Dimitrij Rupel: Ima Vladimir Putin v Sloveniji veliko somišljenikov?

Ali v Ukrajini res vladajo fašisti?

Ruski predsednik Vladimir Putin je svoj načrt v zvezi z Ukrajino kratkomalo označil kot "demilitarizacijo" in "denacifikacijo". V eni od izjav je ocenil, da "v Ukrajini vladajo fašisti". Glavna težava teh izjav in oznak je v tem, da se vračajo k jeziku, ki je v Evropi veljal pred stotimi leti, ob ustanovitvi Sovjetske zveze oz. med letoma 1922 in 1945, tj. v času druge svetovne vojne; predvsem pa v tem, da so Rusi oz. Sovjetska zveza (ki je po Putinu drugo ime za Rusijo) – seveda v zavezništvu z ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Jugoslavijo … – fašiste in naciste nekoč že porazili in ostro kaznovali. Brez zavezniške zmage in brez kaznovanja fašistov oz. nacistov ne bi bilo mogoče ustanoviti niti Evropske unije niti Nata, ker bi bili Nemci in Italijani še vedno sovražniki, ki bi jih bilo treba poraziti in kaznovati, ne pa z njimi sodelovati.

Zaradi nepozornosti ali povojne naveličanosti je nekaterim ušla pomembna podrobnost: fašizem in naci(onalni sociali)zem sta se pojavila po oktobrski revoluciji in po ustanovitvi Sovjetske zveze, ki sta prispevali k prepričanju o uporabnosti enopartijskega sistema oz. diktature. Režimi, kot so bili boljševiški, nemški in italijanski, so si bili podobni kot jajce jajcu, kar navsezadnje dokazuje pakt med Stalinom in Hitlerjem iz leta 1939. Hladna vojna (1945–1990) je bila na neki način nadaljevanje vojne demokratičnega Zahoda (vključno z denacificirano Nemčijo) proti diktaturam in totalitarizmom, ki so bili dokončno zrušeni s padcem berlinskega zidu. Philip Bobbitt ni brez razloga domneval, da se je prva svetovna vojna končala leta 1990:

Ta vojna, peta velika epohalna vojna v moderni zgodovini, se je začela leta 1914 in se je končala komaj leta 1990.[1]

Bobbitt to dolgo vojno povezuje z uveljavljanjem nacionalnih držav in državne suverenosti, ki pa je ogroženo zaradi petih procesov, zaradi katerih bi morali biti Evropejci in še posebej Slovenci resno zaskrbljeni:

1. uzakonitev človekovih pravic,
2. širjenje jedrskega orožja in drugih orožij za množično uničevanje, ki onemogočajo obrambo državnih meja,
3. okoljske grožnje, ki ogrožajo države zaradi migracij, naraščanja prebivalstva, bolezni in lakote,
4. rast svetovnega gospodarstva, ki se ne ozira na meje,
5. globalne komunikacije, ki ogrožajo nacionalne jezike, navade in kulturo.

Ob koncu hladne vojne je Rusija stopila na pravo stran zgodovine

Nekdanji ruski zunanji minister Andrej Kozirev je leta 1992 ponosno ugotavljal, da se je Rusija pridružila Mednarodnemu denarnemu skladu, Svetovni banki in Splošnemu sporazumu o carinah in trgovini (GATT); da je postala bolj dejavna v Evropski banki; da je navezala odnose s skupino G7, z Evropsko skupnostjo in OECD. Zapisal je:

… To bo pomagalo k uveljavitvi Rusije kot zanesljive partnerice v skupnosti civiliziranih držav. [2]

V navedenem besedilu in v znamenitem govoru v Stockholmu decembra 1992 pa je Kozirev tudi opozoril, da njegov in Jelcinov pogled nista povsem brez nasprotnikov, ki očitajo, da se Rusija odpoveduje ruskemu ozemlju, da se je umaknila v Azijo in tako rekoč zaprla okno v Evropo. Vendar je nekaj časa, še leta 2001 ob srečanju med Putinom in Bushem na Brdu, kazalo, da je odločitev za "partnerstvo v skupnosti civiliziranih držav" neomajna. Navsezadnje je bil leta 2002 ustanovljen Svet Nato-Rusija (NATO-Russia Council), Rusija pa je tudi postala članica skupine G8. Bilo je videti, kot da smo se poslovili od fašistov in od vojne.

Že že denacifikacija! Kaj pa lustracija?

V zvezi s tem se – tudi zaradi Putinovih očitkov o fašizmu/nacizmu v Ukrajini – postavlja zanimivo vprašanje. Da bi Nemčija lahko po drugi svetovni vojni postala del "skupnosti civiliziranih držav", je bila potrebna denacifikacija (Entnazifizierung), ki so jo izvajali na različne, proti koncu resda bolj sproščene načine. Šlo je za zavezniško pobudo, da bi se nemška in avstrijska družba znebili nacistične ideologije na področjih, kot so kultura, mediji, gospodarstvo, pravosodje in politika. Iz vplivnih položajev so (ali naj bi) odstranili vse, ki so bili člani nacistične NSDAP (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei), Gestapa ali SS. Program denacifikacije je potrdil potsdamski sporazum avgusta 1945. O denacifikaciji v tistem delu Nemčije, ki so mu poveljevali Sovjeti, obstajajo določeni dvomi, pač pa so zahodni Nemci ob združitvi (1990) v bivši NDR uvedli politično čiščenje, večinoma tako, da so na vse položaje, ki so jih prej vodili člani Stranke socialistične enotnosti (SED), postavili zahodne Nemce iz ZRN. Gre za t. i. lustracijo. Prvi na vrsti so bili sodelavci tajne varnostne službe STASI, organizacije, ki je bila podobna ruski KGB in slovenski Udbi.  

Ko je zunanji minister Kozirev govoril o "partnerstvu v skupnosti civiliziranih držav", ni omenjal političnega čiščenja, čeprav se je nekaj takšnega pravzaprav zgodilo ob nekajdnevnem poskusu državnega udara, ki ga je 19. avgusta 1991 zoper Gorbačova organiziral "Državni komite za izredne razmere" oz. "banda osmih" okorelih komunistov (Janajev, Pavlov, Krjučkov, Jazov, Pugo, Baklanov, Tizjakov in Starodubcev). Vendar komunistov, ki so napisali Apel sovjetskemu ljudstvu, ni premagal Gorbačov, ampak Jelcin, ki je dokončal oz. preusmeril delo svojega predhodnika. Zarotniki so izgubili položaje, komunistična partija pa, čeprav slabotna, še vedno živi.[3]

Vprašanje je tudi, kdo naj bi bil po Putinovem mnenju glavni krivec za katastrofalni razpad Sovjetske zveze: Gorbačov ali njegov boter Jelcin?

Poraz in zmaga v hladni vojni

Nekdanji ameriški (Carterjev) svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski je jeseni leta 1992 (!) – v istem času kot Kozirev – objavil daljši članek Hladna vojna in posledice, v katerem je opisal zgodovino odnosov med blokoma in ugotovil, da je bil poraz in razpad Sovjetske zveze neizogiben. Po eni strani se je začela (Carterjeva) kampanja za spoštovanje človekovih pravic, po drugi strani se je Američanom (Reaganu) posrečila Pobuda za strateško obrambo (SDI), ki smo jo imenovali tudi "vojna zvezd" in ki je dokazala sovjetsko tehnološko zaustajanje. Gorbačov je mislil, da bo z reformami in decentralizacijo rešil državo in socializem, toda "glasnost" in "perestrojka" sta povzročili ravno nasprotno. Brzezinski svetuje:

… kakršnakoli ruska prizadevanja, da bi izolirali in si morda celo podredili Ukrajino, na primer z vzdrževanjem postojanke na Krimu, ki bi jo nadzorovala Moskva, ali z zavlačevanjem z evakuacijo čet iz baltskih republik, moramo nedvomno razumeti kot ovire za učinkovito finančno in gospodarsko pomoč.

… vendar bi morali razmišljati o ustvarjanju posrednih oblik sodelovanja z Evropo. Tak korak bi bila zahodna podpora baltsko-črnomorski coni pospešenega sodelovanja. To bi napotilo srednjeevropske države, ki se že povezujejo z ES, k skupnemu prizadevanju z Rusijo, baltskimi državami, Ukrajino in Belorusijo, da bi spodbudili svoje komunikacije, transport in morda svobodno trgovino. Kaliningrad, ki bi v političnem pogledu ostal ruski, bi tako postal evropska cona svobodne trgovine.[4]

Slovensko politično prizorišče

Kdo bo po rusko-ukrajinski vojni resno jemal demonstrante proti "fašizmu" slovenske vlade?

V Sloveniji je precej govora o fašizmu in – kdo bi si mislil? – o nepotrebnosti vojske, s Putinovimi besedami o demilitarizaciji. Tudi slovenska levica se v svojem pojmovanju evropske zgodovine – enako kot Putin – zateka k rezultatom druge svetovne vojne in nenehoma razveljavlja rezultate hladne vojne, recimo ko gre za obsodbo vseh totalitarizmov, za širitev EU in Nata. Navsezadnje dvomi tudi o smiselnosti slovenske državnosti in osamosvojitve, ki ni bila rezultat druge svetovne vojne, ampak rezultat konca hladne vojne. Slovenska levica – podobno kot Putin – ni opazila, da so po II. svetovni vojni v okviru EU in Nata, ne pa tudi v vzhodni Evropi, sledili denacifikacije in konec fašizma, sprava med nekdanjimi sovražniki. Da bi imeli v Ukrajini ali v Sloveniji opraviti z zatiranjem človekovih pravic, nasprotovanjem samoodločbi narodov, diktaturo, nasiljem oblasti, slepo poslušnostjo, ubogljivostjo in molčečnostjo opozicije, kar spada k fašizmu, to je preprosto smešno.

Za napete (in recimo predvolilne) čase sta prav primerni besedi "zavezništvo" in "povezovanje", saj je to, kar označujeta, najbrž osnovno pravilo politike v težkih časih, ki ga kršijo samo politični telebani. Seveda težki časi vplivajo na vse stranke in na vse politične osebnosti: medtem ko je kljub vsemu težko pritrditi okupatorjem Ukrajine, se bo najbrž vsem Slovencem omehčalo srce, ko nas bodo Ukrajinci, morda celo begunci, prosili za pomoč. Slovenska usoda je bila nekoč podobna ukrajinski in upati je, da bo ukrajinska usoda kmalu podobna današnji slovenski. Bognedaj, da bi se kriza preselila čez meje Evropske unije!

[1] Philip Bobbitt, The Shield of Achilles - War, Peace, and the Course of History, New York 2003, str. XXI.

[2] Andrei Kozyrev, "Russia: A Chance for Survival", Foreign Affairs, Spring 1992.

[3] Komunistična partija ima v Dumi, ki vsebuje 450 poslancev, 57 poslancev.

[4] Zbigniew Brzezinski, "The Cold War and Its Aftermath", Foreign Affairs, Fall 1992.