Slovenija mora pokazati rdeči karton bodeči žici in šok granatam na meji

Avtorica: Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenija "Življenje v Siriji pred vojno je bilo kot v raju … Če se ne bi začela vojna, ne bi bili prisiljeni priti vse do sem … Poskušali smo živeti naprej, ampak obe strani sta začeli jemati naše otroke za bojevanje in bombe so začele padati na naše glave," je kolegu, direktorju grške Amnesty International, pretekli teden na makedonski meji povedala tridesetletna Zaha (ime je zaradi varnosti spremenjeno). Skupaj s štirimi otroki jo je po brodolomu rešila grška obalna straža. Krizo povzročajo neprimerni odzivi držav, ne pa begunci Številne ženske, kot je Zaha, in njihove družine si v teh dneh poskušajo utreti pot do evropskih držav in v njih najti zaščito. Vojne in strah za golo preživetje so z domov pregnali več kot 60 milijonov ljudi, kar je največje število beguncev v zadnjih sedemdesetih letih, pravzaprav majhen delež teh pa išče zaščito tudi v Evropi. Pa vendar: begunci sami po sebi ne pomenijo krize – kriza je v žalostno neprimernih odzivih držav. Te dni je fotografija trupla triletnega Aylana Kurdija, ki ga je morje naplavilo skupaj z njegovo mamo in bratom, pretresla svet. Družina se je na nevarno pot iz Sirije odpravila po tem, ko je Kanada zavrnila prošnjo za preselitev, ki jo je vložil njihov stric. Aylanova zgodba je boleč opomin, da begunska tragedija pomeni preizkušnjo humanosti za vse nas. Vsaj 95 odstotkov sirskih beguncev gostijo njihove sosednje države Številne države že desetletja gostijo veliko beguncev in največjo skrb običajno nosijo prav države, ki imajo najmanj sredstev: države v razvoju gostijo kar 86 odstotkov svetovnih beguncev; vsaj 95 odstotkov sirskih beguncev pa na primer gostijo prav njihove sosednje države. Enako vidimo iz slovenske izkušnje, ko smo v devetdesetih letih poskrbeli za 78 tisoč beguncev iz nekdanje Jugoslavije.

Begunci, ki so že na evropskih tleh, in tisti, ki k nam še prihajajo, so še vedno zgolj majhen del davka vojn in drugih nevzdržnih razmer, ki so z domov pognale več kot 60 milijonov ljudi po svetu. In h kateremu je v desetletjih in stoletjih pripomogla tudi Evropa: s kolonizatorsko zgodovino, izčrpavanjem virov, trgovinskimi politikami, ne nazadnje s prodajo orožja, v čemer je prepogosto sledila le ekonomskemu interesu Evropejcev.

Odziv držav je sramoten Odziv, ki ga danes ob velikem številu beguncev na poti in v Evropi po večini zmorejo države EU (Nemčija in Švedska sta do zdaj svetli izjemi), je sramoten in ne odraža zavez mednarodnega prava po zagotovitvi zaščite otrok, žensk in moških, ki v strahu za golo življenje in preživetje bežijo pred oboroženim nasiljem, vojnami in preganjanjem. Evropska skupna azilna politika je vse prevečkrat politika fige v žepu.

Večini evropskih držav omogoča, da so na deklarativni ravni zagovornice spoštovanja človekovih pravic, ko pa bi same morale prevzeti del skrbi, ni mehanizma, ki bi jim potegnil glavo iz peska. Račun za to – tako v obliki smrtnega davka v Sredozemskem morju kot slabega ravnanja v neprimernih centrih in zdaj celo smrti v evropskih prestolnicah – je bil izstavljen tistim, ki so že tako prestali kalvarijo.

Slovenci so pripravljeni pomagati Dosedanja zaveza slovenske vlade sprejemanju morda večjega števila beguncev napoveduje sledenje načelu humanitarnosti in solidarnosti, saj se vlada zaveda težkega položaja ljudi, ki si z begom rešujejo življenja. Pozdravljamo tudi pozitivne odzive nekaterih lokalnih skupnosti in številnih posameznikov, ki svojo pripravljenost pomagati prijavljajo pri nevladnih organizacijah, tudi pri nas.

Te dni skoraj ne mine pogovor v živo ali po družabnih omrežjih, v katerem ljudje ne bi izražali bolečine ob tem, kar se dogaja, in se spraševali, kaj bi lahko naredili. Vse to se tudi konkretizira s številnimi zbiranji pomoči in številnimi prijavami pripravljenosti ljudi za pomoč pri različnih nevladnih organizacijah.

Slovenija bo morala zagotoviti kakovostno pomoč najranljivejšim skupinam Ozračje solidarnosti velikega dela javnosti se bo tudi v prihodnje ravnalo po drži vlade, predvsem pa bo morala načelom v primeru prihoda večjega števila beguncev slediti učinkovita skrb za ljudi: obdelati bo treba veliko število vlog za zaščito – ustrezno, s spoštovanjem njihovih pravic na podlagi begunskega prava in tudi širše, njihovih človekovih pravic in dostojanstva.

In zagotoviti kakovostno pomoč najranljivejšim skupinam prebivalstva: družinam z majhnimi otroki, ostarelim, bolnim, zlasti tudi mladoletnim, ki so na poti brez odraslega spremstva in potrebujejo posebno skrb. Kakršnikoli zastoji v oskrbi lahko povzročijo kaos in tudi nelagodje v lokalni skupnosti.

Če bo Slovenija begunce vračala, jim bo onemogočila pot v ciljne države Najpomembnejše pa bo, kako bo vlada prostor za solidarnost uresničevala pri predvidoma največjem številu beguncev: tistih, ki za azil ne bodo zaprosili v Sloveniji. Z morebitnim vračanjem na Hrvaško ali v države izvora bi jim onemogočili pot v njihove ciljne države – te so ciljne zgolj zaradi tega, ker se jim tam obeta večja možnost zaščite.

Še toliko manj se bi uresničevalo načelo solidarnosti in deljenja skrbi med državami EU, Hrvaška pa bi postala še ena država, ki bo gostila nesorazmerno večje število beguncev kot preostale države Evropske unije. Vračanje na Hrvaško bi lahko vodilo tudi do verižnega vračanja, torej v Srbijo, Makedonijo in druge države, kjer begunci ali nimajo možnosti do azilnega postopka ali bi lahko bili podvrženi slabemu ravnanju. Tako vračanje mednarodno pravo prepoveduje.

Stop ograjam in bodeči žici, solzivcu in šok granatam Skupna azilna politika namreč v pomembnih delih nima obrazov "skupnosti": delitev skrbi za begunce ni skupna, prav tako ne učinek na iskalce azila: zelo različna usoda čaka na primer Sirca, ki bo za azil zaprosil v Nemčiji, ali pa tistega, ki bo to storil v Bolgariji ali na Madžarskem.

Resnična zaščita beguncev bo zato mogoča le s spremembo zdajšnje absurdne evropske azilne politike. Izredno srečanje ministrov za notranje zadeve čez teden dni, na katerem bo sodelovala tudi slovenska ministrica, mora preseči brezbrižnost in izmikanje odgovornosti velikega dela Evrope in pokazati rdeč karton ograjam in bodeči žici, solzivcem in šok granatam ter smrti na nevarnih poteh.