Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Janez Šušteršič

Petek,
10. 6. 2022,
22.09

Osveženo pred

2 leti, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

111

Natisni članek

Natisni članek

kolumna Janez Šušteršič

Petek, 10. 6. 2022, 22.09

2 leti, 5 mesecev

Ko janšisti preganjajo janšiste

Janez Šušteršič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

111

Janez Šušteršič | Foto Bojan Puhek

Foto: Bojan Puhek

Robert Golob je doslej pokazal dva obraza. Prvi je narcističen, odrezav, neotesan in maščevalen, torej tisto, čemur se ponarodelo reče janšizem. Drugi je ambiciozen, karizmatičen, voditeljski, morda celo državniški, se pravi tisto, kar daje upanje, da bo nova vlada naredila kaj dobrega in pametnega.

S tem, da nekdo kaže dva obraza, ni načeloma nič narobe. Tako pač je. Vsi imamo različne in večplastne osebnostne lastnosti, ki pogosto ne gredo najbolje skupaj druga z drugo in ki niso vse najbolj primerne in koristne za vlogo ali položaj, ki ga imamo. Umetnost se je tega zavedati in naučiti krotiti tisto, kar nam ni v prid, ter krepiti tisto, kar nam je. 

Težava, ki jo ima Golob s svojimi obrazi, je, da je povezovalnega in voditeljskega sposoben pokazati samo v nadzorovanih situacijah, na katere se lahko vnaprej pripravi. Recimo ob nastopnem govoru v parlamentu ali ob primopredaji s prejšnjim predsednikom vlade. Toda tisti hip, ko dobi neprijetno – ali sploh kakršnokoli – vprašanje ali komentar, preskoči v svoje naravno, spontano stanje, se pravi, pokaže zobe in postane janšist. Ker mu, ko je v takšnem stanju, njegovi podporniki in oboževalci najbolj ploskajo, je to žal tisti del njegove osebnosti, ki se bo na sedanji funkciji kar sam od sebe krepil še naprej. Razen če bo kmalu ugotovil, da se mora proti temu aktivno boriti, se pravi najprej predvsem proti samemu sebi in za povrh še proti vsem, ki mu sadijo rožice politične ljubezni. 

Janez Šušteršič | Foto: Osebni arhiv Foto: Osebni arhiv Tako kot je povsem človeško, da imamo ljudje več obrazov, ni načeloma nič nenavadnega ali nepričakovanega, da je Golob en tak prikriti janšist. Kakor smo vsi pod kožo krvavi, tako so v glavnem vsi politiki pod kožo janšisti. Se pravi, hočejo imeti čim več moči, nadzora, čim manj motenj pri vladanju ter po možnosti še kaj materialnega za zraven. Pričakovati, da se lahko ta problem reši tako, da bomo v več zaporednih poskusih končno izvolili brezmadežnega, je sicer človeško, hkrati pa je to ravno tista človeška naivnost, zaradi katere nas lahko vedno znova prinesejo okoli s kakšnim novim ali plastično operiranim obrazom. Edino učinkovito zdravilo proti temu, poleg neodvisnih in kompetentnih nadzornih institucij in medijev, je aktivna in močna civilna družba. Seveda ne tista, ki izvoljenca podpira in mu je pomagala pri poti na oblast.

Pisanje kolumn je ena taka civilnodružbena aktivnost. Tale je poskus zbrati nekaj dobrohotnih nasvetov, česa v vladi ne bi smeli početi, če ne želijo izgubiti podpore, še preden so zares začeli delo. Ne vem, ali jo bodo v Svobodi sploh brali ali vzeli resno. Gotovo je ne bodo, če bodo najprej preverili svoje sezname in našli moje ime med tistimi, ki smo prejšnji vladi kdaj poskušali pomagati, namesto da bi se pridružili množici pljuvajočih. Te čredne zadeve pač nikoli niso bile zame. Kdor me pozna, ve, da ko ljudje plešejo, ponavadi obsedim v kotu in si mislim svoje.

Janez Šušteršič
Novice Janez Šušteršič: Prazne obljube, nepremišljeni davki in radikalne ideje

Prvi nasvet: ne ustvarjajte sovražnikov med sodelavci 

Če te dni srečate koga, ki je zaposlen v državni upravi, ga vprašajte, ali se je znašel na seznamu, in se pripravite na nevihto besnenja in robantenja. Na seznamu, poimenskem, so namreč vsi, ki so v zadnjih dveh letih in pol iz kakršnegakoli razloga dobili zaposlitev v državni upravi ali pa samo zamenjali delovno mesto. Recimo zato, ker je šel nekdo v pokoj ali ker je nekdo ocenil, da bodo tako več prispevali – ali pa so si to celo sami želeli. In zdaj so se samo zato znašli na nekem seznamu, s katerim vlada v uradniških vrstah išče janšiste in morebitne žrtve prejšnjega režima. 

Da je prav to namen seznama, je namreč lahko jasno vsakomur, ne glede na to, kako se zdaj izmotavajo. Če bi vlado zanimala samo statistika in analiza kadrovanja, na seznamu ne bi potrebovala imen. Imena potrebuješ samo, če želiš vsakega posebej preveriti in nato žrtve nagraditi, janšiste odstraniti, preostale, ki jih je večina, pa morda celo pustiti pri miru. 

Da se bo iz te tresoče gore na koncu odpustila le kakšna miš, ki ji bo mogoče dokazati nekompetentnost ali postopkovne napake, je očitno postalo jasno tudi vladi, ki se zdaj izgovarja, da je vse skupaj namenjeno le analizi. Toda seznami obstajajo, ležijo v informacijskem sistemu vlade in računalnikih ministrov, državnih in generalnih sekretarjev ter vseh, ki so sodelovali pri njihovi sestavi. Vsakdo lahko nanje kadarkoli pogleda in ugotovi, kateri sodelavci so sumljivi, s kom se ni pametno družiti in koga je treba odrezati od informacij. Toda na koncu dneva bo vlada morala sodelovati tudi z ljudmi s seznama, ki kaj vedo in znajo, če bo želela izpeljati karkoli bolj ambicioznega. Zato bi bilo najbolje, da pravkar nastali seznam obredno sežgejo in ga priznajo kot svojo največjo napako doslej. 

Drugi nasvet: ne sodite strokovnjakov po njihovih nazorih 

Če se bodo uradniki s seznama morda res lahko rešili s tem, da bodo kot pred kakšnim povojnim hitrim sodiščem dokazovali, da niso kolaborirali s prejšnjim režimom, se od strokovnjakov kot pogoj za sodelovanje pričakuje dokaze aktivne borbe proti janšizmu.  

Zakaj, recimo, mislite, da se Golobu Eržen in Fafangel zdita boljša strokovnjaka od Kreka? Po mojem predvsem zato, ker je Krek sodeloval z vlado in je torej kriv kolaboracije, medtem ko je Eržen dajal kritične intervjuje, Fafangel pa aktivno in večkrat izstopal iz strokovnih skupin. Pa s tem ne želim koga od njih niti omalovaževati niti zagovarjati. Lahko si o vsakem mislim svoje, mi je pa tudi jasno, da res nisem nekdo, ki bi lahko presojal strokovnost zdravnikov in njihovo primernost za različne položaje. Je pa res, da nisem predsednik vlade, ki to očitno zmore. 

Prav tako ne vem ničesar o direktorici Javne agencije za trženje za promocijo turizma, razen tega, da je pred meseci odstopila zaradi nestrinjanja s takratnim ministrom, zdaj pa je bila ponovno imenovana. Mislite, da si je kdo vzel pet minut, da bi pogledal, glede česa se ni strinjala in ali je morda, povsem slučajno in kot teoretična predpostavka, imel minister bolj prav od nje? Ne verjamem, dovolj je pač bilo ugotoviti, da je aktivno nasprotovala prejšnjemu režimu. Pač ena od žrtev, ki so že dobile svojo nagrado. 

Podobno je napovedal pravkar imenovani v. d. direktorja Fursa. Saniral bo grobe posege v strokovno strukturo finančne uprave, ki so se menda zgodili v zadnjih dveh letih. Očitno po logiki, da so strokovni tisti, ki jih je zamenjal ali kam prestavil prejšnji direktor, tisti, ki jih je pripeljal ali jim dal bolj odgovorne naloge, pa so politični nameščenci. Pri tem je odveč omeniti, seveda zgolj kot teoretično predpostavko, da morda Ivan Simič nekaj ve o davkih in vodenju davčnih uprav, saj je vendarle vsakomur jasno, da nekdo, ki je kolaboriral s prejšnjim režimom, pač ne more biti strokovnjak za karkoli. 

Povsem jasno mi je, da tako ali drugače kadruje vsaka vlada, nekatere bolj očitno in brutalno, druge bolj potihem, a nič manj temeljito. Povedati želim samo to, da je glas ljudstva takšen način kadrovanja zadnji dve leti poimenoval za janšizem. Vlada, pa tudi Glas ljudstva z veliko začetnico, mu zdaj pravi sanacija škodljivih posledic prejšnje vlade. Ampak saj veste, ne glede na ovitek je tisto, kar je notri, pač tisto, kar je notri, in ne diši lepo. 

Tretji nasvet: ne napadaj svojih kritikov 

Tole je verjetno najboljši nasvet, ki sem ga kdaj dobil od strokovnjakov za komuniciranje z javnostjo, preden sem postal minister: če te kdo v kakšnem pogovoru napade, ne polemiziraj z njegovimi argumenti, ampak še enkrat in morda bolj jasno razloži, zakaj si se za nekaj odločil in si prepričan, da je to dobro. Če mirno stojiš za svojimi stališči in načrti, bodo ljudje videli, da veš, kaj delaš in zakaj. Če se prepiraš, pa bodo razumeli samo to, da se tam eni politiki spet nekaj kregajo, in če se prepiraš s pozicije moči, ki jo minister v očeh ljudi ima, bodo povsem naravno potegnili z na videz šibkejšimi – strokovnjaki, novinarji, tudi opozicijo.  

Golobu tega očitno ni še nihče razložil ali pa misli, da je pametnejši od svojih svetovalcev. Ko je z enim nesramnim stavkom odpravil stališča gospodarstvenikov in z drugim zdravnikov, so se še njemu naklonjeni novinarji držali za glavo in niso vedeli, kako naj mu pomagajo iz jame, ki si jo koplje. Ko je svoje dodala še predsednica parlamenta, ki bi škofe učila njihovih ustavnih pravic, ter ministrici za pravosodje in notranje zadeve, ki bi namesto neodvisnih institucij pravne države presojali, katere kazni so upravičene in katere ne, pa so preprosto obmolknili.  

Najbolj prepovedano od vsega pa je po piarovskih zapovedih polemizirati z novinarji, ki te pač nekaj vprašajo, pa naj je še tako iz trte zvito, zlobno ali nesramno. Tudi tu se premier doslej ni ravno izkazal. Ogledal sem si recimo novinarsko konferenco, kjer so predstavili prvi del kandidatov za ministre. Po svoje je bilo kar zabavno, kako so koalicijski veljaki drug drugega popravljali že pri imenih kandidatov, še bolj pa pri novih imenih resorjev – ampak to še razumeš, kjer ljudje plešejo, je pač cirkus. Bolj samomorilsko je bilo, da je takrat še bodoči premier na vsako novinarsko vprašanje začel odgovarjati v polemičnem ali celo napadalnem tonu. Tega se pač ne dela, če se res nočeš že prvi dan zameriti vsem po spisku. Oziroma seznamu.

Janez Šušteršič
Novice Besede ekonomista Šušteršiča, ki močno odmevajo na družbenih omrežjih #video

Četrti nasvet: napoveduj samo ukrepe, za katerimi lahko stojiš 

Največji komunikacijski fiasko nove vlade je bila koalicijska pogodba oziroma njen vsebinski del, poimenovan Program za delo koalicije. Pa ne toliko zaradi tistega, kar notri piše, kot zato, ker si najbolj odgovorni, s častno in herojsko izjemo takrat še bodočega ministra Bešič Loredana, niti niso upali razlagati, kaj je s čim mišljeno. Če pa so že poskušali, pa je imel vsak, ki se je oglasil, neko svoje razumevanje zapisanega, nato pa so se še ministri v svojih parlamentarnih predstavitvah v glavnem vlekli nazaj in nam hiteli pojasnjevati, da se nič ne bo zgodilo čez noč in da se bomo o vsem še pogovarjali in da to je pač samo tam nek papir, ki še ničesar ne pomeni. 

Tudi tega se ne dela tako. Če daš nek papir od sebe, potem naj bo v njem samo tisto, za čemer lahko stojiš in kar znaš razložiti. Predvsem pa ne omalovažuj lastnih izdelkov s tem, da jih niti sam ne jemlješ tako zelo zares, še zlasti, če na tem papirju po pomoti piše "pogodba" ali "program".  

Peti nasvet: če ne veš, ne blebetaj neumnosti 

Tudi sicer so Golobovi nastopi polni neposrečenih odzivov na prvo žogo. Za zgled naj vas spomnim, kaj je odgovoril poslanki, ki se je nekaj razburjala čez napovedano progresivno obdavčitev premoženja. Magnetogram državnega zbora, ki je sicer še v pregledu, je zapisal takole:  

"In veste, kaj pomeni progresivno, spoštovana gospa poslanka? Da boste vi ena od tistih, ki boste zelo malo obdavčena, ker progresivna obdavčitev premoženja pomeni to, da 80 % prebivalcev in prebivalk ne bo obdavčeno čisto nič, ker je to namen progresivne obdavčitve. Da ne bo linearne obdavčitve premoženja, ampak bo progresivna, ker samo tisti, ki dejansko več imajo, bodo mogoče poklicani, da več prispevajo v skupno blagajno. To je to, o čemer govori koalicijska pogodba. In to je to, čemur jaz pravim socialna pravičnost in solidarnost. Ne da bodo vsi plačevali davke na premoženje, kot vi ves čas ponavljate, pa ne vem, od kje vam je to ven padlo, ker progresivna obdavčitev premoženja pomeni, kdor več ima, ta bo dal. In kdor nima, ne bo dal nič." (vir

V tem ognjevitem odgovoru je prav vse, kar za politika, ki vodi vlado, ni priporočljivo. Najprej kritiku očita neznanje ("Ali vi veste …"). Potem preide na argumentacijo z osebnim zgledom ("Vi boste zelo malo obdavčena"…), kot da bi bil edini razlog za nasprotovanje kakšni vladni ideji lahko samo osebni interes. Nato obljublja konkretne stvari, ki v vladi še niso niti dogovorjene, kaj šele preračunane ("80 % ne bo obdavčeno čisto nič"). Vmes se skuša prikazati še kot po božje vsevednega – ker od kod on ve, koliko bo konkretna poslanka plačala, razen če je res janšist in so mu kakšne službe že priskrbele osebne podatke njegovih političnih nasprotnikov?  

Za veliki finale nato gromeče razkaže še tisto, kar očita drugim, se pravi neznanje o temi. Ker izraz progresivna obdavčitev ne pomeni, da "tisti, ki nima, ne bo dal nič" (ker je tako tudi pri linearni obdavčitvi), niti ne, da bo tisti, ki ima več, samo "mogoče" nekaj plačal (ker mora, ne le mogoče mora, in če ima še kaj več kot več, mora plačati še večkrat več, sicer obdavčitev ni progresivna). Še najmanj pa izraz progresivna pomeni točno določen odstotek tistih, ki nič ne plačajo (ker je to pač odvisno od lestvice in osnove).  

Golob v roki in Golob na strehi 

Če sem že omenil najboljši piarovski nasvet, ki sem ga kdaj dobil, naj še najslabšega: "Bodi to, kar si." Ker če Golob dejansko želi postati to, kar si želi in obljublja, bo moral prenehati biti to, kar je. Kadar je to, kar je, je pač en tak prepirljivi, nesramni in maščevalni janšist. So pa tudi izjave in nastopi, ki kažejo, da bi res rad postal nekaj boljšega.  

Meni njegova najljubša pozitivna izjava je tista, ko je obljubil, da bo njegova vlada združevala, in potem, povzeto po Reporterju, še pribil: "Če to pomeni, da se bomo morali nekaterim politikom odpovedati, se jim bomo odpovedali. Na noben način pa ne bomo dovolili, da bi se razkol širil med ljudmi." (vir

Lepo in prav. Toda če bo nadaljeval, kot je začel – s seznami potencialnih janšistov v državni upravi, deljenjem deležnikov na tiste, ki naj bodo raje tiho, in tiste, ki jim je vredno prisluhniti, ter presojanjem strokovnjakov po tem, na čigavi veselici plešejo (ali pa sploh ne) –, se bo moral, če bo dosleden, v neki točki vendarle odpovedati tudi samemu sebi.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Ne spreglejte