Petek, 31. 5. 2019, 4.00
5 let, 6 mesecev
Samo Rugelj: Prihodnost slovenščine ali zgodba o neki mizi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,61
3
Miza se šibi od žepnih leposlovnih knjig prevedenih v slovenščino, ki stanejo med deset in petnajst evrov, kar pomeni, da imajo cene, ki so povsem primerljive s tistimi v tujini. Pri tej mizi padejo vsi izgovori v zvezi s tem, da so slovenske knjige (pre)drage. Te knjige so poceni.
Pred nekaj dnevi je skupina uglednih slovenskih intelektualcev Vladi RS, Državnemu zboru RS, Ustavnemu sodišču RS in slovenski javnosti posredovala svoj skrbno sestavljen apel o premajhni skrbi za slovenski jezik. Po njihovem mnenju je slovenščina na različnih koncih svoje javne in posledično tudi zasebne uporabe negativno diskriminirana, to pa lahko zelo slabo vpliva na njeno prihodnjo rabo ter status v naši družbi. Postavlja se vprašanje: se bo raba slovenščine dolgoročno res zmanjšala? Mislim, da za zdaj res vse kaže v to smer. Poglejmo, kako sem prišel do te trditve.
Zgodba o mizi
Najbrž bi bile potrebne dolgotrajne in zahtevne sociološke raziskave ter poglobljene analize, da bi lahko preverili današnji status slovenščine v primerjavi z bližnjo preteklostjo in napovedali prihodnost. Vendar pa sem ter tja naletimo na naravne indikatorje stanja na določenem področju, ki nam lahko na to odgovorijo hitro in brez naprezanja, če le znamo pozorno opazovati in prepoznati njihovo širšo vrednost. Sam sem tak pokazatelj našel na neki mizi.
Seveda ne gre za običajno mizo. Če simuliram posnetek iz vesolja, se naš pogled iz vsemirske daljave najprej približa Zemlji kot taki, se potem usmeri proti Sloveniji, zatem osredini njen centralni del, pride do Ljubljane, se približa središču mesta, potem pa vstopi v – da, v največjo slovensko knjigarno.
Knjigarne s ponudbo slovenskih knjig so že same po sebi dober indikator resnejše uporabe slovenskega jezika. A zgodba se tu še ne konča.
Ko vstopimo skozi vhod knjigarne (ne pozabimo, smo sredi največjega slovenskega mesta v največji slovenski knjigarni), se mimo nizkih pultov sprehodimo do stopnišča, v hitrem tempu preskočimo prvi del stopnic, potem še drugega in zelo hitro pridemo do prvega nadstropja, kjer se usmerimo desno. Prišli smo na izhodišče. Velik, svetel in lep prostor z lično razpostavljenimi knjigami.
Stopimo naravnost, do turističnih in pustolovskih knjig, ki so večinoma v angleščini, zavijemo levo mimo planinske literature na levi in zemljevidov na desni ter tako pridemo do leposlovnega oddelka. Tukaj se nahaja naša miza. Pomembna miza je in nudi lep pogled. Kaj pa je na njej?
Miza se šibi od žepnih leposlovnih knjig, prevedenih v slovenščino, ki stanejo med deset in petnajst evrov, kar pomeni, da imajo cene, ki so popolnoma primerljive s tistimi v tujini. Pri tej mizi padejo vsi izgovori v zvezi s tem, da so slovenske knjige (pre)drage. Te knjige so poceni.
A tudi to še ni vse. Na tej mizi so poleg aktualnih prevodov najboljšega svetovnega leposlovja še tako imenovane zimzelene knjige, kar pomeni, da je ta miza še najbolj podobna tovrstnim mizam v angleških knjigarnah, v najboljšem pomenu te besede. Kakšne pa so podobne mize v tamkajšnjih knjigarnah?
Skočimo torej za hip preko kanala.
V angleških knjigarnah
Ko v Angliji stopite v kakšno knjigarno, vas običajno takoj za knjižnimi novostmi v večjem formatu in trdi knjižni vezavi kaj hitro pričaka nekaj miz z najbolj izpostavljenimi broširanimi knjigami zadnjih let. Tu skoraj ni novitet. Tu so knjige, ki so se dobro prodajale v trdi vezavi, v naslednji fazi pa so potem naredili še klasične žepne knjige po ceni okoli deset funtov (približno dvanajst evrov) za tiste, ki si prvenstvene izdaje niso mogli ali pa niso želeli privoščiti. Običajno so knjige razporejene vsebinsko, tako da imate mizo ali dve leposlovnih knjig, potem pa še vsaj toliko knjig iz produkcije stvarne literature.
Nekateri od knjižnih naslovov tu vztrajajo leta in leta. Lepo izpostavljeni čakajo na nove kupce, ki so od časa njihovega prvega izida že odrasli, tako da si sami kupujejo knjige. To so tiste zimzelene knjige, ki so skozi leta dokazale, da lahko z dovolj visoko prodajo ohranjajo svoj položaj na teh izpostavljenih mestih. Hkrati pa dobra prodaja teh knjig pomeni tudi, da v Angliji vsako leto v knjigarne na novo vstopajo nove generacije ljudi, ki teh knjig niso prebrale ob njihovem izvirnem izidu, temveč jih kupujejo in berejo šele zdaj, ko so tudi same vstopile na knjižni trg.
Nazaj v Ljubljano.
Zgodba o mizi, nadaljevanje
Tudi miza v tej ljubljanski knjigarni ima zelo dober, odličen nabor knjig. Približno šestdeset različnih knjižnih naslovov lahko najdete na njej. Če bi kak zavzet mladenič šele zdaj začel kupovati knjige in bi si želel privoščiti nekaj kakovostnega in komunikativnega leposlovja po zelo dostopnih cenah in v prijaznem formatu, bi s te mize kupil vsaj polovico razstavljenih knjig. Tu so knjige Arta Paasilinne, Umberta Eca, Michela Houellebecqa, Carlosa Ruiza Zafóna, Elene Ferrante, Karla Ova Knausgårda, Iana McEwana, Amosa Oza, Donne Tartt, Kena Folletta, Salmana Rushdieja, Harper Lee, Juliana Barnesa in drugih velikanov sodobnega svetovnega leposlovja. Če si kupite par knjig s te mize, to vaše denarnice ne bo izpraznilo bistveno bolj kot potrošite za en večer s prijatelji na pici in pijači, vaša knjižna polica pa bo bogatejša za kar nekaj izvrstnih knjižnih naslovov. Vse je torej logično: če potrebujete dobre knjige, je to dober naslov zanje.
Seveda pa je težava v tem, da tu le malokdo kupi kako knjigo.
Poglejmo še enkrat s širše perspektive. Nahajamo se v največji knjigarni največjega slovenskega mesta ob mizi z največ sodobnimi in zimzelenimi knjigami po res dostopnih cenah v broširani obliki, po katerih pa posega le malokdo. Kaj se dogaja? Izkušena knjigarka ima odgovor.
''Te knjige so se bolj ali manj prebrale v letu ali dveh po izidu. Ko so potem izšle še v žepni izdaji, se je po njih povpraševanje žal skoraj izteklo,'' mi je povedala.
''Že, že,'' sem rekel, ''vendar gre za res dobre knjige. Kako je to mogoče? Saj prihajajo vedno nove generacije kupcev, torej tistih, ki ob izidu še niso bili del bralne publike ...''
Nekaj časa me je molče gledala.
''Žal ti ne berejo več v slovenščini. Mimo mene gredo takoj na oddelek z angleškimi knjigami,'' je naposled odgovorila.
''Kaj pa pri knjigah, ki izvirno niso angleške, recimo skandinavske, finske in italijanske? Kaj naredijo v tem primeru?'' se nisem pustil prepričati.
''Če je bila knjiga prevedena v angleščino, raje preberejo angleški prevod. Že velikokrat sem se pregovarjala z njimi, naj raje preberejo slovenskega. Le redko kdaj me kdo posluša.''
Nekaj časa sva se gledala.
''Slaba prodaja knjig na tej mizi torej na nek način pomeni, da med mladimi zmanjkuje kupcev knjig v slovenščini,'' sem zamišljeno rekel.
Resno je pokimala.
Zagrnitev.
Bo Apple spregovoril slovensko?
Vstopi Apple z vsemi svojimi napravami.
Odgovor je jasen: Apple ne bo govoril slovensko, če tega ne bodo zahtevale pristojne institucije. Pri Applu (in drugih tehnoloških gigantih) namreč nimajo posebnega interesa, da bi se v tako majhnih jezikih, kot je slovenski, popolnoma približali uporabniku. Veliko bolje se jim zdi, če se uporabnik približa njim.
Eden od očitkov slovenskih razumnikov z začetka tega besedila je tudi navedba prakse v tej korporaciji, ki, čeprav s svojimi izdelki, (poleg računalnikov so to seveda iPod, iPad in iPhone) že dolgo nastopa na slovenskem trgu, svojega operacijskega sistema še vedno ni prilagodila za slovenski jezik. Formalni razlog, ki ga navajajo naše pristojne institucije? Zakon o javni rabi slovenščini se nanaša na njeno javno uporabo, medtem pa se omenjene elektronske naprave uporabljajo predvsem za zasebno rabo, ki je zakon ne pokriva in zato tudi ne sankcionira.
Kaj je torej razlog za to, da Apple ne govori slovensko? Po eni strani jim tega zaradi uporabnikov očitno ni treba storiti. Tisti, ki prisegajo na to blagovno znamko, so bili pripravljeni (in so še) te naprave uporabljati tudi v angleški različici. Leta minevajo, zvrstilo se je ogromno število Applovih uporabnikov, ki vsakodnevno strmijo v angleške menije. Lahko bi dodali, da ob tem po malem pozabljajo na slovenščino. Vse to gre Applu še kako na roko.
Treba je namreč vedeti, da se je, kar se tiče elektronskih naprav in posledično tudi naših življenj, invazija angleščine šele začela.
Govori z menoj
Nedavno je v Ameriki izšla knjiga s pomenljivim naslovom Govori z menoj (Talk To Me), ki jo je napisal novinar James Vlahos. V zadnjih letih se je pogovarjal s številnimi programerji pri Applu, Amazonu, Googlu in drugimi inovatorji na področju umetne inteligence ter skušal priti do dna vprašanju, kako bodo naše življenje spremenili računalniki, ki bodo tekoče prepoznavali naš govor ter tudi aktivno komunicirali z nami.
To ni nekaj novega. Že zdaj lahko Google s preprostimi govornimi ukazi usmerjate na posamezna gesla, pri Applovih telefonih pa poskušate kar z narekom sestaviti kratka sporočila za pošiljanje. Vendar so to šele povoji tistega, kar nam za prihodnost pripravljajo globalni tehnološki velikani, ki so prepričani, da bodo glasovno interaktivne tehnološke naprave v temelju spremenile naše življenje in delo.
Predstavljajte si računalnik ali morda telefon, ki sliši vaše ukaze in sproti pošilja elektronska sporočila naslovnikom ali pa odgovarja na prejeto pošto, ali pa računalnik, ki tipka, kar izrečete, medtem ko vi vozite avto ali pa se sprehajate po gozdu. Ja, nedvomno, to bi in to bo v temelju spremenilo naša poslovna in zasebna življenja in v veliki meri vplivalo tudi na naša delovna mesta ter delovno učinkovitost.
Najbrž pa je tudi jasno, da s temi napravami ne bomo govorili slovensko.
3