Sobota, 6. 4. 2024, 22.36
7 mesecev, 2 tedna
Tomaž Ambrožič: Hvala, Juliana in Božidar
Hvala, Peter, je bilo ničkolikokrat slišati v zadnjih nekaj tednih. Z razlogom, saj je svojo izjemno športno pot na zelo spoštljiv in čustven način sklenil eden največjih športnikov pri nas, Peter Prevc. Poslovil se je z zmago na svoji predzadnji posamični tekmi in tudi tako pokazal, da zelo dobro razume šport in dogajanje okoli njega. Še enkrat več se je pokazalo, kako Slovenci cenimo športne uspehe in spoštujemo posameznike, ki uspejo v svojih odrekanjih in želji po preseganju ciljev, ki se zdijo težko dosegljivi.
Peter je športno pot končal na način, kot jo je gradil. Skromno, borbeno do zadnjega skoka ter z velikim spoštovanjem do sotekmovalcev, trenerjev, gledalcev, medijev in sponzorjev. Težko je bilo zadržati čustva ob slovesu športnika, ki je doživel vse. Zmagoslavja in evforijo ter tudi neuspehe in padce. Nič ga ni ustavilo in spremenilo. Iz sebe je iztisnil vse, kar je bilo mogoče, in se poslovil v trenutku, ko je še lahko stopil tudi na zmagovalno stopnico.
A spoštovanja Slovenk in Slovencev si Peter ni pridobil zgolj zaradi tekmovalnih uspehov. Tudi in predvsem zato, ker ga krasi toliko človeških odlik.
Vse se začne v družini
Vzgojen je bil v družini, ki je slovenskemu športu dala izjemno veliko. Kot vzornik številnim mladim skakalcem, je bil seveda vzornik tudi bratoma Cenetu in Domnu ter sestri Niki. Prav vsi štirje se lahko pohvalijo bodisi z zmagami v svetovnem pokalu bodisi z medaljami s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger. Dva izmed njih tudi z velikim kristalnim globusom.
In vse to je zraslo v eni sami slovenski družini. Vzgoja staršev, njuna odrekanja ter zavedanje vseh, da zgolj trdo delo in vztrajanje prineseta zadovoljstvo, je vzorec slovenskega športnega uspeha. Z vsem spoštovanjem do trenerskega dela in dela vseh drugih, ki so nujno potrebni, da lahko športnik postane vrhunski športnik, je tisto, kar posamezniku lahko dasta njegova družina in vzgoja staršev, ključnega pomena.
Z razlogom pravimo, da je družina osnovna celica razvoja vsakega posameznika. Vrednote in navade, ki jih posameznik pridobi v okolju svojega doma, predstavljajo del DNK vsakega športnika. Talent je pomemben, a vzgoja, ki športniku vcepi delavnost in vztrajnost, je tisto, kar posamezniku lahko omogoči, da razvija svoj talent in doseže svoje sanje.
Od družine Prevc se lahko vsi ogromno naučimo. Tudi o tem, kako so si bratje in sestre med seboj lahko vzorniki, ki vlečejo drug drugega dalje. Niki in Domnu Prevcu bosta zdaj poleg staršev ob strani stala ter ju z nasveti in spodbudami gnala naprej tudi Peter ter Cene.
Legenda slovenskih smučarskih skokov Peter Prevc se je letos poslovil od aktivne kariere. A vsi ne postanemo vrhunski športniki. Vse te lastnosti, ki so pomembne, da nekdo postane vrhunski športnik, so pomembne tudi zato, da nekdo postane vrhunski znanstvenik, umetnik, gospodarstvenik, učitelj, zdravnik ali preprosto zgolj dober človek. Starši nam dajo gensko zasnovo, družina pa nas vzgoji in nam pokaže, česa smo sposobni in v kaj je vredno verjeti.
Odrekanja staršev na poti k vzgoji vrhunskih športnikov so tudi izjemen finančni izziv. V fazi najzahtevnejšega obdobja odraščanja otrok marsikateri mladi športnik, ki ima vse lastnosti, da nekoč stopi ob bok največjim, odneha. Starši preprosto ne zmorejo. To še posebej velja za nekatere zelo drage individualne športe, kot sta smučanje in tenis na primer. Prosti čas, gorivo in nešteto prevoženih kilometrov so tisti kamenčki v mozaiku, ki jih ob proslavljanju uspehov težko opazimo. Če bi sešteli vse, kar starši vložijo v vzgojo mladih slovenskih športnikov, lahko zelo preprosto spoznamo, da so prav oni največji pokrovitelji slovenskega športa.
Od staršev je odvisna prihodnost slovenskega športa
Tudi zato je prihodnost slovenskega športa v rokah staršev mladih športnikov. Zgodbe, kot je zgodba Petra Prevca in družine Prevc, so jim lahko v navdih in v spodbudo. Pa ne zato, da bi vse podredili karieri vrhunskega športnika, pač zato, da bi vzgojili spoštovanega posameznika.
Takšnega, ki bo, če ne na športnem področju, enako ali še bolj uspešen na katerem drugem področju. Lastnosti, ki so potrebne, da postaneš vrhunski glasbenik ali kaj drugega, so namreč še kako podobne tistim, ki sta jih svojim otrokom privzgojila Julijana in Božidar Prevc.
Še nekaj nas je naučil Peter Prevc. Da moraš znati ugotoviti, kdaj je čas za slovo. Ne takrat, ko te k temu spodbujajo drugi in ko se želiš oklepati svoje poti, ampak takrat, ko si na vrhu in ko vsem pokažeš, da nisi odvisen zgolj od tega.
Prav simbolično sta to letos na enak način storila Aleksander Čeferin in Peter Prevc. In prav zato njuna napoved slovesa oziroma slovo pomenita začetek koraka naprej. Morda začetek nove, še boljše zgodbe. Žal je to nekaj, kar pri nas premnogi spoznajo prepozno.
Zato velika hvala Julijani in Božidarju, da sta svoje otroke vzgojila tako, kot sta jih, in sta jima tudi omogočila, da letijo daleč, zelo daleč. Hvala tudi Mirjam, Sašu, Matjažu, Mateji, Mojci, Marinku, Stojanki, Matjažu, Marjeti, Mirku, Aniti, Leopoldu, Viliju, Darji, Aniti, Adiju in tako naprej in naprej. Tudi vsem staršem, katerih otroci so zdaj zgolj mladi športniki, ki jih vsakodnevno vozite na treninge.
Prav vsi ste razlog, zakaj nam po svetu zavidajo, da smo Slovenci v športu tako uspešni. Naj tako tudi ostane, in ne samo v športu.
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič