi v svojih dnevnikih predstavljal kot oseba, ki je zavezana resnici. Svoje propagande ni imenoval laž, ampak “preprosto razlago problemov”. Goebbels je dopovedoval, da lažejo drugi, na primer Angleži, ki drugače kot “odkritosrčni nacisti”, lažejo iz principa. Kot pri tatovih, tudi za lažnivce velja, da - če le morejo - kažejo na druge: ujemite lažnivca!
Z drugimi besedami: lažnivci ne priznavajo laži in ne dajejo nasvetov o tem, kolikokrat jih je potrebno ponavljati. Lažnivci imajo zelo pogosto polna usta resnicoljubnosti in verodostojnosti. Da je mogoče Pogačnika tako rekoč brez težav razbremeniti Mesčeve uporabe Goebbelsa, se je treba za trenutek vrniti k uvodu in k osnovnemu namenu oddaje, k voditeljičinemu pojasnilu o Kordišu, predvsem pa k skrbem, ki sta jih v oddaji izpovedala Marko Pogačnik in Jožef Horvat.
Problem dialoga med Pogačnikom in Mescem in cele televizijske oddaje Tarča, je v tem, da domneva o Mesčevi, Kordiševi in privrženosti Levice socializmu oz. komunizmu ni lažna, ampak je dokazljiva, in da laži ponavljajo pač tisti, ki to zanikajo in skušajo prikrivati svojo politiko z obtoževanjem lažnivosti pri svojih nasprotnikih. Še več, zgodovina brezsramnih političnih laži je enako - ali celo bolj - kot do nacistov neusmiljena do komunistov. Levičarji, ki obkladajo svoje nasprotnike z Goebbelsom, bi si pač morali prebrati kako zgodovinsko knjigo, npr. najnovejše delo Seana McMeekina Stalinova vojna.[3]
Ko je Pogačnik govoril o neustavnosti nacionalizacije in o “drugi poti”, je (po vsej priliki) mislil na več sprememb, ki so utemeljile demokratično Slovenijo:
-
- izbris pridevnika “socialistična” iz imena države (marca 1990 je slovenska skupščina sprejela ustavne amandmaje k ustavi Socialistične republike Slovenije, s katerimi se je država uradno preimenovala v Republiko Slovenijo);
- odpravo ustave iz leta 1974, po kateri je vse življenje v državi določala Zveza komunistov in ki je napovedovala prehod iz socializma v komunizem (opuščanje nagrajevanja po delu in uvajanje delitve po potrebah);
- sprejem zakona o denacionalizaciji novembra 1991 in zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij novembra 1992;[4]
- 74. člen ustave iz decembra 1991, ki pravi, da je gospodarska pobuda svobodna.
[3] Sean McMeekin, Stalin’s war, a New History of World War II, New York 2021.
[4] “Proces lastninjenja in privatizacije, Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004), Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem”, Sistory, Zgodovina Slovenije, Sistory.si.
Nedolžnemu Pogačnikovemu komentarju je najprej sledil ogorčen odgovor, ki je komentar povezal z nacističnim propagandistom Goebbelsom. Nekaj minut pozneje pa je Mesec v reakciji na voditeljičin citat Kordiša poskusil olajšati oz. osmešiti razpravo o socializmu - ker je postala zanj vse bolj neprijetna - z anekdoto. Ne da bi bil to predmet razprave in ne da bi to kdorkoli trdil, je Mesec rekel: “Kordiš denimo ni zapisal, da je treba nacionalizirati vsa stanovanja, ki se jih ne da posesati v 15 minutah.”
V razpravi se je pred posebej težko nalogo znašla Tanja Fajon, saj je morala demantirati svojega poslanca Marka Koprivca, ki je SD razglasil za ponosno dedinjo Zveze komunistov. Dejala je, da je SD že 30 let registrirana politična stranka v Sloveniji in da, če bo kdaj o tem ustavna presoja, pričakuje, da naj "vsi tisti, ki imajo danes problem z nekdanjo komunistično partijo in so na javnih funkcijah, pa so bili kadar koli člani komunistične partije, nemudoma zapustijo položaje". "Jaz s tem nimam nobenih težav, bo pa imel ta problem predsednik vlade," je dodala. Seveda se je Fajonova zlagala, ko je izjavila, da je SD že 30 let registrirana politična stranka v Sloveniji. Pred tridesetimi leti (recimo leta 1992, ko je imela Fajonova 21 let in se tega gotovo spomni) takšne stranke ni bilo. Pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 je ZKS napovedala "sestop z oblasti" in spremenila svoje ime v Zvezo komunistov Slovenije – Stranko demokratične prenove (ZKS-SDP). Maja 1993 se je preimenovala v Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD), t.i. socialdemokratski program pa je sprejela leta 1995. V SD se je preimenovala leta 2005.
Tudi Fajonova, podobno kot Mesec, se je z napadom na predsednika vlade poskusila izogniti razpravi o komunističnih, socialističnih oz. revolucionarnih usedlinah današnjih strank SD in Levica. Seveda aktualne stranke, najbrž vse po vrsti, vsebujejo posameznike, ki so bili nekoč člani Komunistične partije ali Zveze komunistov. Značilno je, da so bili vsi dosedanji predsedniki Republike Slovenije nekoč člani Partije. To okoliščino bi lahko imenovali sistemski problem. Pred letom 1989 v Sloveniji ni bilo nobene stranke razen Zveze komunistov, ki je zasedala ves politični prostor in ki razen svojim članom ni dovoljevala nobene politične dejavnosti. Nekoliko svobode so si lahko takrat vzeli redki oporečniki, ki so bili za to tudi kaznovani. Vzemimo Jožeta Pučnika, ki so ga pri tem, da so ga (leta 1964) izgnali iz Partije, poslali tudi v zapor. Voditeljev Levice oz. vseh strank t.i. KUL-a te partijsko-udbovske mahinacije in nesreče niso streznile. Kljub vsemu se še danes pustijo navdihovati od nekdanjih partijskih funkcionarjev, celo nekdanjih partijskih šefov, kar aktualni predsednik vlade nikoli ni bil. Da se izražajo prosto po Goebbelsu, je samo provincialni dodatek k zmešnjavi, ki mnoge moderne, liberalne ali konservativne evropske ljudi spravlja v resno začudenje. Vendar ne gre za to, kako so ljudje preživeli tesnobne čase pred začetkom slovenske države, gre za tradicijo, ki jo vzdržujejo (ponosni?) nasledniki povzročiteljev tesnobnih časov.
Preberite tudi:
34