EU: Kako je bilo in kaj zdaj

Če odmislimo Evropsko konvencijo in njen Osnutek pogodbe o ustavi za Evropo (13. junija 2003), ki so ga, da bi prihranili trud Britancem, maja oziroma junija 2005 na referendumih zavrnili Francozi in Nizozemci, se je nova serija premišljevanja o položaju Evropske unije in nujnih reformah začela šele nekako sredi leta 2014. Odnosi med Natom in Rusijo so bili prekinjeni leta 2014. Februarja tega leta sta se namreč začeli ukrajinska revolucija in rusko-ukrajinska vojna. 18. marca 2014 je ruski predsednik Vladimir Putin podpisal zakon o priključitvi ukrajinskega Krima Rusiji, 20. junija je (nekako v istem, z evropskimi vrednotami in vladavino prava sprtem ukazovalnem slogu) odšel v zapor Janez Janša; 27. junija pa je bil podpisan pridružitveni sporazum med Ukrajino in Evropsko unijo.

13. julija 2014 je na predčasnih državnozborskih volitvah v Sloveniji zmagal Miro Cerar, ki je potem tudi sestavil vlado. To je bil uvod v zanimiv in tako rekoč usoden čas, v katerem je Hrvaška enostransko odstopila od arbitraže, Angela Merkel pa je – potem ko je razpadel schengenski sistem – izrekla dobrodošlico milijonu beguncev in migrantov (31. avgusta 2015). Leto pozneje (30. julija 2016) je prišlo do obiska Vladimirja Putina v Sloveniji, kljub temu pa je jeseni 2016 spodletela kandidatura Danila Türka za generalnega sekretarja OZN. Leto 2017 je bilo leto novih evropskih idej: najprej (6. januarja 2017) je bil objavljen predlog evropske ustave z imenom Ljubljanska pobuda, 1. marca 2017 je sledila Junckerjeva Bela knjiga, ki je evropskim voditeljem ponudila pet različnih scenarijev (od zmanjšanega do povečanega sodelovanja med članicami); jeseni, natančneje 26. septembra 2017, pa je imel svoj znameniti govor "o novi pobudi za Evropo" na pariški Sorboni francoski predsednik Emmnuel Macron.

V enournem (17 strani dolgem) govoru, ki je pravzaprav prva napoved aktualne konference o evropski prihodnosti, Macron pove, da je pravi evropski problem enotnost, ki je bila dosežena:

1. s francosko-nemško spravo in

2. z združitvijo Vzhodne in Zahodne Evrope!

Francoski predsednik to dvoje imenuje največji uspeh in najbolj dragoceno premoženje. Za uresničitev te enotnosti oziroma suverenosti je pripravljen voditi šest bitk (1), ki jih imenuje tudi šest "ključev". Prvi ključ je varnost, pri čemer misli skupno strateško kulturo, skupen obrambni proračun in avtonomne evropske zmogljivosti, ki bi dopolnjevale Nato. Drugi ključ je suverenost, kontrola naših meja in varovanje vrednot, skupna azilna politika, programi za begunce in pomoč državam, od koder prihajajo begunci. Pri tem Macrona zanimata predvsem Sredozemlje in Afrika. Afriki je posvečen tudi tretji ključ. Četrti ključ pomeni "nov produkcijski model", ki bi bil pravičen do šibkih in ranljivih državljanov. Tu Macron govori o ekologiji, o ogljičnem davku in o odgovornem kmetijstvu. Peti ključ je posvečen t. i. digitalizaciji, novi ekonomiji, ravnotežju med svobodo, solidarnostjo in varnostjo. Gre za spodbujanje talentov, za varovanje avtorskih pravic, umetno inteligenco, predvsem pa za inovativno, ne posnemovalno Evropo; za evropsko domišljijo. Šesti ključ vsebuje pozive k povečanju industrijske in monetarne moči, k tekmovalnosti s Kitajsko in ZDA.

Macron se je že leta 2017 obregnil ob navdušenje (fascination) z neliberalno (illiberal) demokracijo in ob populizem, pri čemer trdi, da je za nekdanje evropske nesporazume kriva zgrešena elitistična politika, ki je delovala ne glede na ljudi, v izolaciji od ljudi, "kljub ljudem". Zato predlaga pristop, ki je danes postal uraden v zvezi z novo konferenco o prihodnosti:

Evropski projekt moramo premagati s pomočjo ljudi in z njimi, z mnogo večjo demokratično strogostjo, kot so zgolj binarna vprašanja … Želim pripraviti demokratična zborovanja (conventions), ki bodo integralni del evropske radikalne reforme.

Macron je aktualiziral nekaj vprašanj, ki sta jih postavila Schäuble in Lamers davnega leta 1994, npr. vprašanje Evrope različnih hitrosti:

Če naj spodbujamo tiste, ki se jim mudi naprej, in zagotoviti, da bo napredek Evrope koristil vsem, moramo upoštevati vodilne ambicije nekaterih, po drugi strani pa dovoliti drugim, da se premikajo s svojo hitrostjo.

To pa ne pomeni, da je mogoče imeti Evropo dveh hitrosti, ko gre za vrednote, npr. za demokracijo in vladavino prava. Francoski predsednik predlaga, kar je v Konvenciji leta 2003 predlagal že nemški zunanji minister Joschka Fischer: Evropska komisija naj ima vsega 15 članov! Pri tem naj bi se za začetek članstvu odrekle glavne ustanovne članice Evropske skupnosti/Unije. Sistem "Spitzenkandidatov" naj bi nadomestili s "pravimi volitvami". Razprave o prihodnosti Evrope ne bi smeli prepustiti evropskim strankam, saj imajo njihovi člani, tj. nacionalne skupine znotraj evropskih strank, različne poglede na Evropo.

Pomemben del Macronovega govora je povezan z jezikovnimi razlikami in vprašanji. Tako Macron pove, da beseda dolg (dette) v Nemčiji nima enakega pomena kot v Franciji (2). Macron zagovarja evropsko mnogojezičnost in sklepa, da "Evropa ni homogeno področje, v katero se moramo vsi raztopiti". Mimogrede – najbrž ne da bi pomislil na slovenščino – izreče tudi naslednji stavek:

Politično in novinarsko debato podžigajo neprevedljivi pojmi.

O neprevedljivosti in spornosti skromnega znanja jezikov nekaterih manjših članic EU smo se lahko prepričali v primerih, ko so slovenski avtorji svojim kolegom v tujini dobavljali kritične, celo škndalozne tekste o slovenski politični realnosti. Tujci zaradi omejenega dometa slovenščine večinoma niso imeli možnosti (seveda niti volje) preverjati, kaj se v resnici dogaja v Sloveniji.

Evropska unija bi se morala v prihodnosti odpovedati francoskemu tabuju, ki se imenuje spreminjanje pogodbe, in nemškemu tabuju, ki se imenuje finančni transferji. Odpreti bi se morala balkanskim državam. Seveda za njihovo sprejemljivost še vedno obstajajo pogoji, še važnejše pa je tveganje, da se jih bodo – če jih ne sprejme EU – polastile avtoritarne države z drugačnimi vrednotami, npr. Turčija ali Rusija. Nekateri komentatorji Macronovega govora omenjajo njegove "socialistične" poudarke, drugi se spominjajo predsednikove izjave (novembra 2019) o "možgansko mrtvem" Natu, ki je bila do neke mere rezultat nesporazumov z Donaldom Trumpom.

Razpravo o prihodnosti Evrope so presunili najmanj trije svetovni dogodki: covid-19, izvolitev Josepha Bidena in vse bolj bleda avtoriteta Angele Merkel. Tako so se na dnevni red konference o prihodnosti Evrope postavile zadeve, za katere leta 2017 še nismo mogli vedeti. Prva zadeva je vsekakor epidemija bolezni covid-19, druga pa odnosi z Rusijo. 24. junija 2021 sta Macron in Merklova sicer pogorela s svojim predlogom glede dialoga z Vladimirjem Putinom, vendar njun predlog ni bil izmišljen in ne bo kar izpuhtel, čeprav bo pri njem po vsej priliki treba upoštevati izkušnje in interese vzhodnoevropskih držav. Mnoge reči, ki jih je pred štirimi leti v času brexita omenjal Macron, so seveda še vedno aktualne. Temu je treba dodati, da se nekateri Macronovi predlogi povsem skladajo s predlogi v Ljubljanski pobudi, ki jo je ob nastanku zamolčala vlada Mira Cerarja. Ob tem je mogoče reči, da se Slovenija vse do najnovejšega časa tako rekoč ni odzivala na evropske zadrege in na evropske modele reševanja domačih problemov. V veliki meri je to preprečevala histerija slovenskih kolesarskih protestov in – pri tujcih – omejeno poznavanje slovenskih razmer in še bolj omejeno znanje slovenščine. Mnogi ugledni tuji časniki in časnikarji so – ko so se lotili prikazovanja slovenske politike – od naših uglednih časnikov in časnikarjev namesto koristnih in uporabnih informacij kupili – mačka v žaklju.

1 Macron pravi dobesedno "bitka za enotnost, ki jo hočem voditi" (… la bataille pour l'unité que je veux conduire).

2 Nemška beseda za dolg je die Schuld, ki pomeni tudi krivdo.

Mnenja Dimitrij Rupel: Moja policija in moj policaj Sheikha

Mnenja Dimitrij Rupel: Abstinenčna kriza "ustavnega loka"