Majda Širca: O pravu, morali in etiki

(A)moralni "generalni direktor"

Mogoče je poslanka hotela povedati, da če smo visoko moralni, ne potrebujemo nujno zakonskih okvirov, ker nam etika narekuje, da jih ponotranjimo. A ne prihaja iz takih vrst, da bi ji ravno verjeli. Če sem res prizanesljiva, naj spomnim vsaj na en tak smešen in s filigransko spretnostjo spleten primer o poštnem nabiralniku, ki je bil tako poln, da njenemu vodji ni in ni nudil prostora za pozive sodišča, kot ga predpisuje zakonodaja. In ta primer ni daleč od nedavnega, domnevno nepravilnega vročanja potrdila o odpovedi delovnega razmerja Andreju Grahu Whatmoughu, nekdanjemu vršilcu dolžnosti direktorja RTV Slovenija, zaradi česar ta v nadaljevanju pričakuje celo odškodnino.

Moraš biti res brez vsakega moralnega kompasa, da zdaj ploskaš svojim zvijačam in prebrisanemu izogibanju postopkom razrešitve. Vemo, da se je nekdanji direktor na vse mogoče načine, kjer je celo prekašal svojega vzornika, izogibal vročitvi pošte z odpovedjo delovnega razmerja (pošta sicer ni bila niti usodna, saj bi mu rok trajanja potekel v kratkem, ampak tudi tu je najbrž preračunal koristoljubne učinke glede odškodnine). Saj se spomnite, ko je zginil kot kafra: dolga bolniška, dopust, hiša brez poštnega nabiralnika …

Saj ne, da bi bile te telovadbe pri Grahu kaj novega – konec koncev je bil postavljen na vrh radiotelevizije na skrajno amoralen način, saj ni izpolnjeval pogojev, kasneje pa je ob ponovljenem razpisu poskrbel, da so se pogoji spremenili njemu v korist, zaradi česar se takratna javnost žal ni dovolj kritično odzvala. Potem ko je sedel v z zvijačo prigaranem stolu generalnega direktorja zavoda, je hišo generalno destabiliziral, ko pa se mu je približeval rok trajanja, je vajo ponovil.

Patologija vsakdanjega življenja

Drži, da sta morala in etika v rokah ljudi. Drži pa tudi, da te roke niso vedno odporne proti človeškemu pohlepu in se rade izognejo pravilom, ki amoralnost omejuje in preprečuje. V tem primeru je delovno sodišče po črki zakona celo sklenilo, da Grah Whatmough – tisti, ki je preračunljivo izginil, da ja ne bi bil na dosegu roke sodišča – ni imel možnosti zagovora pred razrešitvijo. Res cinično: izgineš iz obličja, zato ker globoko v sebi veš, da ne delaš prav, a ti bo na koncu prav pravo dalo prav.

Novice Sodišče: Grah Whatmough je bil z mesta v. d. generalnega direktorja razrešen nezakonito

Nepomemben primer, boste rekli. V luči problemov, ki nas obkrožajo, drži. Ampak taki primeri razkrivajo patologijo vsakdanjega življenja, ko nepravi ljudje na nepravih mestih, večinoma imenovani mimo strokovnih znanj, ali pa nesposobni za delo, kjer njihov obstoj ni odvisen od rezultatov njihovega dela, ovirajo, slabšajo ali uničujejo kondicijo družbenega sistema. Na račun ukvarjanja s tovrstnimi primeri potiskamo v ozadje in nevidnost prave, rešitev potrebne in koristne zgodbe.

Temni pokrov sveta

Poglejmo eno, ki je RTV Slovenija ni dobro izkoristila, se z njo pohvalila ali ji pomagala pri promociji, četudi jo je sofinancirala in četudi gre za temo, ki vpije po tem, da vstopi v vsak dom, preden ga ne potopi katastrofa. Gre za dokumentarni film Temni pokrov sveta režiserja in scenarista Amirja Muratovića (produkcija Cebram, koprodukcija RTV Slovenija, Studio Ritem, 2022).

V ospredju filma je fotograf, alpinist in okoljevarstvenik Matevž Lenarčič, ki je na svoji poti okoli sveta z ultralahkim letalom meril delce črnega ogljika, usodne povzročitelje globalnega segrevanja. Meril jih je pravzaprav Griša Močnik, ki raziskuje vpliv črnega ogljika na podnebje in naša življenja, še posebej negativne učinke izgorevanja lesa, kar bi lahko predstavljalo ključno podlago za spremembo zakonodaje pri reguliranju segrevanja z lesom. Vlada se je nedavno ustrašila nasprotovanja ljudi, ki jim omejitev tega vira ni niti malo blizu in je umaknila zaostrovanje ukrepov, ki bi preprečevali slabšanje našega zraka in zdravja.

Matevž Lenarčič je leta 2016 s svojim ultralahkim letalom obkrožil svet in hkrati izvajal tudi meritve črnega ogljika. Foto: Mitja Ličar

Kakorkoli, ekipa v filmu z Lenarčičem na čelu ustvarja izjemno zbirko podatkov, detektira najbolj onesnažena mesta, v Alpah opazi čedalje pogostejše vdore puščavskega peska, ki s sajami iz Afrike seda na ledenike in pospešuje njihovo taljenje, v Patagoniji posledice podnebnih sprememb opazuje v živo, skratka film rentgenizira nevarno stanje in napoveduje katastrofalno prihodnost. Ves čas pa si zastavlja vprašanja o tem, kakšne spremembe nujno potrebujemo, saj je trenutna gospodarska ureditev okolijsko in družbeno nevzdržna.

Ni edini dokumentarec, ki bdi nad usodo planeta, je pa edini, ki je z velikim in iskrenim prizadevanjem nastal pri nas. Če bi obstajal seznam obveznega ogleda, kot obstaja seznam obveznega šolskega čtiva, bi bil tak film na njem. A ne obstaja ne trajnostna ne filmska vzgoja, obstaja pa, kot bi rekla na začetku omenjena poslanka, morala in etika v ljudeh, ki je ob ogledu tovrstnih (filmskih) sporočil lahko bistveno bolj ozaveščena in bi lažje vplivala na moralno komponento zakonodaje.

Grah Whatmough ali kdorkoli pač že bi tak film moral lastnoročno odnesti od festivala do parlamenta in od Grete do Unesca, a se ni pojavil niti na premieri filma. Zakaj bi se ukvarjal z javnim, ko se raje z osebnim preživitvenim interesom?

Ekipo, ki je film resnično zgarala, sem na festivalski projekciji vprašala, kam bo film potoval, kje se bo prikazoval, kako se bo prodajal, kje bo vzgajal. Avtorji filma, ki niso menedžerji, temveč ustvarjalci, so takrat rekli, da gredo v Domžale in zagotovo še kam. Ne žalim ne njih ne Domžal, žalim pa tiste, ki bi filmu morali pomagati, da dobi občinstvo potrebne informacije o tem, kaj nas čaka na planetu, če bomo še naprej neetični do prostora, ki nam za zdaj še omogoča življenje.

VOS: ko filmski trak obtiči v škatlah

Naj dodam še en primer zamujenih priložnosti iz poglavja, kaj pomeni odtujeno vodstvo televizije, ki ne pozna problemov lastne hiše, kaj šele njenih prioritet in možnosti (tudi poslovnega) razvoja. V zadnjih mesecih sem se za potrebe besedila za revijo Ekran poskušala seznaniti z nikoli videno nadaljevanko Franceta Štiglica VOS, ki so jo na Televiziji Ljubljana predvajali v dveh sezonah v letih 1968 in 1972.

O seriji se marsikaj govori, tudi to, da je v bunkerju, da je izgubljena, neohranjena in podobno. To ne drži, je pa res, da je ni nihče – tudi v Štigličevih monografijah – resno pregledal in predstavil.

Zahvaljujoč pomembnemu projektu digitalizacije televizijskega gradiva, ki na RTV Slovenija poteka v okviru Mediateke, postavljene s sredstvi iz vlaganj v projekt Eutelsat, je bilo prvih sedem epizod nanizanke VOS, kjer je glavni nosilec Miha Baloh, prepisanih na elektronski nosilec in sem si jih lahko ogledala. Za drugih sedem epizod, kjer ima glavno vlogo Stane Rozman, pa smo se kar nekaj časa usklajevali, da sem si jih lahko ogledala v arhivu, kjer imajo mizo z možnostjo ogleda 35-milimetrskega filmskega traku.

Slovenski filmski režiser France Štiglic (1919–93). Foto: Matic Prevc/STA Na RTV Slovenija namreč že nekaj let ne popravijo telekina – aparature, ki omogoča prenos filmskega traku na digitalni nosilec, zaradi česar ostane vse, kar je tam na širokem filmskem traku, v lastni hiši nevidno. Razen če ne plačaš izvoza za ogled tam, kjer ti stroji še obstajajo.

Ko sem kot neuslužbenka RTV Slovenija podpisala pogodbo za izposojo traku do bližnje Zvezdarske ulice, mi je en pogoj o uporabi gradiva na način, ki bo zagotovil pravilno razumevanje vsebine gradiva, zvenel malo čudno in sem prvi hip, obdana s teorijami zarote, mislila, da gre za ideološko ozadje, češ varnostno-obveščevalne službe so v današnjem času, ko je obračanje zgodovine politično donosno početje, lahko konvertibilno blago.

Naj takoj razjasnim, da pri tej seriji nekoč sploh niso izstopale ideološke razprave, ampak predvsem debate o televizijskem žanru, o čemer pričajo tudi številne takratne polemike, pri katerih so takrat sodelovali od Tarasa Kermaunerja do Mateja Bora, Bojana Štiha, Toneta Pavčka ter drugih, ki so s suverenostjo, ki je dandanes redka, analizirali filmski jezik, naravo pripovedi, prehod partizanščine v vestern in podobno.

A o tem boste brali več v Ekranu. Danes sem hotela povedati le, da je razumevanje filmske dediščine precej na psu, da skoraj ni več ljudi, ki poznajo filmski trak. Tisti, ki ga, pa za preživetje perejo avtomobile, namesto da bi jih zaposlili pri procesih ohranjanja filma kot prvovrstne in nevarno izginjajoče filmske dediščine.

Akterji, ki bi lahko združili moči pri obnavljanju dediščine, pa se ne morejo dogovoriti, kako bi sodelovali. Televizijski telekino očitno ne bo še tako hitro dobil prepotrebnih vijakov, četudi bi koristil tako v poslovnem kot moralnem smislu.

Ukradeni otroci

Med eno in drugo zgodbo, polno ovir, se najdejo ekipe, ki jih znajo premostiti. Zato bom na koncu omenila še en dragocen projekt iz dokumentarne zvrsti, ki ima boljše perspektive za festivalsko življenje in predstavitve tudi v tujini. Gre za dokumentarec Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna Maje Weiss (produkcija Bela film, koprodukcija Senca Studio, RTV Slovenija, Zavod Maja Weiss, Zavod Vesnik, 2023).

Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna pripoveduje ganljive in pretresljive zgodbe štirih slovenskih otrok Lebensborna – Ingrid von Oelhafen, Hayma Henryja Hayderja, Franca Zagožena in Ivana Acmana, ki so bili del nacističnega rasnega eksperimenta v času druge svetovne vojne. Foto: Bela film

Dokumentarni film, ki ima za seboj izčrpno raziskavo, govori o skoraj neznanih usodah slovenskih otrok, vključenih v zloglasni nacistični program Lebensborn, ki ga je z namenom širjenja arijske rase zasnoval Heinrich Himmler. Dokumentarec postavi v ospredje štiri primere otrok iz Slovenije, ki so jih ukradli Nemci in jih oddali v posvojitev nemškim parom.

Film, ki razkriva stranpoti zgodovine, priča, kako je moralno in etično razvrednoteno človeštvo, ki je iz vojne v vojno bolj podivjano, saj danes dojenčke po svetu ne le kradejo, temveč množično ubijajo v sekundah. Tu ni morale ne etike nikjer: ne v ljudeh, ne v zakonih, ne v družbenem ali naravnem redu.

Novice Lebensborn: pretresljive zgodbe Slovencev iz rasnega eksperimenta kot spomin in opomin

Film odpira tudi težka pravna vprašanja, čigavi so otroci, ki so rastli v nemških družinah in potem izvedeli, da so njihovi biološki starši povsem drugi. Se vrniti domov, kjer doma ni, ali ostati tam, kjer dom je, a ni pravi? Sprejeti novo identiteto ali ohraniti staro? Biti izbrisan ali drugje vpisan?

Da bi primer lažje razložila, si bom izposodila zgodbo svetovnih razsežnosti, ki sem jo pred leti obravnavala v dokumentarnem filmu Sedem grehov in vrlin (drugi del, 2016). Maja Weiss se je temu primeru najbrž izognila, ker je najbrž preveč hollywoodska in zato ker ni več preživelih protagonistov (ko sem jaz snemala, je še živela fantkova sestra), kot velja za druge primere, ki jih je raziskala in predstavila.

Razdvojeni Ivan

Kot rečeno, bolj poznana je usoda fantka Ivana Pirečnika iz Šoštanja, ki so ga Nemci ukradli, ko je imel tri leta, mama pa ga je po sedmih letih našla in si ga z vztrajnostjo tudi priborila nazaj. O tej salomonovi razsodbi je nastal celo film Razdvojeno srce (The Divided Heart, Charles Crichton, 1954), ki so ga s pomočjo Triglav filma snemali tudi v Škofji Loki. Razglašen je bil za najboljši britanski film leta in dobil več nagrad Britanske filmske Akademije.

Drugi pogled na to zgodbo, polno odpovedi, je zajel Anton Ingolič v povesti Deček z dvema imenoma.  

Prizor iz filma Razdvojeno srce Foto: Profimedia Ivana Pirečnika so odpeljali v Nemčijo po tem, ko so očeta ustrelili, ker je sodeloval s partizani, mamo pa izgnali. Trinajstletno Ivanovo sestro Marico so odpeljali na Dunaj.

Mama Pavla Pirečnik se je iz Auschwitza vrnila domov leta 1945. Pet let kasneje je izvedela, da je njen sin živ. Začela se boriti zanj. Izkazalo se je, da je pristal v Nemčiji, kjer ga posvojil par Sirsch, ki ni imel otrok. Mož je bil esesovec, po vojni pa v ruskem ujetništvu, žena, Josefine Sirsch, je delala kot šivilja in tako ob moževi odsotnosti preživljala sebe ter malega Ivana, ki je dobil tudi novo ime – Dieter Sirsch.

Ivan je imel v Nemčiji lepo otroštvo. Na starše se je navezal. Imel ju je pač za svojo družino. Govoril je le nemški jezik. V vasi, kjer so živeli, je imel veliko prijateljev.

Posebno sodišče je leta 1951 najprej razsodilo, da mora Ivan ostati pri nemških starših, češ da ima v Nemčiji boljše možnosti kot v rdeči Jugoslaviji. Pavla se je takoj pritožila, primer pa je nato prevzelo apelacijsko sodišče ameriške visoke komisije v Frankfurtu. Odpotovala je v Nemčijo na ponovno sojenje.

Prva razsodba je bila v korist krušnih staršev, a je bila širša javnost zgrožena. V drugem poskusu jo je uspešno zastopal odvetnik Jože Goričar, kasneje priznani sociolog, član SAZU, profesor, zaslužen za uveljavitev sociološkega in družboslovnega znanja na univerzi. Pavla se je tako septembra 1952 prvič po desetih letih srečala s svojim sinom.

Na drugi razpravi so sodniki zaslišali tudi Ivana, ki je med drugim izjavil, da si želi ostati v Nemčiji, kar je bilo z vidika otrokovih oči razumljivo. Sploh če gledate film Razdvojeno srce, kjer so oči neprave matere polne solz, pogledi biološke matere, Pavle, pa polni pričakovanj in realnih zahtev z malo topline. Celovečerec je poskrbel, da je bila Nemčija kljub povojnemu razsulu videti kar dobro stoječa, da je bil Ivan zasut z igračami, ljubečo družbo in toplino, Jugoslavija pa je bila dokaj sesuta.

Salomonova sodba

Na koncu so sodniki z dvema glasovoma za in enim proti odločili, da se Ivan vrne v Jugoslavijo. Pavla jih je, ko je stopila pred poseben senat, s svojim pričevanjem zlomila. Salomonova sodba materi vrne sina, četudi na račun bolečine druge/nadomestne matere.

Ivan je bil v Jugoslaviji nekakšen heroj in medijsko zelo oblegan. Obdajal ga je spektakularen cirkus. A kaže, da je bil tudi precej deprimiran. Proces je namreč z ogorčenjem spremljal ves svet. V Sloveniji so bili številni protesti v fantovo podporo, oglasilo se je celo jugoslovansko vodstvo. Zgodbo so na široko povzeli Times, Life in drugi svetovni mediji.

Mati, ki se je kot volkulja borila za svojega otroka, ni bila zgolj mati, temveč simbol sistema, ki je v sporu z drugim sistemom.

V Nemčiji je bilo Ivanovo slovo ganljivo, saj so se od njega poslovili vsi vaščani in v cerkvi celo darovali posebno mašo zanj. V Sloveniji je bilo ob Ivanovem prihodu zmagoslavno. Na postaji na Jesenicah ga je pozdravila ogromna množica, v Ljubljani pa se je zbralo več kot deset tisoč ljudi.

Zgodovina, morala in etika

Ivan Pirečnik je kasneje delal v elektrarni v Šoštanju. Nikoli se ni poročil, zelo je skrbel za starše in sestro Marico. Umrl je za pljučnim rakom star le 44 let.

Sosedi so se ga spominjali kot skromnega fanta, ki je vsa darila, ki jih je dobil, razdelil drugim. Ob vrnitvi domov je država družino preselila v bližnjo nobel vilo, kasneje pa so jih stlačili v manjše stanovanje v centru kraja. V Nemčijo ga niso prepustili, čeprav je ohranil navezanost na krušne starše. Bali so se, da bi si lahko premislil in ostal tam.

Zgodovina, ki jo znajo dobri avtorji raziskati – ne le pričevalsko naložiti, temveč analitično interpretirati in podkrepiti s sicer vedno težje (dražje) dostopnimi arhivi – nas uči, da brez morale in etike v ljudeh tudi ni morale in etike v zakonih.

Siolova kolumnistka Majda Širca Foto: Siol.net