Majda Širca: Da se bolje slišimo in vidimo

Ko ugasne slika

Urška Djukić* je namreč ugasnila sliko na najbolj bolečem mestu filma – ob pripovedi ženske iz še ne tako davne preteklosti, ki v offu govori o izkušnji seksualnega nasilja in o njeni nemoči, da se mu upre. Slišimo vzdihe, slastno stokanje moža, ko mu po mučnem sopihanju in nasilnem prodiranju vanjo uspe doseči potešitev. In ob tem slišimo en sam njen tiho iztisnjeni, v prisiljeni vdanosti in strahu zadušeni glas: "Aaauuu."

So prizori, ko slika zardi in ko je upravičeno zmanjka. Ampak v njeni odsotnosti pridobi moč beseda.

Ko je beseda preveč

In obratno – so primeri, ko zardimo ob besedah. Lahko bi upravičeno umanjkale, da bi ob njihovi odsotnosti tišina ponudila možnost za razmislek tistega, ki jo izreka.

Na proslavi ob kulturnem prazniku so se v trenutku, ko je Svetlana Makarovič prišla na oder in povedala svojo pesem o opravičevanju, ki ne izbriše dejanj, pojavili razburjeni vzkliki, da naj coprnica utihne – in to prav iz ust člana tistega upravnega odbora, ki je leta 2000 predlagal, da prejme Prešernovo nagrado za mozaike v Vatikanu pater Ivan Rupnik, zaradi katerega se je takratna sodobitnica Svetlana Makarovič odpovedala celotni nagradi. Vemo, da se je ob tem odvijalo ogromno polemik in nasprotovanj, ker je Rupnik dobil nagrado, četudi ga strokovna komisija za likovno umetnost sploh ni predlagala, njegovega dela pa sploh še nihče ni videl – razen menda dr. Milčka Komelja.

Svetlana Makarovič na letošnji podelitvi Prešernovih nagrad Foto: STA/Katja Kodba Tudi leta 2014 se je ponovila podobna zgodba, ko se je upravni odbor odločil, da podeli nagrado Prešernovega sklada Jožetu Možini za razširjeni novinarski dokumentarec o Pedru Opeki, čeprav ga strokovna komisija ni uvrstila v izbor, saj ni šlo za izjemen, umetniško prebojen dosežek nacionalnih dimenzij. Posledično je komisija za scensko umetnost odstopila.

Zanimivo je, da je predsedujoči Upravnega odbora dr. Jože Kušar** pri takratnem ministru za kulturo Jožefu Školču iskal načine in pravne poti, kako bi Svetlano Makarovič zaradi njene pogumne načelnosti kaznovali in jo tudi formalno izbrisali s spiska nagrajencev in nagrajenk. A mu minister pri tem ni hotel asistirati. Spomnil ga je, da Jeana-Paula Sartra ni nihče izbrisal, ko je odklonil Nobelovo nagrado za književnost, kot tudi ni bil temnopolti atlet Jesse Owens nič manjši zmagovalec, potem ko mu na berlinskih olimpijskih igrah leta 1936 branilci čiste rase niso hoteli seči v roko.

Ko je meter premalo

Sicer je Prešernov sklad avtonomno, od svoje razgledanosti in kritičnosti odvisno telo, v katere odločitve se politika ne sme vmešavati. Če je razgledanost omejena ali se je nekje zataknila – pogosto v ideoloških okvirih –, je to tudi problem tistih, ki to telo imenujejo.

Z vidika moči in nemoči politike in ustvarjalcev presenečajo nekatera zanimiva pričevanja o tem, kako je leta 1964 Edvard Kocbek za pesniško zbirko Groza prav zaradi pokončnih stališč predlagateljev in navkljub Mačkovemu nasprotovanju vseeno prejel Prešernovo nagrado. Ali pa, kako jo je Janez Menart v sedemdesetih letih zavrnil, češ da ni bil nagrajen za pravo pesniško zbirko, in s tem sprožil bogato in dolgo trajajočo polemiko. V osemdesetih je nagrado zavrnil tudi Taras Kermauner, rekoč, da so "nagrade znak fevdalne družbene miselnosti v smislu, če boš priden, boš nagrajen, če poreden, tepen ... Nagrada človeka ponižuje," je takrat dejal. Dogajalo se je marsikaj – od tega, da Vitomilu Zupanu niso dali roke, do tega, da je beneški nagrajenec Jan Cvitkovič ostal brez zaslužene nagrade, da je pred Cankarjevim domom ob ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo gorelo itd.

Letošnja Prešernova nagrajenca za življenjsko delo Ema Kugler in Herman Gvardjančič Foto: STA/Katja Kodba Skratka, ob podelitvah je bilo vedno dovolj vznemirjanj, negodovanj, opravljanj, zavisti in polemik. O umetnosti ni lahko govoriti – zato je vedno več besed o formi kot o vsebini: mnogi se bojijo, da niso dovolj kompetentni, da bi o njej na glas razmišljali, mnoge je strah, da ne bodo izrazili pravega bistva, da bo okolje podcenjevalo njihova mnenja, da bodo zgrešili poanto, da so zgolj emocije premalo merodajne, da je "všeč mi je" prekratka ocena in da je vse drugo preveč … Ta vsiljeni občutek majhnosti človeka pred umetnino je sicer razumljiv, ko ti kak Rembrandt ali Michelangelo vzameta dih in te porineta v nebožansko ter kastrirano normalnost. A hkrati je potreben tudi zaradi katarze, ki nam jo omogoča.

A, če se vrnem – prevečkrat so bile Prešernove nagrade amortizerji za obhod res problematičnih vprašanj na področju kulture, ki so se na ta način večkrat zatemnila, kot se je zatemnila animacija v Babičinem seksualnem življenju Urške Djukić. Za sliko je ostal simbolni prostor diskurza, prepoln vprašanj, kaj je sploh umetnost je. In tudi odgovorov, da za umetnost ni noben meter res pravi, predvsem pa edini merilec. Kajti umetnost je merljiva z močjo ekspresije, zmožnostjo paranja naše percepcije, globine naše ranljivosti ali srčnosti. Ne meri je le v vzvišene parnase odlepljen duh, kot ga je na proslavi letos naftalinsko predajal osrednji govorec, ampak v vsakdan ujet slehernik, ki se mu ni ustavil čas v že videnem, v izpraznjenih ritualih in v težavnih ugankah – npr. tudi o tem, kaj nam je nagačen zajec zares hotel povedati.

Trendi Po koncu proslave na oder prišla Svetlana Makarovič

Ne glede nad pogosto izraženo vzvišenostjo nad njimi je seveda dobro, da so se Prešernove nagrade ohranile; kar pa ni povsem samoumevno, glede na to, da so jih začeli podeljevati leta 1946 (do leta 1963 so se celo podeljevale v prostorih izvršnega sveta, skladove celo na dan OF) in da se jim je nemalokrat očital duh ideološko-političnega enoumja. Še najbolj leta 1991, ko je prvi minister za kulturo v samostojni Sloveniji Prešernove nagrade enačil z državnimi nagradami, "s katerimi je družba poplačevala svoje kulturniške podložnike".***

Letošnji Prešernovi nagrajenci in predsednica republike Nataša Pirc Musar Foto: STA/Katja Kodba

Ko bi imeli svoj muzej

Gre za govor, ki bi ga lahko prebirali v muzeju osamosvojitve, kot si ga je za štiri milijone evrov in za par sto ljudi zamislil minister v prejšnjem mandatu Vasko Simoniti. Govor predvideva, da se bodo tovrstne nagrade v novi državi iztekle. A vseeno niso bile ukinjene. So pa kasneje ukinili samostojno kulturno ministrstvo in ga priklopili ministrstvu za šolstvo, znanost in šport – in to v času velikih rezov in obupno slabih kulturno-političnih odločitev, ki so destabilizirale področje ustvarjanja.

Tega se je lotil prav združevalni minister Žiga Turk, ki je na tem portalu nedavno vil roke nad združevanjem Muzeja novejše zgodovine z Muzejem osamosvojitve, kot ga načrtuje sedanja vlada, češ da se s tem odvija rehabilitacija prejšnjega režima. V bistvu ga pa najbrž moti, da egi ne dobivajo svojih spomenikov in da se institucionalno ne piše vzporedna zgodovina. Kajti s sodobno zgodovino se ukvarjajo ne le vsi obstoječi muzeji in galerije, ampak tudi celotna knjižnična mreža, ki zbira domovinsko gradivo, arhivi, agencije, medijske hiše, skladi in druge institucije.

Sindikata Glosa in Zasuk sta ta teden opozorila na položaj delavcev in delavk v kulturi, kjer so prekarnost, omejevanje in negotovost zaposlovanja ter težki pogoji v nevladnem sektorju resnično problematični in vse težje rešljivi. V tem kontekstu je res težko govoriti o prazniku kulture, saj se kultura kaže vse preveč ločeno od naših življenj. "Umetnost je delo," so zapisali pod Prešerna in pred vhodom na elitno prireditev, kjer je sicer slavila ustvarjalka, ki je s svojim tridesetletnim delom, polnim odpovedovanja in trmastega vztrajanja, dokazovala prav to – da je umetnost trdo, slabo plačano, preredko videno in konzumirano delo.

Umetnost je delo, so opozorili v sindikatih Glosa in Zasuk. Foto: Majda Širca Ko je dela premalo

Ne vem, s kakšnimi občutki je samozaposleni dobro izobražen in talentiran ustvarjalec, ki si ne more izplačati rednega minimalnega dohodka, poslušal Muhovičev govor o globini duše, ki jo hranijo vzvišeni cilji umetnosti. Ali kakšni alarmi so se mu sprožili ob prebiranju prejšnje kolumne na tem portalu Na levo krug, v kateri avtor meni, da je osnovni slovenski problem ta, da premalo naredimo, da ne govorimo o tem, kako bi povečali dodano vrednost in produktivnost ter kako bi naredili državo bolj privlačno za kapitaliste.

Se spomnite njegove straniščne metlice, ki naj bi bila porok za dodano vrednost tudi na kulturnem področju? Pa tudi tega, da kasneje ta metlica ni dobila nobene opredmetenosti znotraj kulturnih industrij, razen stališča, da je v kulturi včasih tako kot v naravi, kjer drevesa bolje rastejo, če so obrezana. Kajti brez dela ni jela, pravi.

Kot rečeno na samem začetku. Včasih je treba ugasniti sliko, da se bolje slišimo. Včasih pa tudi zvok, da se bolje vidimo. 

Iz animiranega filma Babičino seksualno življenje Foto: STA/Katja Kodba

* Kratki animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje (Urška Djukić in sorežiserka Émilie Pigeard) je poleg Evropske filmske nagrade prejel že več kot dvanajst drugih tujih in domačih nagrad. Glasbo za film je prispeval Tomaž Grom, zvok pa Julij Zornik.

** Upravni odbor Prešernovega sklada 1996−2000: Janez Bernik, Marij Čuk, Leon Engelman, dr. Peter Fister, Andrej Hieng, Ksenija Hribar, dr. Milček Komelj, Peter Kovačič Peršin, dr. Jože Kušar, Uroš Lajovic, dr. Janez Marolt, Pavel Mihelčič, dr. Igor Saksida, Rapa Šuklje in mag. Marijan Tršar.

*** Petdeset let Prešernovih nagrad: 1947−1996, izdala Upravni odbor Prešernovega sklada in Gorenjski muzej, 1996.