Sreda, 6. 7. 2016, 12.33
7 let, 2 meseca
Ena dobra stvar v Strategiji razvoja medijev 1.0
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,45
Ena dobra stvar, ki jo prinaša osnutek strategije razvoja medijev v Sloveniji, je preprosto ta, da strategijo tudi zares potrebujemo.
Zakaj? Ker potrebujemo jasen okvir za regulacijo založniške dejavnosti in z njo vred še posebej izdajateljev informativnih medijev. Lahko še toliko ovinkarimo, brez varovanja primarnega interesa založnika ne bo šlo na bolje in to ne velja samo za Slovenijo.
Kdor je zamahnil z roko, češ, ne pretiravaj, ga vabim, da s premislekom poskusi še enkrat.
Vabilo: odgovorno premislite!
Da bodo tvorci strategije razvoja medijev poželi zgražanja in gnev vseh, tudi navidezno prizadetih, že ob izpostavitvi prvega osnutka, je bila ena najbolj predvidljivih stvari na svetu. Da jih bodo preostali "domači" kaznovali kvečjemu z ignoranco in gledanjem stran, spada zraven. Oboje vabim k odgovornemu premisleku. Brexitu, IS, Luki Koper, evropskemu prvenstvu v nogometu, poležavanju na plaži in prihajajočim olimpijskim igram navkljub vabim ene in druge, da raje podprejo zahtevo, da se okvir gospodarjenja slovenskih informativnih medijev temeljito spremeni, kot pa da na en ali drug način varujejo svoj ego na varni razdalji. In se, tako kot kak Nigel Farage, pretvarjajo, da niso poklicani za ta problem, katerega del neizogibno so. In to prav zdaj, ko so na vrsti.
Naj bo, a bo potemtakem veljalo tudi za vinarje
The Kid in pravice avtorjev v slovenskih medijih
Je morda šlo nekaj bolj narobe pri nas kot drugod po Evropi in svetu? #kolumna
Je vaš časopis bliže vladi ali opoziciji? #kolumna
Seveda ste nekateri že večkrat povzdignili glas
Morda ste celo sodelovali v nedavnih javnih razpravah, ki jih je ministrstvo za kulturo izvedlo "v vseh statističnih regijah" v državi. Morda imate zgolj občutek, da ste že povedali svoje. Tudi prav, a dialog še poteka.
Morda ste nekateri tudi prebrali Strategijo razvoja medijev 1.0 na straneh istega ministrstva. Drugi jo najdete tukaj.
Morda ste vsi skupaj nad njo razočarani, tako kot je bila strokovna komisija, ki je pripravila obsežna in kakovostna izhodišča zanjo. Ta najdete tukaj, poleg nje pa tudi obsežno Valikonovo raziskavo, ki smo jo že komentirali tukaj.
Ostali smo s številnimi neizpolnjenimi željami
S tem, da je osnutek strateškega dokumenta precej šibek, saj mu manjka znanja in konkretnosti, se je lahko strinjati. Za uvodom in "vizijo" medijske krajine v letu 2024 v Sloveniji prinaša strateške usmeritve in razmišljanja z vidika uporabnikov medijev, z vidika medijev samih, s finančne perspektive in z vidika novinarjev ter razvoja in rasti medijev. Tisti, ki smo nekoliko bolj vajeni strateških dokumentov, še posebej pa procesov snovanja in uresničevanja strategij, ostanemo pred takim dokumentom s številnimi neizpolnjenimi željami.
Na primer. Zapis vizije je lahko koristen pripomoček za predstavitev želenih posledic strategije, a domišljijski spis z močno pomanjkljivo notranjo konsistentnostjo in nejasnimi vzročno-posledičnimi povezavami dopušča preveč široka tolmačenja, kaj v resnici hočemo. Še celo sama opredelitev javnega interesa v medijih je skrajno široka in posredna. Strateških ciljev je veliko: 12 in še 6, namenjenih javni RTV Slovenija, povrhu. Bolje bi jih bilo zapisati nekaj manj, a merljivih in preverljivih v času. Sicer se bomo glede njih težko poenotili in ne bomo mogli spremljati njihovega uresničevanja. Še najbolj konkretno uporaben je morda uvod k strategiji. Iz njega lahko razumemo, kako so avtorji strateškega dokumenta razumeli izhodišča, iz katerih so izhajali.
Zakaj jaz nisem kupil Jane, Lady, Stopa in drugih #kolumna
Kaj je šlo narobe s časopisi #kolumna
Brez tega ne bo šlo!
Strategija je predvsem izbrana pot do cilja, ki je utemeljena v primerjalnih prednostih ter v razpoložljivih virih, iz katerih nosilec uresničevanja strategije izhaja, ob upoštevanju gibanj zunanjega okolja in relativne redkosti vseh razpoložljivih virov za vse udeležence. Zato bi bilo zelo koristno, da bi strategija izpostavila nosilca, ki je lahko edinole Republika Slovenija in v njeni vlogi ministrstvo za kulturo, skupaj z drugimi ministrstvi in organi Vlade Republike Slovenije.
Nato bi bilo bistveno bolj preprosto, če bi nosilec medijske strategije povedal, kakšen bo v prihodnje okvir za regulacijo založniške dejavnost in z njo izdajateljev v dejavnosti informativnih medijev. Lahko še toliko ovinkarimo, brez tega ne bo šlo.
Kaj naj izdajatelji upoštevajo?
Na ta način bi lahko nosilec jasno opredelil specifične zahteve, ki naj jih izdajatelji upoštevajo, da zadostijo javnemu interesu. Torej najprej in predvsem potrebam uporabnikov. Prav tako bi lahko opredelil pogoje za zaposlovanje novinarjev in urednikov ter, ne nazadnje, drugih ustvarjalnih ljudi v medijih, tako da bodo lahko opravljali vsak svoj poklic. Pri novinarstvu gre za poklic z implicitnimi javnimi pooblastili, saj novinar deluje v interesu javnosti in tako bi moral biti izrecno zavezan v svoji pogodbi o zaposlitvi. Izvajanje tega poklica je torej neločljivo povezano z izvajanjem založniške dejavnosti in se lahko uspešno uresničuje le v njenem okviru.
Še posebej bi bilo koristno, da bi nosilec jasno opredelil – in po možnosti okrepil – pravne in druge mehanizme za zaščito vira. Da pravica novinarja, da vira informacij ne izda, še ni dovolj, kažejo usode žvižgačev povsod po svetu. Seveda ne po krivdi novinarjev. Pomanjkljiva zaščita vira in s tem dandanes prešibko opredeljen in uveljavljen interes javnosti je usodnega pomena za zaščito človekovih in državljanskih pravic v demokratični družbi.
Prav tako je pomembno, da naš nosilec, torej Republika Slovenija, opredeli, kako lahko posameznik, če gre za javno ali nejavno osebo, zaščiti svojo zasebnost in svoj ugled ter skrivnosti in dobro ime, zadnje zlasti kadar gre za pravno osebo. Ta del strateški dokument v celoti izpušča.
Čemu vsa transparentnost in z njo odgovornost lastništva v medijih?
Pozdraviti gre napovedane zapovedi o obveznih razkritjih informacij o poslovanju izdajateljev in s tem konkretno tudi o doseženih cenah na oglasnem trgu. A nosilec strategije bi moral tudi zapisati, kdo bo te informacije zbiral in kako bo z njimi rokoval, da bo trg tudi učinkovito reguliral ter preprečeval njegove zlorabe. Reševanje pomanjkljive ali izkrivljene samoregulacije na področju ugotavljanja dosegov in prodaje vsebin bi bil korak nazaj, ki kaže na odsotnost pravih založnikov in njihovo nesposobnost ter hkratno nezainteresiranost za prevzem odgovornosti za delovanje trga.
Pisci strategije se vseskozi sučejo okrog vloge izdajateljev, ne izpostavijo pa dovolj jasno, čemu vsa transparentnost in z njo odgovornost lastništva v medijih. Ključno je, da je interes lastnika usmerjen v dejavnost sàmo, ne pa da je udeležba v izdajanju informativnih medijev le vzvod za druge interese. To mora biti ključen cilj regulacije in čakamo na to, kako bo nosilec medijske strategije opredelil pot do tega cilja.
Ločitev primarnega interesa izdajatelja od njegovih morebitnih drugih interesov – poslovnih, političnih, kakršnihkoli že interesov moči – šele smiselno umešča v strateški okvir nakazane rešitve na področju preglednosti, urejanja statusa in veljave novinarskega poklica, uveljavljanja avtorskih pravic ali omejevanja tržne koncentracije. Šele ko je temu pogoju zares zadoščeno, je omogočen svobodni javni dialog, "kritično razumevanje in sprejemanje medijskih vsebin", kot so zapisali avtorji osnutka medijske strategije. Šele takrat lahko pričakujemo odgovorne izdajatelje in priliv "dobrega", ne špekulativnega denarja v medijsko dejavnost. Šele takrat lahko pričakujemo interes po vključevanju mladih in vseh drugih v družbeni dialog. Le jasen, neoporečen interes izdajateljev za dosledno izvajanje medijske dejavnosti lahko pomeni rast in razvoj medijev, ki lahko izboljša ne le socialni položaj novinarjev, predvsem pa lahko koristi blaginji ljudi.
Fenomen nekdanjega viteza dela Republike Italije
Po prvi zmagi Silvia Berlusconija in njegovega gibanja Naprej Italija na parlamentarnih volitvah v devetdesetih letih se je v sosednji državi začela ena najbolj eklatantnih in nikoli razrešenih notranjepolitičnih tem: konflikt interesov, ki jih je takrat novi predsednik vlade imel, saj je s parlamentarno večino in vladanjem pridobil vpliv nad javno RAI, ob tem pa je smel ohraniti nadzor nad svojim gospodarskim imperijem, ki ga sestavljajo zasebne medijske in druge dejavnosti.
Fenomen nekdanjega viteza dela italijanske republike ter drugi Berlusconiji po vsej Evropi in drugod so zaradi prevlade drugih interesov nad vsaj delom medijske sfere posledično močno spremenili podobo evropskih medijev. Rešitev zato ne kaže iskati v nekakšnih "novih poslovnih modelih", ki iščejo magičnost v novinarskih zadrugah in raznih odtenkih nedobičkonosnih oblik pravne organiziranosti.
Zasebno ni slàbo samo po sebi, nasprotno
Ločnica med družbami evropskega severa in juga, med vključevalnimi in inovacijskimi družbami na eni strani ter izločevalnimi družbami zaostajanja na drugi se izrisuje prav v varovanju primarnega interesa založnikov. V uspešnejših družbah bogatega severa založniki informativnih medijev ohranjajo primarni interes prav za izvajanje informativne dejavnosti. Bralcem prepuščam odgovor na vprašanje, ali je to vzrok ali posledica za to, da so družbe severa bolj povezane, bolj napredne in – bogatejše od evropskega juga, kamor danes spada tudi Slovenija.
Naj minister javno razpravo zares šele odpre
Če resnično želimo uresničiti ambicije, ki izhajajo iz obsežne opisne opredelitve javnega interesa, če resnično želimo že v kratkem času, do leta 2024, uresničiti vizijo bolj vključevalne in povezane družbe, po kateri naj Slovenijo odlikuje brsteča, napredna medijska družba, potem je že res čas, da taki ambiciji najdemo izhodišče. Za razvoj medijev moramo bolj umno regulirati medijsko dejavnost in z regulacijo – skupaj s samoregulacijo vred – omogočiti, da se naložbe človeškega, družbenega in – da, celo to! – finančnega kapitala v njej lahko plemenitijo. In to na pravi način, tako da bo to dobro za neposredne udeležence: novinarje, druge avtorje in zaposlene v medijih nasploh. Zato bi bilo dobro, da minister javno razpravo o strategiji razvoja medijev šele zares odpre.
Ta bi na podlagi pravih izhodišč morala še kako zanimati tudi založnike. Dokler pa medijska strategija – in z njo regulacija – ne bo zavarovala primarnega interesa založnikov in z njim postavila na pravo mesto interesov vseh drugih udeležencev izdajateljske dejavnosti informativnih medijev, bo interes javnosti še naprej plen drugih interesov, bodisi v zavetju javnega bodisi zasebnega.
