Dimitrij Rupel: Merila in pooblastila ali Kako izbrati najboljše?

Kultura in diktatura

Časopisi, televizijska poročila, portali in družbeni mediji so polni kritik v zvezi s tako imenovano kadrovsko politiko vlade, ministrov, strank, različnih odborov in svetov, komisij in žirij. Zakaj on ali ona in zakaj ne tisti ali tista? Komentatorji pišejo oziroma govorijo o neprimernosti izbir, o strokovnosti in demokraciji. Ali naj o izbiri odloča večina glasov ali nemara (izpričana) kakovost kandidata? Ali je odločilna večina na volitvah, v parlamentu, v vladi? Kaj če takšna večina trči ob večino z mandati iz časa, ki se še ni iztekel? O komisarjih v Evropski komisiji, ki se morajo sicer preskusiti z večino v Evropskem parlamentu, odloča večina v domači vladi. In kaj se zgodi, če domača vlada pade? Običajno komisar ostane na svojem mestu in postane izbranec opozicije. Kot smo videli v slovenskem primeru, komisar lahko postane nasprotnik vlade svoje države.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je kadrovska politika v socialistični Sloveniji zelo zaostrila. Od kandidatov za katerikoli položaj so zahtevali potrdilo o politični neoporečnosti, kar je pomenilo soglasje ustreznega organa Zveze komunistov. Pisec teh vrstic se je nekoč potegoval za službo v neki medijski hiši, vendar mu je predsednik kadrovske komisije takole razložil situacijo: "Gre za demokracijo. V komisiji so večinoma člani partije. Ker niste član partije, se bo večina demokratično odločila proti vam." Predsednik komisije se niti ni ukvarjal z dilemo, ki se je postavila v času kitajske kulturne revolucije in po njej in se glasi: "Rdeč ali strokovnjak?" Kulturna revolucija je dilemo razrešila v korist rdečih, po revoluciji pa se je pojavila formula "rdeč in strokovnjak". Nekoč smo se o tem sprli celo v Demosu, ko je eden strankarskih voditeljev o kandidatu za direktorja medijske hiše, ki me je bila zavrnila pred dvajsetimi leti, rekel zgodovinski stavek: "Ni važno, če je pismen, važno je, da je naš!"

Mnenja Rupel: Trenja in nesporazumi: med Evropsko unijo in državo, med državo in policijo

30. junija 1937 je Joseph Goebbels pooblastil Adolfa Zieglerja, ki je bil na čelu državne zbornice likovnih umetnosti (Reichskammer der bildenden Künste), da iz muzejev in umetnostnih zbirk po vsej državi zapleni vso moderno, izrojeno ali subverzivno umetnost (entartete Kunst); nekaj podobnega pa so v imenu socialističnega realizma počeli v deželah, ki so jim vladali Goebbelsovi soimenjaki. Bralci socialističnih časopisov (v času socializma) so opažali, da so novinarska poročila o dogodkih v tujini precej bolj zanimiva in bistveno bolj duhovita kot članki o notranji politiki. To razliko je mogoče pojasniti z razdaljo oziroma distanco. Za občutljive ljudi, kot so bili komunistični cenzorji, so bile domače reči veliko bolj tvegane.

Načeloma je bolj tvegano soditi o rečeh ali ljudeh, ki so blizu ali ki so – recimo – še živi. Upodobitev Franceta Prešerna ali Primoža Trubarja na slovenskih evrokovancih ni zmotila praktično nikogar; sicer pa je veliko polemik in nesoglasij celo o osebnostih in dogodkih druge svetovne, hladne ali osamosvojitvene vojne. V različnih državah so arhivi nedostopni dolga leta, zgodovinarji pa – pač glede na svojo politično privrženost – priporočajo daljšo ali krajšo distanco. Sveže in boleče dogodke praviloma prepuščajo pisateljem in novinarjem, ki o spornih rečeh – logično – sprašujejo žive pričevalce.

Obdobja in režime, v katerih o vseh rečeh (na primer od politike in vojske do družinskega življenja in umetnosti) samovoljno odločajo vladarji (ali generalni sekretarji), imenujemo totalitarne oziroma diktatorske. Ob tem pridejo na misel obdobja in režimi, kot sta bila na primer nacionalni in internacionalni socializem, Hitlerjev in Stalinov režim. Nekoliko nas ob teh zgodovinskih opeklinah motijo primeri "dobrih praks". Francoski predsednik De Gaulle je sodelavcem, ki so v času alžirske vojne zaradi izzivalnih izjav nameravali zapreti Jeana Paula Sartra, dopovedoval: "On ne met pas Voltaire en prison!" (slovensko: "Voltaire pač ne spada v zapor!", op. a.). Ilija Ehrenburg celo pravi, da je Stalin ščitil Borisa Pasternaka in napisal ukaz: "Ne dotikajte se tega svetega norca!" Kadar se je Pasternak znašel na seznamu za likvidacijo ali gulag, naj bi Stalin njegovo ime prečrtal z rdečim svinčnikom.

Mnenja Rupel: Da vladi podtikajo totalitarne težnje in celo fašizem, je nezaslišan absurd

Mnenja Dimitrij Rupel: Labodje jezero, ples na vodi, povodni mož na Bledu

Najbolj preprosto in zanesljivo merilo kvalitete nekega opravila ali predmeta je njegov nesporen obstoj oziroma neobstoj. Ta (ne)obstoj je (če ne štejemo postopkov, kot je retuširanje fotografij neljubih oseb) največkrat očiten oziroma fizično zaznaven. Hiša je zgrajena, knjiga je napisana in natisnjena, neka oseba je živa ali mrtva, slika na televizorju je ali je ni. Kdor vidi reči, ki jih ni, je slaboviden ali živi v svetu prividov ali (bolj ali manj fantastičnih) vizij. Nekdanji nemški kancler Kohl je imel navado reči: "Kdor ima vizije, naj gre k okulistu."

V tem pogledu je bil popolnoma jasen tudi pokojni slovenski gledališki in literarni kritik Josip Vidmar, ki je o umetniških delih, ki mu niso ugajala, navadno rekel: "To ni nič!" V nasprotnem primeru pa je rekel: "To je nekaj." "Nekaj" vedno in zanesljivo izhaja iz preteklosti, tisto, kar je v prihodnosti, pa seveda ne obstaja. Jezikovno razlikovanje med preteklim in prihodnjim časom je usodno in bistveno. Uradnik ali obrtnik, ki ni opravil dolžnosti, bo rabil sedanjik: "Delamo na tem!" Ob tem se spomnim osebe, ki ji je bilo ime D. in je nekoč delovala v rezidenci slovenskega veleposlanika v Washingtonu, vendar ni bila doma iz ameriških ali evropskih krajev. Na vprašanje, ali je neki posel opravljen oziroma neka zadeva urejena, je D., čigar jezikovno znanje oziroma poznavanje slovničnih časov ni bilo najbolj zanesljivo, odgovarjal: "D. to urediti." Pri tem ni bilo jasno, ali je urejena ali bo urejena v prihodnosti, torej ni urejena.

Stroka in demokracija

Največkrat se ne zadovoljimo z ugotovitvijo o obstoju ali neobstoju nekega opravila (ali izdelka), ampak hočemo izvedeti kaj več, na primer ali je hrana na krožniku okusna ali neokusna; ali je roman dober ali slab, ali je neka oseba lepa ali grda. Odgovor na to vprašanje pa ni vedno preprost, kajti okusi so različni in "vsake oči imajo svojega malarja". Pri tem se spomnimo Prešernove pesmice o Apelu, ki se je razjezil zaradi čevljarjeve nestrokovne ocene nečevljarskega dela svoje slike: "Le čevlje sodi naj kopitar!" In tu se začne poglavitna težava ocenjevanja vseh mogočih reči. Ponekod velja, da imajo vsi ljudje enako pravico do ocenjevanja reči in dejanj; drugod pa pravijo, da veljajo le strokovne ocene in da je treba zaupati strokovnjakom. Ali je tisto, kar sklene večina, resnica; je tisto, kar zagovarja manjšina, neresnica ali zmota?

Danes je precej govora o tem, ali je v zvezi s cepljenjem proti covid-19 – če ni mogoče zaupati vladi – mogoče oziroma treba zaupati zdravnikom ali nemara sodnikom. Kdo in na kakšen način odloča o tem zaupanju? Po drugi strani velja, da je pri ocenjevanju ljudi treba upoštevati njihove izkušnje in njihova dejanja v preteklosti oziroma njihove dosežke, ki se včasih imenujejo zasluge.

Postavlja se vprašanje, kako je mogoče organizirati čim bolj učinkovito in pravično ocenjevanje osebnosti, njihovih dejanj ali umotvorov. Pokojni predsednik SZDL je leta 1990 napovedoval volilni poraz Demosa z duhovitim angleškim izrekom: "The proof of the pudding is in the eating!" (slovensko: "Če želimo vedeti, ali je puding dober, ga moramo pokusiti!", op. a.) V zvezi s tem in podobnimi izreki pa se postavljajo nova vprašanja, na primer kaj če se ponujata dva pudinga? Kaj če jih je več? Na to vprašanje bi lahko odgovorili pokuševalci (degustatorji) vin. (Več o tem pozneje.)

Vsa ta vprašanja so po eni strani povezana z vprašanji z začetka teh opazk: o vlogi osebnosti v zgodovini, o demokraciji, diktaturi itn. Po drugi strani se ta vprašanja dotikajo nekega specifičnega področja, tj. področja proizvodnje in branja knjig, književnikov in bralcev, založnikov in recimo Javne agencije za knjigo (JAK), ki mora pri svojem delu/poslanstvu izbirati med različnimi projekti oziroma odločati o njihovi primernosti za promocijo doma in v tujini, predvsem pa o finančni podpori zanje.

Mnenja Dimitrij Rupel: Prepričevanje in preprečevanje

Pri vsem tem je potrebno in neobhodno izhajati iz predpostavke, da imamo v Sloveniji demokratičen sistem in vse mogoče varovalke, ki ščitijo osebnosti in dela državljanov, v našem primeru tistih, ki se ukvarjajo s knjigami, romani, eseji, poezijo in različnimi vizualnimi projekti. Na tem mestu je potrebna opomba, da je Slovenija že trideset let samostojna država, vendar se v njej ohranjajo vzorci iz socialistične Jugoslavije, ki niso povezani le z (deklarirano) enakopravnostjo, ampak tudi z revolucionarnim egalitarizmom. V sedemdesetih letih se je namreč v socialistični Sloveniji pojavila politična direktiva, ki so jo predstavljali z geslom "Vsi smo ustvarjalci" in ki se je razširila v številne, skoraj neštete ustanove in dejavnosti. Šlo je kajpada za marksistično iluzijo, da ljudje z "razvojem proizvajalnih odnosov" dobijo neslutene možnosti za samouresničevanje, da lahko dopoldne obdelujejo polje, zvečer pa pišejo pesmi. V moderni Sloveniji se je Marxova napoved skoraj uresničila, saj imamo tisoč (1.000) pisateljev, ki v enem letu napišejo pet tisoč (5.000) knjig.

(Mimogrede: demokratizirala se je celo slovenska diplomacija. Poleg poklicnih veleposlanikov imamo vse več ambasadorjev gospodarstva, znanosti, kulture, športa, kolesarstva, košarke in celo "ambasadorjev nasmeha". Vendar ne gre za diplomacijo ali zunanjo politiko. Gre za – do neke mere upravičeno – domnevo, da mora biti demokratična družba urejena po načelu splošne dostopnosti in absolutne enakopravnosti. Domneva je utemeljena na dejstvu, da so na primer javne službe financirane s proračunskim, to je davkoplačevalskim denarjem. V zvezi s to domnevo oziroma v zvezi s takšnim demokratičnim pričakovanjem bi se lahko razvila politična formula "niti rdeč niti strokovnjak", ki bi bila blizu znanega populističnega pojava, ki so ga v Italiji ob koncu druge svetovne vojne imenovali "qualunquismo", kar bi lahko prevedli kot "kdorkolizem".)

V kapitalističnih državah kultura ni nujno odvisna od proračunskih sredstev oziroma od državne podpore. Reševanje kulture in njen razcvet sta povezana z različnimi zasebnimi, dobrodelnimi in humanitarnimi fundacijami. V velikih in bogatih državah, kot so ZDA, pa se kultura, posebej knjige, vizualne umetnosti, televizijske hiše, film in gledališča rešujejo z velikanskim gospodarskim (in jezikovnim!) tržiščem. V mnogih evropskih državah in v Sloveniji je umetniški in še posebej knjižni trg premajhen, da bi vzdrževal umetnike in pisatelje na dostojni ravni, zato si je to vzdrževanje naložila država. V Sloveniji je od državne podpore odvisna usoda slovenščine in nacionalne kulture.

Skrb za slovenščino, knjigo in bralce

Kjerkoli se v kulturnih procesih pojavlja država, pa tudi tam, kjer kulturo financirajo zasebne ustanove, se je v zadnjih desetletjih uveljavilo pravilo, da je treba med kulturno proizvodnjo in njenimi financerji vzdrževati primerno razdaljo – da ne bi prišlo do političnih pritiskov in deformacij proizvodnje v smislu njene odvisnosti od plačnikov oziroma povezanosti z njimi. Posebej pri državnih podporah je treba – takšna so moderna načela in merila – skrbeti za neodvisnost umetnikov. Država za svojo podporo ne sme zahtevati protiuslug, zato posebej v zahodnih demokracijah in njihovih agencijah ali skladih opažamo strogo kontrolo konfliktov interesov in vseh mogočih, na prvi pogled neopaznih povezav. Kadar gre za – čeprav neznatne – primere povezav, se morajo vodilni funkcionarji, člani komisij, odborov in svetov izločiti iz odločanja. Upravni, nadzorni odbori in sveti kulturnih ustanov in agencij morajo biti potemtakem pri svojih odločitvah neodvisni, demokratični, vendar tudi strokovni in privrženi merilom kvalitete.

Prej sem omenil puding in vino. Če je puding en sam ali če gre za eno samo knjigo (pesem, roman), se po preskusu odločimo, ali je ali ni (dober/dobra, užiten/užitna). Kadar mora literarni kritik, član komisije ali žirije pokusiti/prebrati več knjig, je zadeva težja. Kako se pokušanja lotevajo poklicni pokuševalci vin? Zakaj požirka vina ne popijejo, ampak ga samo razlijejo po ustih, nakar ga izpljunejo? Predvsem zato, da se po prvih poskusih ne bi opijanili in s tem prizadeli vin, ki sledijo. Pri tem je treba vedeti, da pokuševalec ni en sam in da je končni rezultat odvisen od preštevanja in seštevanja ocen, torej od večine ocenjevalcev. Je mogoče to proceduro priporočiti ocenjevalcem literarnih del?

Vprašanj s tem ni konec. Vprašati se moramo, kakšna merila veljajo – oziroma v čem se razlikujejo merila – za dosežke na področju umetnosti in za dosežke na področju znanosti, na primer kemije, medicine, jedrske fizike, energetike, prometa …? Kakšna merila veljajo na področju politike, šolstva, zgodovinopisja, pravosodja, novinarstva …? Ali je mogoče ločiti ocene osebnosti od ocen njihovih dejanj oziroma umotvorov? Predvsem pa se je treba vprašati, komu je mogoče zaupati ocenjevanje ljudi, dejanj in umotvorov? Ali je pri tem ocenjevanju mogoče/potrebno upoštevati tudi osebnost, dejanja in umotvore ocenjevalcev?

V nekaterih raziskavah slovenskih pisateljskih in bralskih navad se pojavlja opozorilo, da se zaradi relativno majhnega trga in omejenosti slovenščine, predvsem pa zaradi spreminjanja medijskih razmer in tehnologij pojavlja nevarnost objavljanja knjig "za nikogar". Večji problem od financiranja kulturne proizvodnje je problem njene "potrošnje", to je problem bralcev. Ne samo zato, da bi se v kulturi in še posebej pri knjigah uveljavila pravila nepristranskosti in kvalitete, ampak tudi zato, da bi s sodelovanjem kvalificiranih ustanov in strokovnjakov prišli do rešitev "objektivnih" problemov, je potrebno poleg avtorjev in založnikov pri vodenju in usmerjanju kulturnih ustanov (kot je na primer Javna agencija za knjigo) angažirati akademske in ekspertne skupnosti, kot so na primer Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Prešernov sklad, Društvo slovenskih literarnih kritikov in Kresnikova žirija. [1]

Še en primer. Pogosto se nesoglasja pojavljajo v zvezi s t. i. javnimi naročili. Pravila na tem področju so relativno zapletena, o njih pa se je mogoče poučiti na spletni strani Direktorata za javno naročanje oziroma Ministrstva za javno upravo. Tam se poučimo o "oddaji naročil po odprtem postopku", "oddaji naročil po postopku s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti", o "konkurenčnem dialogu", o "oddaji javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave", o "postopku oddaje naročila male vrednosti", o "predrevizijskem postopku", "postopku s pritožbo" in "revizijskem postopku". Pri javnih naročilih se je relativno lahko odločiti, ker gre za dokazljivo kvaliteto in ceno. (Kar je po vsem videzu – tupatam – mogoče izigravati.) Pri literaturi je pa izbira vedno osebna in odvisna od receptorja: koliko je občutljiv, izobražen itn.

Glavni in usodni problem je izbiranje pravih oseb. Pogosto beremo, slišimo (in vidimo na lastne oči), da je najnovejši slovenski parlament najslabši od vseh parlamentov v zgodovini samostojne Slovenije. To seveda ne razveljavlja pravila, ki ima v demokracijah dolgo tradicijo: v politiki je potrebna delitev pogače po strankah. V Veliki Britaniji imajo iz razumljivih razlogov in zaradi zgodovinskih izkušenj večinski sistem, ki odloča, kdo kaj dobi in kdo kaj izgubi; kaj je in česa ni. Enkrat konservativci, drugič laburisti. V Italiji ima vsaka stranka svoj del državne TV (RAI 1, RAI 2, RAI 3) v skladu z zakonom "par condicio".

Na izbiranje oseb (predsednikov, ministrov, poslancev, direktorjev, svetnikov …) vplivajo mediji in "influencarji". Ves vic razprav o medijih je v tem, da pri nas stranke, ki potem ko so vladale po letu 1945, vladajo tudi 3/4 časa po letu 1990 in ne dopuščajo, da bi se pogača delila na dva ali tri dele ali da bi se sploh delila, saj imajo na svoji strani zmago v drugi svetovni vojni in vse glavne medije. V ihti pozabljajo, da se je leta 1990 končala hladna vojna in da je bil socialistični sistem premagan.

----

[1] Redni člani SAZU (filološke in literarne vede): Kajetan Gantar, Matjaž Kmecl, Janko Kos, Jože Krašovec, Janez Orešnik, Boris Paternu, Marko Snoj, Marija Stanonik. Izredni člani: Marko Jesenšek, Igor Maver, Jožica Škofic, Andreja Žele. Strokovna komisija za književnost upravnega odbora Prešernovega sklada: predsednik: dr. Matija Ogrin, člani: ddr. Irena Avsenik Nabergoj, Aleš Berger, mag. Nataša Konc Lorenzutti, dr. Katarina Marinčič, dr. Vilma Purič, dr. Tomo Virk. Kresnikova žirija: Mimi Podkrižnik (predsednica), Anja Mrak, Mateja Komel Snoj, Igor Divjak in Igor Žunković.

Mnenja Dimitrij Rupel: Moja policija in moj policaj Sheikha

Mnenja Dimitrij Rupel: Abstinenčna kriza "ustavnega loka"

Mnenja Dimitrij Rupel: Novinarji, sodniki in profesorji