Majda Širca

Sobota,
14. 10. 2023,
22.11

Osveženo pred

1 leto, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,80

Natisni članek

Natisni članek

politika molitev cerkev religija kolumna

Sobota, 14. 10. 2023, 22.11

1 leto, 1 mesec

Majda Širca: Sporočila, ki segajo onkraj blagoslova

Majda Širca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,80
javna molitev | Foto Na Kongresnem trgu oz. pred Uršulinsko cerkvijo v Ljubljani je 13. oktobra potekala javna molitev rožnega venca.

Foto: Na Kongresnem trgu oz. pred Uršulinsko cerkvijo v Ljubljani je 13. oktobra potekala javna molitev rožnega venca.

Ne gre za to, da bi bila molitev, ki jo je v petek, trinajstega, pred Uršulinsko cerkvijo uprizorila Katoliška mladina, problematična zato, ker se je religiozni obred odvijal na javnem mestu. Spraševanje o tem je odvečno. Skrb vzbujajoče pa bi bilo, če bi petkovo molitev odpravili z zamahom roke, češ da gre le za minoren in intimen dogodek.

Pod to in drugimi ustavami je bilo na tem trgu že nemalo zborovanj. Tik ob koncu vojne so z balkona univerze govorili Župančič, Vidmar, Tito, Kocbek in drugi. Pred Uršulinsko cerkvijo se je leto prej odvilo veliko protikomunistično zborovanje, na katerem so spregovorili zastopniki okupatorjev in domobrancev. Sicer je bil Kongresni trg med drugim tudi prizorišče ključnega zborovanja v podporo JBTZ, na katerem je bila pol leta pred padcem Berlinskega zidu prebrana Majniška deklaracija.

A petkova molitev je bila drugačne vrste dogodek. V imenu prehojenih družbenih bojev in izborjenih vrednot smo namreč dolžni interpretirati sporočila, ki segajo onkraj blagoslova študentov, domovine in vere. Kajti pri nagovorih Kataloške mladine, ki se obrača na može in fante ter jih prepoznava kot duhovne voditelje v družinah, župnijah in javnem življenju, se osebno križa s političnim. Skrbeti moramo, pravijo, da bodo ti moški duhovni vodje. Gre za premišljen, na videz blag, a pravzaprav kar oster obrat k novim (oz. starim) vrednotam. Javni oder, ki so ga izbrali za molitev, pomeni, da želijo svoje ideje odtisniti v širše družbeno tkivo na način, da bi se osebne odločitve o lastnem telesu in načinu življenja sprejemale v skladu z njihovimi zahtevami.

Samorastniška duhovna voditeljica

Prva asociacija ob tem pozivu, ki mi je prišla pred oči, je bila podoba dekle Mete iz Samorastnikov Prežihovega Voranca oziroma istoimenskega filma Igorja Pretnarja (1963). Metino golo telo bičajo pod podobo križa, ker se ni vdala avtoritativni zapovedi gospodarjev in takratne duhovščine ter je ob prepovedani poroki z gospodarjevim sinom svoje pankrte vzgajala v samorastnike. Zavrnila je umazano podkupnino, ki ji je bila ponujena, rekoč, da pokončna ženska postavi čast pred oblast. Svojim nezakonskim otrokom na koncu govori, da naj se v življenju ne pustijo teptati, naj krivic ne prenašajo ponižno in naj jih tudi ne prizadevajo drugim. Danes vas je pet, jutri vas bo vse več in še več … potem si boste lahko združeni priborili svoje pravice, je sporočala ljubezni polna ženska.

V petkovi molitvi rožnega venca ni imela svojega prostora. Tam so nagovarjali može in fante, ki so prvi poklicani, da bodo naši voditelji.

javna molitev | Foto: Matic Prevc/STA Foto: Matic Prevc/STA

Javni prostor za intimna doživetja

V pozivu k javni molitvi rožnega venca na Kongresnem trgu so sklicatelji najprej zavrnili pričakovane ugovore zoper javni nastop, češ da je molitev stvar intime, ki se lahko dogaja v sakralnih ali domačih prostorih. Sklicujejo se na javne procesije, priporočeno širjenje evangelija na prostem in zapise, da je "zasebna molitev kot slama, raztresena tu in tam: če jo zažgeš, naredi veliko majhnih plamenčkov. Če pa te slamnike zberete v snop in jih prižgete, dobite mogočen ogenj, ki se kot steber dviga v nebo; takšna je tudi javna molitev." 

V zadnjem se zagotovo ne motijo, saj se ta mogočen ogenj ne le v obliki javnih molitev, ampak tudi sorodnih aktivnosti vse bolj intenzivno in strateško širi po različnih koncih Evrope v organizacijah novih konservativnih gibanj, ki odločno vsiljujejo svoje poglede in norme. Bodisi pod plaščem zaskrbljenih staršev, skrbi za zdrava ženska telesa in čistost pred poroko bodisi v potrjevanju pozabljenih avtoritet.

Precej očitno spremljamo to pri hrvaških sosedih, kjer se je začelo s štiridesetdnevno molitvijo proti abortusu, nadaljevalo s pohodom za življenje oziroma "za družino", vse do sedanjih molitvenih manifestacijah tako imenovanih klečavcev za ohranitev tradicionalnih vrednot moških in drugih avtoritarnih vrednot.

"Žalostna, pa gola resnica je, da ga ni kmalu naroda, kjer bi duhovski stan imel ženstvo tako v rokah, kakor ga ima med slovenskim narodom. Duhovski stan, ki ima mnogo v svoji bisagi, ima v ti bisagi tudi slovensko žensko. Pa ne, da bi tičala v nji samo z nogami, ali samo z rokami, prav cela, z dušo in telesom tiči v ti bisagi!"

Ivan Tavčar, 1902

"Če hočemo torej, da slovenski narod postane predan Kristusu, moramo zlasti skrbeti za dobre duhovne voditelje, za verne fante in može, ki bodo pripravljeni oznanjati Kristusa tudi na javnem mestu," pojasnjuje Dominik Ceglar, ki se s sklicevanjem na človekove pravice že vnaprej izogne morebitnim očitkom javnega zborovanja.

Sklicevanje na moško populacijo pa ne pomeni le mobilizacije ljudi in "preoblikovanja src", temveč teptanje priborjenih pravic žensk, ki so z vse bolj enakovredno obravnavo spolov v današnji družbi prišle do trdnejših vzvodov odločanja, priznavanja svojega glasu in telesa. To gre marsikomu na živce do te mere, da prihaja na površje nekakšna viktimizacija žensk: gre bodisi za očitke o vse večji feminizaciji poklicev ali pljuvanje po širjenju možnosti ženskih kvot bodisi za vse bolj rastoče nasilje nad žensko populacijo. Pri sosedih, kjer je bila in še je vloga Cerkve zelo močna, pa v delu javnosti ugotavljajo, da gre za manifestacijo hrvaškega klerofašizma.

Nikoli ne gre le za tisto, kar se kaže navzven

Skratka, tovrstne aktivnosti - tudi javne molitve - niso kar nekaj preprostega, neka šala. Stvari nikoli niso samo tisto, kar se kažejo navzven. Udeleženci in organizatorji hrvaških molivcev naj bi bili sporni tudi zaradi političnih in kriminalnih notranjih povezav. Mediji poročajo o zaznanih ustaških obeležjih, na družbenih omrežjih se v tem kontekstu najdejo prisege vrste "za dom i Krista protiv komunista", razkrite pa so tudi povezave z ultrakatoliškimi organizacijami ali ekstremistično hrvaško podružnico Ordo Iuris, ki je igrala ključno vlogo pri prepovedi splava na Poljskem. Strah pred širšo klerikalizacijo je razumljiv.

javna molitev | Foto: Matic Prevc/STA Foto: Matic Prevc/STA

Ustava, ki je ustavila kršenje pravic

Prizori z moškimi, ki se obračajo k Bogu, da bi jim vrnil položaje družinskih in občih gospodarjev, ne spadajo v podobo današnjega časa, saj smo se vendarle dogovorili, da vrnitev k tradicionalnim vrednotam ne pride v poštev, da vzdržnost ni učinkovita kontracepcija, da se pred zakonsko zvezo družimo s partnerji po svoji in ne zapovedani volji ter da uvajajočih čistilnic, ki bi nam odtujevale naša telesa, ne potrebujemo.

V tem smislu je bilo v zadnjih tednih pogosto presenetljivo spregledano, kaj piše v ustavi glede svobodnega odločanja o rojstvu otrok in tudi to, kako je sploh prišlo do te ustavne zaščite, ki nas danes varuje pred vrnitvijo v preteklost. Marsikdo - tudi v novinarskih in pravniških vrstah - je namreč trdil, da pri prekinitvi nosečnosti sploh ne gre za ustavno kategorijo. Samo dobrih trideset let je od takrat, ko je nastajala ustava, a očitno dovolj, da je marsikaj šlo iz spomina, zato je vredno kakšno stvar tudi obuditi.

Pri oblikovanju ustave RS leta 1991 je 25-članska komisija skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja še največ in najbolj polemično razpravljala prav o 55. členu, ki govori o tem, da "je odločanje o rojstvu svojih otrok svobodno in da država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok". Ob tem členu je bila takrat oblikovana obvezujoča razlaga, ki bi jo danes nekateri radi spregledali ali celo preinterpretirali.

Če danes prebirate obsežna gradiva in magnetograme takratnih razprav ob nastajanju ustave, najprej preseneti diskurz, ki je bil bistveno bolj strpen, kot je danes. Jezik politikov je bil bolj kultiviran in zmeren; slonel je na poznavanju materije in potrpežljivem iskanju kompromisov. Ženske političarke, predvsem pa civilne skupine, ki so takrat uveljavljale politiko enakosti, so vsebine obvladale zelo strokovno in prakticirale zelo diplomatske, premišljeno taktične pristope. Ker niso imele dovolj formalne moči - v ustavni komisiji je bila npr. le ena članica, Darja Lavtižar Bebler, v takratni skupščini pa je bilo več kot 80 odstotkov moških -, so trdo in ciljno delale zunaj okvirov ter argumente predajale javnosti in moškim glasovom.

javna molitev | Foto: Matic Prevc/STA Foto: Matic Prevc/STA V razpravah komisije so bila sicer nihanja - od trditev, da bi bilo najbolje, če 55. člena ne bi bilo (Ivan Bizjak), da gre za izrazito ideološko vprašanje, ki ga v ustavah ne urejajo niti v evropskih državah, kjer je krščanska vera relativno močno prisotna (Rajko Pirnat), da se nam ni treba ozirati na to, če druge države tega jamstva ne zapišejo v ustavo, mi ga kljub temu lahko (Franc Zagožen) itd. Do tega, da so številni vztrajali pri v preteklosti doseženih in v stari ustavi zapisanih standardih, pod katere ne bodo šli (Mile Šetinc, Anton Anderlič, Miran Potrč, Tone Peršak itd.).

Skratka, "pod doseženo ne gremo" je bilo pomembno pogajalsko izhodišče. Na tej poti so popustili tisti, ki so zagovarjali ekspliciten zapis o dopustnosti umetne prekinitve nosečnosti v ustavnem tekstu, ter sooblikovali obvezujočo razlago kot pozitivno napotilo države, da ustvarja ustrezne ekonomske, socialne, svetovalne in zdravstvene in druge pogoje, ki bi posledično zmanjšali število abortusov, ne bi jih pa prepovedali.

Strah pred znižanjem standardov

Seveda je bilo v ozadju zavedanje, da bi odsotnost ustavne zaščite tega področja pomenila nenehno nevarnost, da bi vsakokratne vlade lahko po svojih preferencah regulirale zakonodajo. Zato so se v komisiji ukvarjali tudi z idejo, da bi tovrstno zakonodajo lahko spreminjali le z dvotretjinsko večino ali referendumsko voljo.

Zaradi zavedanja močnega vpliva RKC je bil prisoten razmislek, da z ustavo nepokrita zakonodaja lahko dane pravice naredi za praktično neuresničljive, npr. dostopne le ozkemu krogu ljudi. In res: se spomnite predloga strategije za večjo rodnost, ki jo je leta 2006 pripravil minister Drobnič? Med drugim je predlagal plačljivost abortusa. Ali pomembne spremembe 44. člena ustave, ki je omogočila pozitivno diskriminacijo v volilni zakonodaji oziroma uvedbo ženskih kvot, vedoč, da brez spremembe ustave ne bodo dosegljive?

Globoko v decembru leta 1991 so na predzadnjo komisijo za ustavna vprašanja prišle štiri ženske. Danijel Starman je govoril o predstavnicah tako imenovanih ženskih gibanj. Ni podpiral možnosti, da bi dobile besedo. Dr. Bučar je to tehtanje zatrl, češ da ni nobene škode, če sodelujejo tudi tisti, ki s svojega vidika kaj doprinesejo k razpravi. Tako sta spregovorili Metka Mencin, sicer delegatka v družbenopolitičnem zboru, ki je tudi vodila skupščinsko komisijo za žensko politiko, in Vlasta Jalušič, ki je govorila o tem, da ne sprejemamo ustave za 18., ampak za 20. stoletje, zato mora sloneti na (takrat) že skoraj dvajset let priznanih človekovih pravicah.

ustava | Foto: STA , Foto: STA ,

Tudi dejstvu, da smo imeli po vojni izjemno progresivno reproduktivno politiko, se moramo zahvaliti, da kasneje nismo zašli v konservativizem. Vemo, da je bila ustava iz leta 1974, ki je zagotavljala pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, skoraj edinstvena v svetu. Vemo, da je bila že leta 1960 na recept dosegljiva oralna kontracepcija in da so v Savi Kranj že leta 1955 izdelovali prve diafragme, v Leku pa pripadajoče kontracepcijsko mazilo. Ženske so imele ginekološke ambulante, uvajale so se menze, gradili vrtci, stanovanja in počitniški domovi.

Resda so se na eni strani ženskam odpirale možnosti, na drugi pa se je oblikoval mit tovarišice, s katero se ni bilo mogoče kaj dosti identificirati. Resda je bila realnost trša, kot so bili zastavljeni cilji. Resda so imele ženske po vojni več pravic, a hkrati jim je bilo naloženo tudi dvojno delo doma in v službah. Resda jih ni bilo skoraj nič na visokih položajih, še manj pa v politiki.

A od takrat do danes je minilo dobrih sedemdeset let. Malo, a za vse prehojene poti mnogo angažiranega časa in dela.

Petek, trinajstega

V petek, trinajstega, se je na Kongresnem trgu pravzaprav križalo kar nekaj ustavnih poti. Od tistih, ki uokvirjajo ločeni odnos verskih skupnosti in države ter zagotavljajo svobodno delovanje verskih, med seboj enakopravnih skupnosti, do pravice do svobodnega zbiranja. Posredno pa tudi do 55. člena, ki je eden tistih, ki so naši ustavi zagotovili pridevnik "moderna".

Naj bo popolnoma jasno: ne damo ga! Ne bo ga povozila avtoritarnost zdaj zaželenega in v molitvah iskanega moškega duha!

Lepa vzgoja je nekoč pomenila, da se deklice ni tlačilo v gizdaste obleke, ni pustilo lišpati in košatiti, ne perstanov nositi; verjemite mi: bolj našopirjena in nališpana ko je vaša hči, poprej bo ob devištvo in poštenje prišla. Ne terpite shajanja moškega spola pri vaših hčerah v skrivnih kamrah. Ne pustite jih samih po noči ležati; zapirajte in zaklepajte za njimi vrata in okna, ne pustite jim postelje pri oknih imeti.

Gregor Jakelj, Postne pridige, Slovenski prijatelj, 1860

Siolova kolumnistka Majda Širca | Foto: Siol.net Siolova kolumnistka Majda Širca Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.