Dimitrij Rupel: Rešitev za Slovenijo

Oglejmo si nekaj dejstev: v kampanji so nekateri zmagovalci oz. njihovi zavezniki izražali zadržanost do nadaljevanja članstva v Natu, glede nakupov orožja, predvsem pa glede napovedi, da bo Slovenija povečala delež BDP za obrambo. Ta zgodba se je začela že davno, v zvezi z nakupom vojaških vozil finske znamke Patria. V kampanji smo slišali, da je Slovenija glede plina in nafte stoodstotno odvisna od Rusije, v nekaterih medijih pa so se pojavile domneve, da so za vojno v Ukrajini odgovorni sami Ukrajinci. Precej dramatična je bila ruska napoved ukinitve energetskih dobav Poljski in Bolgariji, medtem ko so se Švedi in Finci začeli približevati Natu.

K zmagoslavju Gibanja Svoboda so svoje prispevali dolgi meseci protestov različnih kulturnih oz. nevladnih organizacij. Rešitve za Slovenijo bodo odvisne od kulture in od zunanje politike. Po naključju bodo tukajšnje dobronamerne opazke omejene ravno s tem, kar vem o kulturi in o zunanji politiki. S prvo sem se tako ali drugače ukvarjal vse življenje, z drugo – če ne štejem neprostovoljnih prekinitev – skoraj ves čas po osamosvojitvi. Ves čas sem želel sam pri sebi, tupatam tudi za javnost razjasniti pojem nacionalnega interesa. Kaj je dobro za narod in za državo?

Kultura je – čeprav se državljanom zahodnih držav in mnogim našim ljudem sliši neverjetno – utemeljila slovensko državnost. Iz te izredne vloge izhajajo mnoge prednosti in obremenitve. Slovenska politika se je vseskozi, še posebej pa v zadnjih tridesetih letih zavedala pomena kulture; to zavedanje pa je prineslo nekatere zanimive posledice. Po obdobju, ko je nadomeščala pomanjkljivo politiko in ko si je v času slovenske pomladi ustvarila zares imeniten položaj, se je kultura preselila v parlament in v državo. Pretekle zasluge so bile bogato nagrajene. Danes imamo v Sloveniji kulturni vrvež, množico kulturnih ustanov in prireditev; tu izhaja letno pet tisoč knjig, ki jih piše tisoč slovenskih avtorjev. Toda v primerjavi z vplivom pred začetkom samostojne države je danes vpliv kulture manjši. Nekoč so pisatelji pisali majniške deklaracije in ustave, povzročali so viharje in prevrate.

O klasični kulturi v slovenski javnosti ni veliko slišati, pač pa s "kulturo" označujemo veliko pojavov, o katerih je bilo govora med kampanjo – gibanja, nevladne organizacije in proteste. V resnici gre za demokratične pojave, ki jim je treba izkazovati primerno pozornost, po drugi strani pa se z vso resnostjo odpira vprašanje, ali umetnost oz. kultura preneseta prav vse demokratične pritiske. Strokovnjaki za umetnostna oz. kulturna vprašanja bodo povedali, da se kakovost in demokracija izključujeta.

Če nekoliko poenostavim, lahko rečem, da v Sloveniji nimamo težav s produkcijo umetnosti, npr. s tiskanjem knjig, ampak z njihovo recepcijo. Raziskovalci branja ugotavljajo, da v Sloveniji pogosto tiskamo "knjige za nikogar", ob tem pa mnogi, predvsem mlajši bralci menijo, da "knjige ne prinašajo ničesar", česar ne bi bilo mogoče najti na spletu. Slovenci vse manj berejo in se vse manj zanimajo za t. i. resno, klasično kulturo, kar je mogoče pripisati naraščanju digitalnih medijev, pa tudi zavesti, da so se pomembne reči iz kulturnih višav, navsezadnje pa tudi iz pregnanstva preselile v vsakdanjo politiko, in se potemtakem dogajajo drugje, kot so se dogajale nekoč.

Slovenci smo se znašli na pomembnem razpotju. Kako zelo se je poslabšala kultura razumevanja in prepričevanja, kako se je na področju jezika razširil sovražni, nekulturni govor, smo doživeli tudi med predvolilnimi soočenji. Kar smo doživljali, niso bili dialogi, ampak jezni monologi, polni poenostavljanja, neresnic in nespodobnosti. Do temeljnih vprašanj ni bilo mogoče priti tudi zaradi množice nekvalificiranih tekmecev in strank. Hvala Bogu se je z volitvami število strank zmanjšalo in se približalo evropskim merilom. Kot rečeno: v gneči in v vpijoči množici ni prostora za kakovost! Večina modernih držav varuje kulturno izročilo in spodbuja kulturno potrošnjo tudi s šolskimi programi. Ponekod poleg praktičnega študija naravoslovja in telesne kulture uvajajo obvezno govorništvo in glasno branje knjig oz. književnosti. Izzivom modernega sveta bomo kos le s poglobljenim razumevanjem (domače in tuje) intelektualne zakladnice. Tu se odgovornost z ožjega področja kulture prenaša na področje izobraževanja, kjer so se merila intelektualne odličnosti – dokazano – poslabšala. Tudi v izobraževanju in celo na ravni univerz in fakultet je množičnost presegla kakovost, kar je mogoče pojasniti tudi z ideološkim usmerjanjem programov in s preprečevanjem tekmovanja med javnim in zasebnim šolstvom.  

Širša razlaga kulture vsebuje produkcijo in recepcijo vrednot. Prva zadrega (v slovenščini) je enačenje vrednosti in vrednot. V mnogih jezikih uporabljajo za vrednost in vrednoto eno besedo, npr. wert, value. Tudi pri nas mnogi govorijo o vrednostnih usmeritvah, pri čemer mislijo vrednotne usmeritve. Vrednote so v resnici nekaj drugega kot vrednosti. Ne moremo govoriti o dodani vrednoti ali o vrednotnem papirju. (Morda o papirnatih vrednotah?)

Vrednot, ki – za razliko od vrednosti – običajno nastopajo v množini, ni mogoče meriti z enakimi merili kot vrednosti. Vrednost (denarja, dela, premoženja …) je mogoče izraziti s številkami, vrednote pa so prave ali zgrešene, visoke, plemenite itn. Večinoma gre za prepričanja ali usmeritve pri življenjskih odločitvah, pri urejanju odnosov, pri odnosu do države, naroda, domovine, jezika itn. Vrednote so produkt vzgoje, tudi racionalnega premisleka. Zamenjavanje vrednot z vrednostmi ni brez pomena: za marsikoga, najbrž za večino, so materialni interesi, ki jih je mogoče izraziti s številkami ali npr. z denarjem, važnejši od človeškega oz. osebnega prepričanja.

Politiko narekujejo interesi, ne vrednote, je napisal angleški tednik The Economist v komentarju o evropskem odnosu do Ukrajine. Z drugimi besedami: interesi so več vredni kot vrednote; vrednost vrednot je manjša od vrednosti interesov. Pravzaprav angleščina in nemščina obravnavata vrednote na enak način kot interese, pri čemer so za pragmatike/realiste več vredni interesi, za idealiste pa vrednote. 

Kakšne vrednote poznamo? Nekatere vrednote so bolj splošne od drugih. Nekatere vrednote so tako rekoč univerzalne in stalne, nekateri bi rekli, večne. Nekatere so povezane z geografijo, druge z religijo, tretje z znanostjo itn. V zvezi z nekaterimi vrednotami se postavljajo vprašanja, ali so univerzalne ali specifične, recimo zahodne, evropske, srednjeevropske… Spada deset božjih zapovedi ali sedem naglavnih grehov med trajne/univerzalne, evropske, krščanske… vrednote?

Tu nas zanimajo predvsem slovenske, srednjeevropske, vseevropske in t. i. zahodne vrednote. Pri tem pa si moramo odgovoriti predvsem na vprašanje, ali so trajne in obvezne, ali so spremenljive, zamenljive in prilagodljive. Življenje evropskih vrednot je seveda razgibano. Na začetku slovenske zgodovine je prišlo do spreobrnitve/konverzije poganskih vrednot v krščanske, leta 1945 do spreobrnitve teh v komunistične, ob koncu hladne vojne iz komunističnih v liberalno-demokratske. Jugoslovanski in sistem Socialistične republike Slovenije sta izvirala iz sovjetskega sistema, ki danes doživlja renesanso v Putinovi vojni z Ukrajino.  Nenavadno je, da nekateri Slovenci ne glede na konec hladne vojne še vedno zagovarjajo vrednote kompromitiranih sistemov, njihovo vračanje ali rehabilitacijo; z eno besedo, postavljajo se na napačno stran zgodovine. Ob tem je še bolj nenavadno, da ne vidijo bruna v svojem očesu in ideološke zablode (celo komunizem in fašizem) pripisujejo začetnikom oz. zagovornikom neodvisne slovenske države in ustavne demokracije. Mimogrede, ruski predsednik je fašizma in nacizma obtožil Ukrajino.

Drugo vprašanje je povezano z mednarodnimi odnosi in z diplomacijo. Medtem ko je ob koncu hladne vojne mnoge narode v Vzhodni in Srednji Evropi demokracija doletela, ko so že imeli svoje narodne države, smo si Slovenci poleg demokracije morali ustvarjati še državo. Torej bi se pogovorili o problematiki mednarodnih odnosov in o zunanji politiki. Najprej nekaj o ukrajinski vojni. V zvezi z njo obstajata dve "teoriji":

1. Prva teorija trdi, da je ruski predsednik sprožil vojno, ker hoče preprečiti približevanje zahodne vojaške zveze Nato mejam Rusije.
2. Druga teorija pa pravi, da je ruski predsednik sprožil vojno, ker hoče preprečiti širjenje demokratičnih vrednot, ki izhajajo iz demokratičnih gibanj v Gruziji (2003) in v Ukrajini (2004).

Z drugimi besedami: Putin naj bi se bolj kot "trde moči" bal "mehke moči", tj. političnih prepričanj in vrednotnih usmeritev Zahoda. V tem primeru bi bil dedič neizčrpne zakladnice prepričevalnih (propagandnih) dejavnosti in mehanizmov komunističnih držav oz. voditeljev, ki so se pri tem, da so bili vojaško močni, precej zanašali na kulturni boj, ki so ga uporabljali diplomati in ki je – mimogrede povedano – prežemal tudi obveščevalne službe. Države in politike seveda niso enostranske. Kot je povedal Henry Kissinger, je uspešna diplomacija vedno podprta s prepričljivo vojaško močjo, kar je veljalo tako za Hitlerja kot za Stalina. Agitacija in propaganda v glavnem ne moreta spremeniti vojaškega poraza v zmago, pač pa lahko okrepita rušilni učinek tankov in raket.

Razmerje med vrednotami in interesi je podobno razmerju med kulturnim bojem in vojno. Na nek način je mogoče s pomočjo te primerjave razložiti tudi učinek (pred)volilnih bojev, ki so seveda boji za oblast, za zmago ene in poraz druge strani. Ti boji so – kljub občasnim radikalizacijam in kombinacijam – seveda nekaj drugega kot ulični boji, teroristični napadi ali revolucionarni izgredi. Politični boji v demokratičnih državah so civilizirani, vendar ko se spremenijo v vstaje in v množične demonstracije, vsebujejo celo vrsto elementov, ki so značilni za fizične obračune oz. vojskovanje.

V politiki si stojijo nasproti dobro utemeljeni, slabo predstavljeni in napačni argumenti. Pri gospodarskih vprašanjih so pomembne številke, ki lahko – v primeru, da so napačne ali slabo uporabljene – povzročijo materialno škodo. Pri ideologiji je drugače. Seveda imajo ideološki koncepti znaten vpliv na področja, kot so izobraževanje, znanost in umetnost. Politični predstavniki bodo večinoma utemeljevali svoje predloge na ta način, da jih bodo povezovali z gospodarskimi koncepti. Uspešni gospodarski posli bodo npr. omogočili več denarja za proračune, od koder se financirajo šole, gledališča, razstavišča itn. Seveda pa se lahko pri primerjanju materialnih interesov in kulturnih vrednot marsikdaj tudi zaplete, saj moderne družbe priznavajo avtonomnost kulturne sfere in je podpiranje te sfere tako rekoč zunaj politične ali volilne pristojnosti. Danes bi se poslanski ali ministrski kandidati osramotili, če bi zagovarjali neko določeno estetsko, filozofsko, moralno ali religiozno usmeritev. 

Toda v politiki nimamo opraviti samo z modernimi in logičnimi koncepti, ampak imamo opraviti tudi s koncepti, ki so "kontrafaktični", necivilizirani, neinformirani, skratka nesmiselni. Medtem ko so gospodarski (kvantitativni) argumenti načeloma dokazljivi, je na področju vrednotnih (kvalitativnih) usmeritev dokazovanje težavno, če ni nemogoče. V slovenskih predvolilnih debatah je bilo precej govoričenja o ideoloških temah in manj resne razprave o statističnih in podatkih o gospodarskih dosežkih. V omenjenih debatah je bilo veliko govora o socializmu, o komunizmu, enakosti, svobodi, o nasilju policije, o zlonamerni in krivični vladi … relativno malo pa o zunanji politiki, varnosti in o nacionalnih interesih, okrog katerih bi morale biti zgoščene vrednotne usmeritve Slovenije.

Katere vrednote so – po mojem prepričanju – bistvene za moderno Slovenijo? V tridesetletni zgodovini je Slovenija postala ugledna, prepoznavna, uspešna država. Svoj ugled in uspeh je zavarovala z vključitvijo v EU in Nato. Njena zunanja politika je povezana s tema dvema organizacijama, ki predpostavljata spoštovanje meril, ki jih lahko z eno besedo imenujemo zahodna. Ta merila in to zavezništvo so danes na preizkušnji v ukrajinsko-ruski vojni. Vsako omahovanje glede sodelovanja v EU in Natu, tj. vztrajanja na pravi strani zgodovine, bi v Sloveniji povzročilo nacionalno krizo.

Glavni zunanjepolitični izzivi Srednje Evrope so povezani z odnosi z Rusijo in Ukrajino in z vprašanjem migracij. Kot je na enem od predvolilnih soočenj o zunanji politiki povedal dr. Ernest Petrič: begunci iz Ukrajine so svoja zgodba. Če bi pa nekateri ubežniki iz Alžira ali Maroka rajši kot v Afriki živeli v Parizu, je druga zgodba!

Pri mednarodnem sodelovanju bi se morali otresti občutka marginalnosti Slovenije in Srednje Evrope. Srednja Evropa (V4, Slovenija, Hrvaška …) je naravno okolje in kulturno sidro Slovenije. Vse tesnejše sodelovanje (ever closer cooperation), morebitne skupne srednjeevropske ustanove prinašajo varnostne in kulturne prednosti. Skupne srednjeevropske ustanove bi bile mogoče na področju univerz in diplomacije (skupna predstavništva srednjeevropskih držav).

Nova vlada se bo znašla pred nekaterimi usodnimi vprašanji, ki ne bodo povsem različna od vprašanj, ki si jih zastavljajo vodilne zahodne države: ali bo treba zaradi energetske odvisnosti od Rusije stisniti zobe in zatajiti vrednote, kot so nacionalna suverenost, spoštovanje človekovih pravic, svoboda izražanja in ustavna demokracija? Ali bo prevladala oportunistična miselnost (appeasement), o kateri obupano poročajo komentatorji vzrokov druge svetovne vojne? Nekoč so si slovenski mnenjski voditelji zastavljali vprašanje Bomo Prusi ali Rusi? Bomo danes nanj odgovorili s "Prusi"? Bomo odgovorili "Rusi"? Ali celo "niti Prusi niti Rusi"?

Zunanja politika je stvar vlade, toda njena kakovost je v marsičem odvisna od diplomacije. V Sloveniji smo leta 2008 bistveno okrepili "karierno diplomacijo" in omejili "politično diplomacijo", torej izbiranje veleposlanikov glede na strankarske in druge politične zasluge. Po letu 2008 se je izbiranje diplomatov po politični liniji naravnost razvnelo in do danes ni popustilo. Leta 2003 je kratkovidnost nekaterih politikov in stražarjev pravovernega akademskega izobraževanja diplomatov povzročila prepoved ustanovitve diplomatske akademije. Pisec teh vrstic, ki sem zagovarjal potrebo po diplomatski akademiji, sem bil v zvezi s to pobudo poklican pred sodnika, ki me je sicer oprostil, škoda za slovensko diplomacijo pa je ostala. Kajti vojaki so za vojno, diplomati pa so za mir!

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.