Sobota, 14. 9. 2024, 21.42
1 mesec, 3 tedne
Majda Širca: Globoko grlo nenasitnega želodca
Danes se zdi, da je tistih nekaj ljudi, ki so opozarjali, kam pelje največja in najslabše vodena investicija v samostojni Sloveniji, pristalo v drobovju pogoltnega želodca na podoben način, kot je pristal deskar v šokantni reklami, ki je nekoč v Cannesu prejela prestižen Grand Prix Press & Posters. V tistem oglasu mladenič suvereno deska na oceanskih valovih, a ga pod nemirno vodo potuhnjeno čaka morski pes. Ko ribiči zatem ujamejo morskega psa in mu odprejo trebuh, v njegovem drobovju najdejo le še nekaj fantovih kosti, ob katerih zeva nedotaknjeno surfarsko oblačilo z vidno oznako firme Kadu. Reklama je sporočala, da preživijo najbolj odporni, dobro tkani, tako rekoč (pre)tkani in brezkonkurenčni, neoprezni pa potonejo.
Nekaj se jih je ob krvavem oglasu, ki se je klanjal potrošniškemu kultu, zgražalo, češ kaj pomaga obleka, če si mrtev, in kje je sploh meja med etiko in tržno penetracijo. Ampak potrošnik ne sprašuje, temveč kupuje in plačuje. Tako nas je naučil čas, kjer je vse samoumevno. Od omenjene reklame je preteklo več krvi in pogoltnosti, kot smo ju sploh sposobni še videti.
Neukrotljiva strast praznjenja korita
Novica, da je šoštanjska termoelektrarna pred stečajem, in zahteve, da jo skupaj s Premogovnikom Velenje (o)hranimo z novo debelo milijardo iz naših davkov, ne preseneča, saj je zgolj logičen konec črnega scenarija, na katerega so nekateri opozarjali, še preden je TEŠ 6 sploh začel obratovati.
TEŠ 6 je z vsemi milijardami, ki smo jih plačali in jih še bomo, tako kot surfarsko oblačilo preživel vse, ki so mu botrovali, in požrl vse, ki so mu nasprotovali. Ob nedavnem obroku poročanj o ponovnem reševanju šaleške doline in nasedle investicije sem se spraševala prav to: zakaj se igra skrivalnic o neodgovornosti odločevalcev pri gradnji TEŠ 6 večinoma nadaljuje še danes in zakaj se zatika v grlu in spominu, ko bi morali vendarle priznati, da je ob tej investiciji vse alarme sprožila stranka, ki je bila kmalu zatem izbrisana iz politične scene, argumente pa je predsedniku vlade, gospodarskemu ministru, tešovski oligarhiji in javnosti dajal na mizo Gregor Golobič, "najbolj nesprejemljiva oseba slovenske politike", ki ga je, če citiram Žižka, odnesel politični umor.
Kljub temu da je pred sedmimi leti na Hanžkovi preiskovalni parlamentarni komisiji v skoraj štiriurnem argumentiranju tako rekoč izpisal vse teze, kljub temu da je opravil delo, ki bi ga moral zgarati vsak odgovorni medij, se v teh dneh, ko se je kopalo po arheologiji TEŠ 6, skoraj niti enkrat ni ponovil koncizen, tako rekoč forenzičen sklep, izrečen na parlamentarnem zagovoru o politični odgovornosti za ta projekt. Med izjemami je bil novinar Primož Cirman, avtor knjige o koritu TEŠ 6 – knjige, ki bi jo Tadej Golob in Igor Karlovšek lahko povedno predelala v kriminalni bestseler.
Gregor Golobič in Borut Pahor. Prvi je kot minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (2008–2011) opozarjal na nepravilnosti in korupcijo pri projektu TEŠ 6, drugi pa kot slovenski premier investiciji ni nasprotoval in jo je v bistvu podpiral. Golobič je nato postal persona non grata slovenske politike, Pahor pa je postal predsednik republike.
Novinarska poročila o šoštanjski koruptivni investiciji so danes, v letu 2024, ko spomin že peša in ko so naložene baze podatkov še precej zblojene, precej pavšalna in interesno luknjičava, resda pa bistveno manj enoumna kot pred desetletjem. Dišijo po wikipedijskih škrbinah, kjer sploh ni jasno opredeljen izvirni greh in se ga po nemarnem in netočno pripisuje kar vladi Toneta Ropa, kot smo te dni brali in celo gledali na nacionalni televiziji, češ da so strateški načrt šoštanjske bombe sprejeli leta 2004, čeprav takrat ni nihče na vladi potrjeval tega projekta ali celo vedel zanj, saj ga je Urošu Rotniku uspelo podtakniti šele prvi vladi Janeza Janše in kasneje vladi Boruta Pahorja.
Vsi so isti
Trudoma in drago plačano se je ugnezdilo stališče, da so odgovorni vsi po vrsti, da se je pač TEŠ 6 nekako zgodil, "itak so vsi pri koritu isti". Ampak komu še sploh mar? Ko se izrisuje končni račun šoštanjske termoelektrarne in premogovnika, je poročevalcem najlažje črpati iz opomnika varuhov SD-S – Pahorja in Janše.
Če ne bi urednik tega portala ukinil komentarjev, bi se na tem mestu, ko se sprašujem, zakaj hudiča gre Gregor Golobič tako na živce – seveda živčnost ni povezana le s TEŠ, ampak kar počez –, vsule horde alergikov in opomnikov, skuhanih v pod- in nadzemlju, raznih Financah in zamerah ob spodletelih kozarcih marmelade ali kaj podobnega. A srž je vedno drugje, simptomi so le indikatorji bistva, tudi v tem primeru. Ljudi najraje zmoti vednost. Drži, da "vedeti več pomeni imeti moč". A ta moč ni vedno prijetna in ne nujno odporna na izbris.
Sežigalnica evrov
Reševanje TEŠ 6 in Premogovnika Velenje bo državo v prihodnjih letih stalo približno milijardo. Ob tem, da je gradnja projekta TEŠ 6 že stala 1,43 milijarde evrov. Ministrica za gospodarstvo Darja Radič, ki je nasledila ministra Mateja Lahovnika in je z mukami in pod grožnjami vendarle prišla do podatkov o (ne)rentabilnosti investicije in neoptimalnosti premoga, je že takrat napovedala: "Gradimo najdražjo termoelektrarno te vrste na svetu (...), poroštvo pa ne bo zadnja obveznost države."
Ob posledičnem izstopu stranke Zares iz koalicije je govorila o interesnem krogu ljudi, ki so v projektu videli le enkratno priložnost zase in zagotovilo njihovim potomcem za lagodno življenje. Predsednik stranke pa je na prej omenjeni preiskovalni komisiji, kamor so ga prav na koncu vendarle povabili, lahko zgolj še ponovil: "TEŠ 6 je postala sežigalnica evrov. Patria Pahorjeve vlade. Ni šlo toliko za energetski projekt, ampak je bila to imenitna priložnost za krajo."
Nihče ni trznil, ko je Uroš Rotnik leta 2011 v projektu naklonjenih Financah dejal, da TEŠ 6 ni pozitiven samo z energetskega, temveč tudi političnega vidika. In res, padla je Zares moteča vlada.
Mogoče bo zgodba nekoč dobila sodni epilog, če je že politični umanjkal. Slabo vodenje, nameščenost ljudi v različnih med seboj povezanih sistemih, korupcija, podkupovanja, konflikti interesov, klientelizmi, skratka rinjenje skozi blato, kjer je hobotniška mreža puščala sporočilo, da ima večjo moč, kot jo ima vlada, je danes vendarle na dlani.
Nekdanji gospodarski minister Matej Lahovnik, eden glavnih odločevalcev o investiciji v TEŠ 6, se danes "čudi", zakaj mora termoelektrarna plačevati vse več za emisijske kupone in "kam gre ta denar". Pa čeprav bi mu moralo biti kot profesorju ekonomije to kristalno jasno. Večkrat se je slišal spin, ki ga je lansiral minister Karl Erjavec, da Zares nasprotuje gradnji šoštanjskega bloka, ker ni dobil svojega kosa pogače. Je kdo takrat obrnil vprašanje in se vprašal, kaj so torej dobili tisti, ki niso bili proti investiciji?
Danes ni težko in celo spodobno reči, da so bili posli mutni, čudni in netransparentni. Borut Pahor, takratni predsednik vlade, je svojo odgovornost in neaktivnost kasneje branil s floskulo, da ni imel pravice videti dokumentov in pogodbe, kot da bi bil vratar, ne pa premier, ki mora – če hoče – dobiti vsako gradivo, ki posega v javni interes. Skliceval se je na zaupanje ministru Lahovniku, a bi se mu morali prižgati vsi alarmi, kot so se npr. ministru za znanost (Golobiču), ki je takrat težil tako rekoč na vsaki seji vlade, da so premierju od nelagodja nenehno škrtale čeljusti.
Mutni posli
Se spomnite pojasnila takratnega gospodarskega ministra, zdaj že pokojnega Jožeta Zagožna iz SDS, sopodpisnika pogodbe z Alstomom, ki nam je pojasnjeval, da pogodbe sploh ni prebral, ker ne razume jezika, v katerem je napisana?
Ob tem leto in pol ne predsednik vlade ne resorni minister nista čutila potrebe, da bi jo proučila in se seznanila z njo!
Da ne omenjam odsotnosti razpisa za ta posel, dobro nagrajenih posrednikov, neumeščenosti projekta v strateške dokumente, odsotnost ocene njegovega vpliva na okolje itd. Menda je bil v pogodbi z Alstomom celo omenjen indonezijski in ne domač premog ...
Odgovor na vprašanje, zakaj ni prišlo do prekinitve posla, če je bilo zaznanih toliko sumov, je kompleksen, a tudi preprost - močan lobi tega ni dopuščal, saj mu to še zdaleč ni bilo v interesu.. Pogodba, ki se je čez noč kvasila v nepredstavljivo visoke številke, ni bila dostopna, četudi se je kasneje izkazalo, da bi bila lahko brez večjih posledic prekinjena že decembra leta 2009, ko naj bi bil minister Lahovnik opozorjen o njeni neprimernosti. A ne on ne drugi niso stopili na zavoro, ko bi brez večjih posledic še lahko.
Te dni se je Matej Lahovnik na omrežju X oglasil s "čudenjem" o višini emisijskih kuponov, ki so po njegovo najbrž ključni za stečaj termoelektrarne. Vsakdo – sploh pa nekdanji minister za gospodarstvo, ki bi se moral že takrat resno soočati s posledicami podnebnih sprememb in škodljivostjo izpustov – bi moral razumeti smisel emisijskih kuponov v luči postopnega in prisilnega zmanjševanja izpustov v podjetjih, ki v ozračje prispevajo največ toplogrednih plinov. On pa se danes "sprašuje", komu in zakaj ta denar, čeprav je bilo že pred Šoštanjem jasno, da je gradnja termoelektrarn ne le gospodarsko, ampak tudi ekološko tvegana in da ne bo proizvajala le elektrike, temveč tudi izgubo.
Še danes, ko se sešteva v slabem desetletju nabrana 1,4 milijarde evrov vredna investicija in najmanj dve milijardi evrov izgub ter stroškov zaprtja, se postavlja vprašanje, zakaj in kako je mogoče, da neka peščica medijsko, interesno in politično povezanih ljudi zmore obvladovati in izigrati celotno javno sceno.
Dvojni pohlep: Hieronimus Bosch na TEŠ 6
Kako je mogoče, da so se brez posledic potvarjala neugodna poročila zunanje (via EBRD) komisije? Kako ni bilo odziva na pismo direktorja direktorata za energetiko Janeza Kopača premierju z opozorili na velike pomanjkljivosti pri gradnji ter zavajanje o ustreznosti in zadostnosti velenjskega premoga? Zakaj niso bile odstranjene oznake zaupnosti dokumentov? Itd. itd.
Izvedence in posameznike, ki so dvomili, so omrežja tako ali drugače odstavila na stranski tir. Običajno z diskreditacijami in dvomi o njihovi integriteti, znanju in pogumu. To ni bilo težko, ker so tovrstne prakse pri nas dobro utečene.
Ob odpisanih milijardah je smešno reči, da vsaka šola nekaj stane
Matjaž Hanžek, ki je vodil že omenjeno parlamentarno komisijo o politični odgovornosti projekta, je dejal, da njihova dokumentacija zajema dvesto strani samo tematskih naslovov. Hm, med njimi očitno ni takega, ki bi kazal na politično odgovornost tistih politikov, ki so vse to dopuščali. Na nek način je komisija sporočala, da so pri projektu TEŠ 6 neodgovorno ali malomarno ravnale vse vlade.
Tako se še naprej širi duh, da so oblastniki vsi enako pogoltni in pohlepni. Kakorkoli, korupcijski posli še niso dokončno preiskani in procesirani. Počakajmo. In ob tem vsak dan ponavljajmo, da nas lahko tudi ta primer izšola.
Razlogi, da se v Šoštanju postavi energetski projekt, da se uporabi ruda, kolikor je je bilo, in rešuje ekološka vprašanja – vse to samo po sebi ni vprašljivo in problematično. Težava je v tem, da so se ob tem dogajali nečednosti in posilstvo javnega interesa, ki nima le finančnih posledic.
Izgubljen smisel poštenega dela
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavil dvom o optimističnem nasmehu rudarja, ki se nam je v socrealističnih časih prijetno nasmihal z jugoslovanskega "jurja", bankovca za tisoč dinarjev. Predstavljal je lik delavskega junaka, podobnega realnemu mitskemu rudarju Aliji Sirotanoviću, ki je v udarniškem zanosu in tekmovalni strasti postal leta 1949 svetovni prvak v izkopu premoga, saj je z ekipo v osmih urah izkopal 152 ton premoga in tako porušil dotedanji svetovni ruski rekord Alekseja Stahanova iz leta 1935.
Alijo je leta 1972 upodobil bosanski režiser Bata Čengić v filmu Slike iz življenja udarnika. Film, kjer je bil direktor fotografije Karpo Godina, je bil v veliki meri posnet tudi v Sloveniji in v naših premogovnikih.
Izjemen film, ki ga je Kinoteka nedavno digitalno restavrirala, je bil takrat cenzuriran in deležen številnih kritik politikov. Očitali so mu ideološka zavajanja, družbeno škodljivost in še marsikaj. Nihče razen Čengića ni takrat stopil do Alije Sirotanovića, ki je bil nekoč jugoslovanski junak in skoraj pristal na bankovcu. Ko so ga odpisali, je namreč živel v neki baraki, pozabljen in zapuščen, kajti z leti Alijevo delo ni imelo več vrednosti, proletarci so postali padli junaki in pristali na robu družbe, večina pa jih je odšla na delo v Nemčijo. Dvom o pomembnosti poštenega dela in o družbeni dobrobiti je film privedel v cenzuro, režiser pa je za dolga leta postal persona non grata.
Vedno je bilo tako. Tisti, ki je resnici gledal v obraz, ki ni prekrival še tako bolečih dejstev, ampak se spopadal z njimi, je prej ali slej pristal v drobovju sistema.
Vedno se najde nek morski pes, ki pogoltne vse, razen dobro odporne in z zlatimi nitkami tkane potrošniške robe.
Pred odločanjem o novem energetskem projektu je pomembno vse to imeti pred očmi.
Siolova kolumnistka Majda Širca je bila v času Pahorjeve vlade (2008–2011) ministrica za kulturo iz stranke Zares in je sedela tudi na marsikateri seji vlade, ko je bilo govora o TEŠ 6. Širca sicer kolumne na Siolu objavlja vsako drugo nedeljo v mesecu.