Sreda, 14. 9. 2016, 3.04
7 let, 2 meseca
Zakaj hodite v službo?
Melanholik: Moram, nimam druge možnosti.
Flegmatik: Kaj hočem, takle mamo.
Kolerik: Pridi sem, ti bom pokazal, zakaj hodim v službo.
Sangvinik: Nekaj moraš delat.
Cinik: Zato, da uživam.
Potrošnik: Zato, da lahko plačam račune.
Zakaj pa vi hodite v službo?
Evolucijsko obarvan odgovor bi upošteval dejstvo, da je delo zamenjalo lov ali nabiranje. Delo je kompleksen način zagotavljanja osebnega in družinskega blagostanja, ki ima pozitivne učinke tudi na širšo skupnost in družbo.
Pa lahko leta 2016 rečemo, da je delo zgolj transformacija lova in nabiralništva?
Ali je dovolj pri delu dobiti plačilo? Ali je dobro počutje ob primernem plačilu, beri ulovu, dovolj, da smo zadovoljni? Ali je morda pomembno tudi, kako se pri delu počutimo na splošno?
Smo starši res preveč zaščitniški do svojih otrok?
Otroci in elektronske igrače: mogoče bi morali uvesti digitalno piramido
Smo edina bitja, ki se lahko slabo počutimo vnaprej
Delo je oblika kompleksnega vedenja. Z učinkovitim vedenjem zadovoljujemo svoje potrebe. Zadovoljene potrebe so vez z življenjem. V evolucijskem smislu so zadovoljene potrebe tako pomembne, da jih spremljajo prijetna čustva.
Evolucijski psihologi smo prepričani, da so se čustva s prijetno valenco pojavila zgolj zato, da vemo, da so naše potrebe primerno zadovoljene. Seveda so tista neprijetna čustva tukaj zato, da nam je popolnoma jasno, da je nekaj narobe. Da ne bi dvomili, ali imamo ali nimamo naših potreb primerno zadovoljenih.
Ker smo ljudje edina bitja, ki se zavedamo prihodnosti, smo seveda edina bitja, ki se lahko slabo počutimo vnaprej, na zalogo. Lahko nas je namreč strah, da naše potrebe ne bodo zadovoljene kdaj v prihodnosti. Zmoremo se torej slabo počutiti tudi takrat, ko je z nami vse v redu. Nekateri so iz tega razvili pravo umetnost.
Kdaj in kako zadovoljujemo naše potrebe
Težave se začnejo pri interpretaciji človekovih potreb. Katere so? Ali obstaja hierarhija potreb? Če obstaja, katere so bolj pomembne? Kdaj katere zadovoljujemo? In tako naprej in nazaj, od ene do druge teorije in razlage.
Za razliko od vseh predhodnih teorij potreb, na čelu z Maslowo teorijo, ki je kljub temu, da je napačna, najbolj razširjena in poznana, ponuja Teorija izbire razlago, ki ima v strokovni javnosti zanemarljivo malo utemeljenih kritik.
Velja namreč za teorijo, ki izredno učinkovito pojasnjuje razloge našega vedenja. Pomembna je predvsem zato, ker ji je uspelo preseči napake predhodnih teorij, zaradi katerih ni bilo nikoli jasno, zakaj prihaja pri razlagi različnih vedenj ljudi do tako velikih razlik v tem, kaj koga motivira.
Teorija izbire
Teorija izbire med drugim razloži, da človek s svojim vedenjem vedno vpliva na vse skupine potreb hkrati. Ena možnost je, da je ta vpliv dober, pozitiven, kar pomeni, da s kompleksnim vedenjem ugodno vplivamo na zadovoljitev več potreb hkrati. Seveda obstaja možnost, da z izbranim vedenjem ne zadovoljimo svojih potreb. Najbolj pogost je najbrž način, da s kompleksnim vedenjem nekatere potrebe zadovoljim bolj, druge manj ali jih sploh ne.
Skupine potreb po teoriji izbire so: Potreba po preživetju, pripadnosti, moči, svobodi in zabavi. Vse, kar počnemo v svojem življenju, je namenjeno temu, da bi zadovoljili svoje potrebe.
Kako kakovostno živimo
Če je delo kot kompleksno vedenje učinkovito, potem z delom zaslužimo dostojen denar, s katerim zadovoljimo potrebe po preživetju. V današnjem času seveda na preživetje ne gledamo zgolj s stališča, ali smo živi ali ne, temveč tudi kako kakovostno smo živi, kako varni smo in koliko si za svoj denar lahko privoščimo.
Poleg zaslužka je nato pomembno, kako se z ljudmi razumemo, kako nas drugi pri delu spoštujejo, koliko osebne svobode za lastne odločitve imamo in seveda je pomembno tudi to, koliko nam je delo všeč. Če so torej vse potrebe skladno zadovoljene, bomo lahko dolgo delali, ne da bi se bali pasivnosti, izgorelosti, apatije in brezvoljnosti.
Kljub temu bo na tej točki večina ljudi še vedno pomislila, da je najbolj pomemben denar, plačilo za opravljeno delo. Potem sledi preostalo.
1. Spolnost
Naj na tem mestu ponudim en poveden primer, da bom lažje razložil odnos med denarjem in delom. Spolnost je tudi vedenje. Če je spolnost vedenje, potem je jasno, da moramo s tem vedenjem zadovoljiti določene potrebe. Kaj pravite, kako imenujemo spolnost, pri kateri zadovoljimo vse potrebe hkrati?
To pomeni, da zadovoljimo potrebe po preživetju (fizična aktivnost, izločanje endorfinov …), pripadnosti (ljubezen, varnost toplina), moči (spoštljiv odnos), svobodi (spolnost počnemo natanko na tak način, kot nam je všeč) in zabavi (to, kar počnemo, nam je neizmerno všeč). Tako spolnost imenujemo ljubljenje!
2. Seks
Kaj pa, če med spolnostjo ne zadovoljimo ene skupine potreb? Kako imenujemo spolnost, kjer zadovoljimo potrebe po preživetju (telovadba …), moči (oseba nas spoštuje), svobodi (sami smo se odločili za spolni akt), zabavi (zadeva nam je všeč), toda tega ne počnemo z ljubljeno osebo, temveč z znancem? Optimalno zadovoljimo štiri skupine potreb, pri eni pa je standard zadovoljitve nekoliko nižji, saj oseba, s katero imamo spolni odnos, ni ljubljena oseba, temveč znanec? Najbrž se strinjamo, da je to seks.
3. Posilstvo
Tretji primer. Spet zadovoljimo štiri skupine potreb, toda zdaj ene ne zadovoljimo niti malo. Izpolnjeni so vsi pogoji razen enega. Spolnost se odvija s sovražnikom, ki pravi: "Baby, jaz te spoštujem, povej, kako hočeš, še dva vica ti povem in bo telovadba." To spolnost imenujemo posilstvo.
Posilstvo je tudi v vsakem drugem primeru, ko ena skupina potreb ni zadovoljena. Lahko gre recimo za spolnost z ljubljeno osebo, ki nas ponižuje. Lahko nas ljubljena oseba spoštuje, vendar zahteva od nas nekaj, kar je za nas nesprejemljivo. V vsakem primeru je ta spolnost vedenje, ki ga opredelimo kot nasilje.
4. Prostitucija
Obstaja še četrti primer, ko osebe niti ne zanima, ali bodo preostale skupine potreb zadovoljene ali ne. Ne zanima je, za kakšno osebo gre, kaj ta od nje pričakuje, ali jo spoštuje ali ne in ali ji je to všeč ali ne. Glavno, da plača. Vsakemu je jasno, da gre za prostitucijo. Če s spolnostjo dosežemo le en cilj, eno potrebo, to je, da je edina posledica plačilo, gre za prostitucijo.
Ne pozabite na tveganje
Jasno je, da pri posilstvu in prostituciji naše potrebe niso zadovoljene, ne skladno ne v celoti. Na ta način ne živimo kakovostnega življenja. Naša osebnost se razkroji, razpade. Strinjamo se, da je najpopolnejše spolno vedenje ljubljenje. Ljubljenje omogoča razvoj osebne integritete, omogoča globoko osebnostno zadovoljstvo, mir in spokoj.
Marsikdo bo mislil, da sem zdaj pozabil na obliko spolnosti, ki ji rečemo seks. Ta oblika spolnega vedenja, ki je zelo razširjena, lahko nudi veliko zadovoljstva, vendar je povezana z določenimi tveganji. Dokler tveganja par obvladuje, ni težav. Morda lahko rečemo, da je to vedenje, pri katerem je tveganje za dolgoročno (ne)zadovoljstvo razumno. Ne moremo pa reči, da ne obstaja.
Vas delo izpolnjuje?
Torej, dragi bralec, če povlečemo analogijo med dvema kompleksnima vedenjema, delom in spolnostjo, se nam kar sama ponuja primerjava različno učinkovitih vedenj. Če so pri delu naše potrebe ogrožene, gre za nasilje. Če delamo zgolj za denar, gre za razprodajo.
Vprašam zgolj iz previdnosti: "Zakaj pa hodite vi v službo?"
2