Sreda, 28. 1. 2015, 13.14
7 let, 2 meseca
Zakaj slovenska prihodnost pripada Združeni levici?
'Ni nemškega Facebooka, ne Amazona. […] Tako smo premožni, da se nam zdi, da bomo vedno, čeprav ne vemo, od kod bo premoženje prihajalo. Povsem smo samozadovoljni.'" (vir)
Poglejmo na drugo stran oceana: "Severni Američani so negotovi, ranljivi in prestrašeni ljudje, ki živijo v tveganih, nevarnih in grozečih časih." (vir)
Na eni strani torej ljudje, ki se lahko zanesejo na državo ("Evropa ima v svetovnem merilu sedem odstotkov prebivalstva, proizvede pet odstotkov ekonomskega učinka in razdeli 50 odstotkov svetovne socialne podpore."), na drugi pa ljudje, ki se lahko zanesejo le sami nase. Po eni strani to zviša motivacijo in prinese večje dosežke, hkrati pa viša tudi frustracije velike večine, ki jim spodleti, in niža kakovost življenja; pri kateri je denar en sam dejavnik in ko so zagotovljene le osnovne potrebe, ne več najpomembnejši.
Država bi se torej morala gibati po srednji poti: če vse plačuje vsem in je za vse kriva, potem izgine osebna odgovornost in nikomur se nič več ne ljubi. Trohnoba je mila beseda za opis mlakužnega stanja. Če je vsak sam, skupnost razpade in država ji kmalu sledi, torej se brez povezovalne funkcije samouničuje.
Na eni strani torej razvajenost, na drugi individualizem. In če oba pretiramo do skrajnosti, dobimo eno in isto: podivjani egoizem.
V katero smer nese Slovenijo? Kje tiči vir trdnosti prebivalstva, sploh mlajšega, najbolj produktivnega dela? Kaj je naš oporni kamen?
Sedel sem z mladim scenaristom, ki se mu je zgodba zataknila, in kot je v takih primerih običajno, sem mu naročil, naj pripravi psihološke profile vseh oseb v scenariju.
Naslednjič je predme polagal papirje in … "Oprostite, kje pa je psihološki profil matere?" sem ga vprašal. Debelo me je pogledal: "Kako to mislite? Saj ona je pa res stranska oseba!" Preštela sva prizore, v katerih nastopa, in ugotovila, da je na platnu aktivna več kot tretjino filma. Scenarist je moral priznati, da ni stranska oseba, celo ena glavnih je. Nato sem se vrnil k začetnemu vprašanju: "Kje je torej psihološki profil matere?" Presedal se je in nazadnje jasno povedal, da ne ve, kaj pričakujem od njega, saj to je mati, nje ne poganja psihologija. "Kaj pa jo poganja?" sem vztrajal.
Nikoli ne bom pozabil tega hiperinteligentnega mladeniča, ki je v svojih poznih dvajsetih prvič pomislil, da se za materjo skriva nekaj več od robota, ki izpolnjuje želje.
Da za vsako plačano stanarino, elektriko, skuhanim kosilom, posojenim denarjem tiči psihološka izmenjava, ki vključuje njega in junaka v scenariju; da zastonj kosilo ne obstaja in da mama in sin igrata skupno igro.
Kot učitelj scenaristike in občasno tudi ustvarjalnega pisanja vam lahko povem svoje izkušnje: ko mlad avtor literarnega junaka pritisne v kot in ko jaz avtorja začnem privijati, kako se bo rešil, jih precej reče, da bo junak pač poklical starše, ki bodo vse uredili. V večini primerov kar mamo. Očetje so bili v slovenski literaturi vedno odsotni in so še vedno.
Za lažje razumevanje še en maskiran primer scenarija, pri katerem pa sem odklonil sodelovanje: "Glavni junak se znajde v dolgovih.", "OK, in?", "Gre na banko in ne dajo mu več kredita.", "OK, in?", "Grozijo mu izterjevalci.", "OK, in?", "Grozi mu mafija!", "OK, in?" Dolg premolk. "Ja, pokliče mamo in ona plača zanj. Srečen konec."
A to še ni vse, kot pravijo v TV-oglasih: dediščina socializma pomeni, da je še vedno živ občutek, da bo pomagala država, torej imamo dvojni srečen konec: država in/ali sorodniki, torej dvojna varnost.
Tisti, ki nismo rastli v tem sistemu zvez in poznanstev, brez občutka srečnega konca, smo lahko tistim, ki ga imajo, le zavistni. Pri tem nas ne tolaži veliko dejstvo, da svetovne literature sploh ne bi bilo, če bi ob prvi junakovi težavi pritekla njegova mama in vse uredila.
Zato sem z zanimanjem šel prebirat program zmagovalne stranke Siriza. Na gosto opisujejo, koliko in kaj bodo delili, glede financiranja pa takole: zahtevali bodo moratorij in odpis dolgov, povišali davke, ampak to v resnici ni rešitev, zato omenijo glaven vir financiranja, ki bo odpravil vse težave: Nemci jim še iz druge svetovne vojne dolgujejo velike denarje.
Revija Spiegel se je dokopala do tajnega dokumenta, v katerem je že prejšnja oblast naračunala, da gre za 162 milijard evrov, Grki sami pa govorijo tudi o dveh trilijonih evrov.
Glede na to, da je grški dolg 427 milijard ali 320, odvisno od vira, to pomeni, da so v najboljšem primeru že brez dolga in za trilijon in pol evrov v plusu! Juhuhu, to bo veselja, takoj, ko Nemčija nakaže.
Če smo začeli desničarstvo povezovati z neoliberalizmom, potem je toliko večja sramota, da bomo očitno po novem levičarje povezali z vero v čudeže.
Take stvari pišejo ljudje in so pisane za ljudi, ki so odraščali v varnem udobju vsaj srednjega sloja (dokler je obstajal) in varne družine, ki jim je blažila tegobe sveta. Duh, ki verjame v čudeže, se mora izogibati stiku z realnostjo, ki jih ne prinaša. Psihometrične meritve in ankete po Sloveniji kažejo še posebej odločno nasprotovanje, da bi se realnost vmešavala v naša mnenja in načrte, zato nimamo Churchilla in njegovih realističnih obljub – torej se pri nas Združeni levici dobro piše.
Kajti ne gre za čudeže sestradanih delavcev (ti so že v deželah tretjega sveta), marveč za upanje srednjega razreda, ki nepovratno izginja.
In kje lahko tem genialnim načrtom spodleti? Mogoče v trku mentalitet: nekatere se naslanjajo na mater, druge na očeta. Slovenci in Grki smo otroci svoje matere; prvi imamo mater domovino, drugi mitero patrido.
Nemci pa imajo očetnjavo.
Videli bomo, kaj se zgodi s čudežno rešitvijo, če Oče reče ne. Pa četudi mu je ime Angela.