Petek, 20. 12. 2024, 22.07
4 dni, 20 ur
Janez Šušteršič: Golobova Depala vas
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,63
Tožilka Mateja Gončin
Ko tole pišem, se po medijih vrtita dve zgodbi. Ena je zgodba o ravnatelju, ki si neki vplivnici ni upal reči, da pri njih ne bo "afen guncala" in se šla politične propagande, ampak je raje za otroke (s posebnimi potrebami!) odpovedal srečanje z Božičkom. Druga je zgodba o tožilki, ki preganja kavaški klan, in o policiji, ki se zdi s klanom močno prepletena. Zaradi druge zgodbe bi v državi morali goreti vsi varnostni alarmi. Zaradi ljudi, kakršni so tisti iz prve, pa se to ne bo zgodilo.
Na prvi pogled so tožilkine zgodbe usmerjene zgolj proti policijskim šefom in centru za varovanje. Tako nekako odmevajo po Tarči in medijih, ki jo povzemajo.
Na tej sliki je na eni strani tožilka, ki preiskuje verjetno najbolj brutalen in nevaren organizirani kriminal, kar se jih je naselilo v tej državi. Na drugi strani slike je organizirana policija, ki tožilko in njena opozorila že leto dni sistematično ignorira in bojkotira, odkar je šla v javnost, pa jo skuša tudi značajsko oblatiti.
Če tožilki in tej sliki verjamemo, potem to nikakor ni celotna zgodba. Vprašati se moramo, kakšni so resnični motivi policije. Pri tem nam, vsaj zaenkrat, ni na voljo nič drugega kot lastno logično sklepanje.
Kako globoko v policijo je vpleten kavaški klan?
Eno od logičnih vprašanj je, zakaj se policija ni potrudila ugotoviti, kdo je po Ljubljani zasledoval slovensko tožilko in njene kolege iz BiH. Najverjetnejši razlog – razen, če jih imamo za popolne amaterje – je, da so pač vedeli, kdo jih je zasledoval, predvsem pa, da tega ni pametno raziskovati.
Tudi glede tega, kdo bi lahko bil zasledovalec, ni prav veliko možnosti. Ali je bil kavaški klan ali pa varnostniki sami – tisti, ki so nadzirali one, ki so varovali tožilko. Sebe seveda ne bodo preiskovali. Kavaškega klana pa tudi ne, saj je veliko bolje, da te ti fantje plačujejo, kot pa da te ustrelijo.
Ali obstaja vpliv kavaškega klana na policijo?
S tem pridemo do naslednjega vprašanja. Zakaj bi policija prek na hitro ustvarjenih elektronskih naslovov na Gmailu vdirala v lastne nadzorne kamere, namenjene varovanju tožilke, in to opravičevala s tako bedastim izgovorom, kot je nadziranje delovnih ur njenih varnostnikov?
Ena možna razlaga je, da so kakšnega od varnostnikov sumili, da se je zbližal z varovano osebo in pridobival informacije, da bi jih posredoval tistim, ki jih preganja, torej kavaškemu klanu. Ne bi bil prva uradna oseba, ki bi to počela.
Druga možnost je, da so s klanom povezani tisti, ki so vdirali, in so tako poskušali zbrati kakšne koristne informacije. Konec koncev sta dva elektronska naslova vsebovala oznako policije, tretji, ki je ni, pa je neverjetno podoben registraciji nekega črnega avtomobila, ki se veselo prevaža po Ljubljani.
Tretja možnost je, da so odtekanja informacij sumili tožilko samo in da njeni varnostni ekipi niso zaupali, da bo to zmogla ali hotela sama ugotoviti. Ta razlaga se mi zdi še najmanj verjetna. Če bi bilo to res, bi se vsaj namigi v to smer že pojavili na kakšnem vladi ali policiji naklonjenem portalu.
Vprašanje, ki se mu vsi izogibajo
Kakorkoli obračamo, se vprašanju o vpletenosti in vplivu kavaškega klana na delo policije ne moremo izogniti. Se mu pa vseeno izogibamo.
Aleš Hojs je v Tarči prišel do tega vprašanja, ko se mu je že odvzemala beseda. Tožilki ga niso zastavili. Kolikor vemo, minister in policija odrejata nadzore o vsem mogočem, samo o tem ne. Predsednik vlade – no, on pa je tokrat povedal, kar je bilo treba. Dejal je, da informacije iz krogov varnostnikov odtekajo v kriminalne družbe.
Logičen in z besedami premierja utemeljen sum o prepletenosti policije z organiziranim kriminalom je škandal brez primere in resna varnostna grožnja državi. Zahteva najmanj neodvisno preiskavo, varnostna preverjanja, temeljito čiščenje varnostnih in obveščevalnih struktur ter seveda odstop vseh tistih, ki imajo o tem že nekaj časa zelo jasne indice, pa vztrajno gledajo stran.
Mafijski umor na Brdu je sprožil veliko vprašanj.
Med slednje sodi tudi predsednik vlade. Svoje razkritje o odtekanju informacij h kriminalcem je začinil z dvema zanj značilnima ocvirkoma. Pohvalil se je, kako je sam zase tako pameten, da je varnostnike zamenjal – s pomočjo nekega drugega kriminalca –, nato pa je za zdajšnje stanje okrivil tiste, ki jih je odstavil že pred dvema letoma. Tiste, ki jih je sam nastavil in niso slišali njegovih domnevnih opozoril, pa še naprej podpira.
Če vemo, da politika pogosto odpira vrata poslom, pa obstaja še eno vprašanje, ki se mu vztrajno izogibamo.
Kako globoko v politiko je vpletena balkanska mafija?
Američani so v začetku leta 2022 uvedli sankcije proti Miloradu Dodiku, političnemu voditelju Republike Srpske, ker naj bi deloval proti ustavnemu redu in enotnosti Bosne in Hercegovine. Sankcije grozijo tudi vsem, ki poslujejo z njim in njegovim krogom.
Devet mesecev kasneje ga je kot starega prijatelja obiskal ljubljanski župan, se dogovarjal za posle in podprl njegovo kandidaturo na prihajajočih volitvah. Mediji so se zgražali, vendar so zgodbo pozabili veliko hitreje kot na primer posojilo SDS, ki je prišlo iz iste balkanske pralnice denarja. V vladajoči politiki pa ni završalo niti toliko, kot pihne veter v hermetično zaprti podzemni kleti.
Ljubljanski župan je tudi velik prijatelj in priložnostni podpornik Aleksandra Vučića, Dodikovega političnega sponzorja in srbskega predsednika. Populista, ki namerava do konca svoje vladavine krmariti med ruskim in kitajskim kapitalom ter navideznim procesom priključevanja EU.
Hkrati je ljubljanski župan, ki ima vse te poslovne in prijateljske povezave z nekaterimi najbolj neprijetnimi balkanskimi liki, tudi neke vrste politični mentor predsednika vlade. Tiste vlade, ki je imenovala evropsko komisarko za širitev.
Vsi znamo iz tega sešteti dva in dva. In verjetno je prav to, da so odgovori tako očitni, razlog, da se takšna resna in logična vprašanja raje sploh ne zastavljajo.
Zakaj se ne bo nič zgodilo?
Tožilki lahko verjamemo ali pa tudi ne. Lahko bi recimo domnevali, da je tudi sama povezana s tistimi, ki jih preiskuje, da se je zato upala odreči varovanju in da so njeni nastopi samo dimna zavesa.
Meni se vsaj za zdaj zdi prepričljiva, nastopa jasno, odločno, ne da bi se zapletala v protislovja in prazne izgovore – kot ves čas počnejo tisti, proti katerim je usmerjena njena ost.
Predvsem pa je oseba, ki se je upala izpostaviti za svoj prav – pa čeprav se lahko komu zdi, da gre za njen narobe. Povsem drugače od ravnatelja, ki se je raje zameril staršem, za katere dela, kot partnerki predsednika vlade. Povsem drugače od na primer uradniškega sveta, ki si ni upal ugotoviti, da kandidat za direktorja policije ne izpolnjuje pogojev. Povsem drugače od dveh malih koalicijskih strank, ki bosta malo pokomentirali, nato pa še naprej podpirali vlado in tiho skrbeli za svoje ljudi in posle.
Skratka, tudi zaradi te zgodbe, pa naj je za državo še tako grozljiva, se ne bo nič resnega spremenilo – ker je tožilka ena, ravnateljev in njim podobnih, ki se nikoli ne razjezijo in vedno poslušno sklonijo glavo, pa mnogo preveč.
Siolov kolumnist dr. Janez Šušteršič je znan slovenski ekonomist in mednarodni strokovnjak za podporo ekonomskih reform in usposabljanje državnih uprav. Leta 2012 je bil finančni minister, pred tem pa tudi direktor urada za makroekonomske analize in razvoj. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo soboto v mesecu.
