"Vrnitev v Slovenijo je težja kot odhod na delo v tujino"

"Delo v tujini je zelo aktualna tema," je na konferenci o izzivih dela v tujini, poimenovani Tujina, moja službena domovina, uvodoma dejal Vladimir Bucik, profesor na oddelku za psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti. "Vedno smo v razcepu, ali je delo v tujini priložnost ali izhod v sili, blagoslov ali prekletstvo. Sam vidim to kot priložnost, zlasti za mlade."

Da je strah pri Slovencih močno, čeprav vse manj, prisoten, meni tudi psihologinja Eva Boštjančič. "Delala sem kot iskalka ključnih kadrov in menedžerji so ob omembi možnosti, da bi jih podjetje napotilo v tujino, pogosto izrazili strah, češ da ne vedo, kako bo," pravi.

Zakaj tako razmišljanje? "Predvsem, ker podjetja ne posvečajo dovolj pozornosti kariernim načrtom za posameznike, ki jih napotijo v tujino. Težava nastane predvsem ob vrnitvi. Marsikdo v tujini doživi nov svet, dobi izkušnje, prevzema odgovornost, ko pride nazaj, pa organizacije zanj ne najdejo pravega delovnega mesta in izzivov. Marsikdo zato že preventivno raje ostane tu in sledi začrtani karierni poti. Drugi pa je seveda družinski dejavnik."

Slovencem pomembna varnost v ciljni državi in plača

Nenaklonjenost selitvam je pokazala tudi raziskava, v kateri so študentke psihologije Patricija Horvat, Sara Klun in Nežka Sajinčič 591 Slovencev, starejših od 20 let, vprašale o pripravljenosti za delo v tujini.

Raziskava je pokazala, da bi se le 15 odstotkov vprašanih "zelo verjetno" odločilo za pot v tujino, pri čemer so prednjačili mladi moški. Primerljiva raziskava Ipsos iz leta 2013, ki je bila izvedena v več tujih državah, je vrnila rezultat, da bi zelo verjetno v tujino odšla četrtina vprašanih, torej precej več kot v slovenski raziskavi, je pojasnila Sajinčičeva.

Izsledki raziskave kažejo, da približno polovica vprašanih razmišlja o delu v tujini. Vprašanim je pri odločanju pomembna varnost v ciljni državi, višina plače, vsebina dela. Skrbi pa jih odziv družine in prijateljev – veliko bi jih odšlo le, če bi šla z njimi tudi družina –, morebitne težave pri prilagajanju na novo okolje (denimo birokratski postopki in neznanje jezika) ter partnerski odnosi.

Vojaki pišejo dnevnike in meditirajo

Petra Resman in Franc Kokalj iz Slovenske vojske sta predstavila, kako psihološko podpirajo vojake na misijah v tujini. Na videz robustni vojaki so v sebi precej mehki ljudje, ugotavlja Kokalj, ki je eden od 13 zaposlenih v vojski, ki skrbijo za duhovno oskrbo. Kot pravi, med drugim vojake, ki so pol leta ali leto dni na misiji, spodbujajo k pisanju pisem, uvedli so motivacijo ob koncih tedna, če se pri katerem od vojakov pojavijo težave v družini, tudi kdo od kolegov v Sloveniji obišče njegovo družino.

Tudi Resmanova ugotavlja, da se bolj kot pri odhodu pojavljajo težave ob vrnitvi. "Njihova družina se v tem času reorganizira, potem se mora ponovno, da ga sprejme kot polnopravnega člana."

Boštjančičeva meni, da je to na splošno pričakovana težava. "Človek, ki prihaja nazaj, se spet sooča z novim kulturnim šokom. Slovenija, kot je bila pri odhodu, ni več ista, prijatelji niso enaki. Ne nazadnje tudi človek, ki se vrača, ni več enak. Naredil je nadaljnje korake, se razvil, ima drugačna pričakovanja."