Ko enkrat izgubiš pamet, ne bo boljše niti, ko bo denar

Profesorica z ljubljanskega FDV dolga leta svoje delo usmerja v razvoj in raziskave, kar je ključno za prihodnost vsake družbe in države. "Država ni prepoznala svojega poslanstva na področju razvoja in raziskovanja," ugotavlja Maja Bučar. Jasno, da je mogoče potrpeti nekaj let z manjšim obsegom sredstev za razvoj in raziskave, ampak ko začnejo bežati mladi strokovnjaki, ni več rešitve." Delež denarja za razvoj in raziskave se zmanjšuje, država in prezadolžena podjetja vse manj vlagajo v RRD, mladi strokovnjaki vse bolj bežijo iz Slovenije in iščejo svoje mesto pod soncem drugje, smo lahko že zelo zaskrbljeni? Zagotovo! Upravičeno smo lahko zaskrbljeni, ne vidim možnosti, kako bomo izpeljali razvojne projekte, ki smo jih načrtovali prek strukturnih skladov Evropske unije. V Sloveniji nam je vendarle uspelo dobiti velik delež sredstev iz strukturnih skladov za velike raziskovalne projekte. Že RIPI (raziskovalno-investicijski projekti), ki jih je vodila tehnološka agencija, so bili takšna zgodba, ko so se končali, se je vse končalo, umrlo. Tehnološka agencija je zdaj zreducirana nekaj ljudi, ki še delajo neke mednarodne projekte, sploh pa ne vemo, kaj bi s takšno agencijo počeli v prihodnje. Govorite o združevanju agencij? Da, na papirju gre za združevanje javnih agencij, v skladu s koalicijsko pogodbo bo njihovo število torej zmanjšano, vsebinsko pa smo naredili, po mojem mnenju, veliko zmedo. Kako to mislite? Pod isto streho so zdaj tri, ki imajo vsaka posebej svoje področje dela in jih nismo vsebinsko opredelili. Te agencije pa so za podjetniški razvoj in raziskovalno dejavnost bistveno bolj pomembne, kot je morda ARRS (javna agencija za raziskovalno dejavnost, op. p.). ARRS je za nas, za javne zavode, za univerze in delno za podjetja, medtem ko so JAPTI (Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije), pa Tehnološka agencija in Slovenski podjetniški sklad pomembni za poslovni sektor, za podjetja. In pri tem je treba priznati, da je treba neko obdobje izvajati nekatere projekte, če hočemo rezultate. Mi smo na primer v sklopu ciljnih raziskovalnih programov izvajali nekatere projekte, ki so, le mimogrede, tudi ukinjeni, na primer analize ukrepov ministrstva za gospodarstvo iz obdobja 2004‒2009. Temeljni sklep je, da sploh ne moremo meriti učinkov teh ukrepov, ker se je vseskozi vse spreminjalo. Podporno okolje, načini izvajanja razpisov, zneski, ki so bili na letni ravni namenjeni za posamezne javne razpise, pa konec koncev tudi roki in pogoji prijavljanja, vse se je spreminjalo. Neki ukrep bi morali pustiti dve, tri leta, da bi lahko potem ocenjevali njegove učinke. Ali je ukrep pravi ali ne …

Večina kritikov veljavne ekonomske politike neobrzdanega zategovanja pasu opozarja, da si s krčenjem sredstev za razvoj in raziskave režemo vejo.

Seveda si jo. Naše vejice še sploh niso dobro zrasle, ampak so šele začele rasti. Meni in nisem edina – se je zdela kombinacija centrov odličnosti, centrov kompetenc, razvojnih centrov ena logična povezava, kaj se dogaja na področju temeljne znanosti. Ta temeljna znanost je bila že povezana s podjetji, saj poskuša vendarle odgovarjati na izzive prihodnjega časa, na tisto, kar podjetja vidijo kot težave v prihodnosti. Kompetenčni centri, ki so vso stvar še bolj približali, tu so že podjetja, centri raziskav in na koncu verige razvojni centri, kjer najdejo podjetja sredstva, da razvijajo različno proizvodnjo. Skratka, da imamo neko verigo. Ta hip pa kar precej sprašujem različna ministrstva, kako bomo nadaljevali. Če se zdaj vse ustavi, potem smo vse, kar smo do zdaj naredili, vrgli stran. Škoda je, da smo se sploh lotili!

Postavljena je bila neka infrastruktura?

Da, vzpostavili smo neko infrastrukturo, ki bi jo bilo treba še neko obdobje finančne perspektive vzdrževati in potem oceniti, kakšen je izplen.

Ves svet, EU, ZDA in Kitajska namenjajo razvoju in raziskavam velike milijarde, kljub krizi države najdejo sredstva za projekte tako imenovanega RRD (razvoja in raziskovalne dejavnosti)

Jasno, to je nujno. Mi smo že pred desetimi, petnajstimi leti, ko smo še iskali svojo politiko na področju vlaganj v razvoj in raziskave, velikokrat analizirali Finsko in njen primer gospodarskega vzpona. Takrat smo lahko ugotovili, da so oni svoj vzpon vlaganj v razvoj in raziskave začeli v kriznih časih, že pred devetdesetimi leti. Kriza je vedno tista priložnost in oni so takrat rekli razvoj in raziskave, izobraževanje, to je to, na kar moramo staviti. In so stavili. Tudi Nokia se je takrat osredotočila na panogo, ki jo nadaljuje tudi danes, ne več v pnevmatike. To je vedno tvegano, vendar pa je hkrati velika priložnost, saj nimamo na voljo le lastnih sredstev, ampak tudi evropski denar. To smo premalo izkoristili.

Kako si potem razložiti, da ves svet vlaga v razvoj in raziskave, Slovenija pa krči denar za RRD, poslovni sektor s prezadolženostjo podjetij vse bolj tone in tone …

Tu je odločilen dejavnik država, ampak po mojem tega svojega poslanstva ni razumela in ga ne razume! Mi smo bili velikokrat tarča očitkov, češ, vi javni sektor, univerza, vam gode, imate rezerve, oh in sploh, boste že nekako preživeli, pa ni tako. Po mojem mnenju je največja težava financiranja projektov za javni sektor, aplikativnih projektov, ki te vežejo za poslovni sektor. Mi smo se za zdaj rešili delno s tem, da je ARRS delno zadržal programske vsebine pri življenju. Vse preostalo pa se je bistveno skrčilo. Ampak poglejte, saj se nas (znanstvenikov, op. p.) niti več ne posluša. V sredo imamo drugo sejo sveta za znanost in tehnologijo v obdobju aktualne vlade, nekakšnega posvetovalnega vladnega organa, sejo imamo zato, ker smo člani sveta sprožili zahtevo, da končno lahko odstopimo, če se nas že ne uporablja in ne posluša. Na prvi seji sveta so napovedali korenite spremembe, od tega, da bo spremenjen zakon o raziskovalni dejavnosti do razvojno-inovacijske strategije, ki je bila sprejeta v parlamentu in ni stvar enega ali dveh ministrov, ampak stvar parlamenta, za vse to so napovedali, da se bo spremenilo v skladu z veljavno koalicijsko pogodbo. Takrat se je naš svet, v katerem so rektorji univerz, direktorji glavnih raziskovalnih ustanov in centrov, predstavniki gospodarstva, ponudil za oporo v smeri razprave o napovedanih spremembah, pa nas niso nikoli povabili zraven, še manj, sploh ne vem, ali so pristojni kaj pripravili. Mene so celo iz Bruslja spraševali, ali vem, kdo pripravlja izhodišča za naslednjo finančno perspektivo na področju razvoja in raziskav, pa sem jim žal morala povedati, da ne vem. To je zelo tvegano početje.

Zakaj?

Na ravni EU velja dogovor, da se sklad za regionalni razvoj, več kot 40 odstotkov sredstev v prihodnji finančni perspektivi, namensko uporabi za področje razvoja in raziskav. To pa je velik denar, seveda pa moraš imeti za to programe oziroma projekte, preprosto moraš vedeti, kam bi sredstva usmerjali. Bruselj pričakuje vizijo, ki mora biti usklajena z vsemi deležniki, podjetji, raziskovalno sfero in državo (vlado, op. p.), kaj bomo delali, kje so naše prednostne naloge, ki bi jih z evropskim denarjem uresničili. Ta evropski denar pa je izključno namenjen gospodarskemu razvoju.

Kako tudi v tej luči gledate na slovensko perspektivo? Prihajajo še bolj črna leta?

Kar zadeva javni sektor, je treba priznati, da je že kdaj preživel podobne turbulentne čase, kar zadeva sredstva, denarja je in bo manj, ampak bo treba preživeti. Mene pri tem skrbi, da se preprosto ne bomo mogli več vključevati v mednarodne projekte, ker se predvideva sofinanciranje, konec koncev so tukaj zraven čisto banalni potni stroški. Tu bomo zelo prikrajšani!

Pa realni sektor, gospodarstvo?

Pri gospodarstvu pa sem prepričana, da bo še pogostejše razslojevanje tistih podjetij, ki bodo povsem potonila, in tistih svetlih izjem, ki so razvoj in raziskave prepoznala kot svojo strateško usmeritev.

Teh je žal vse manj, se vam ne zdi?

Jasno, da jih je vse manj, vse več je tudi brezposelnih … Preprosto pa nam vse skupaj ne omogoča prestrukturiranja domačega gospodarstva, to je naša ključna težava. Dodelavni posli, ki jih še kar in kar delamo pri nas, postajajo preteklost, ker smo preprosto predragi. To zagotovo ni naša prihodnost. Če zares želite prestrukturirati domače gospodarstvo, ga lahko le skozi dodatna znanja, nove izdelke, nove storitve z višjo dodano vrednostjo. Tu pa nujno potrebuješ razvoj in raziskave!

Skoraj vsak dan smo priča izjavam politikov, da je treba gospodarstvo prestrukturirati, da sta izdelek, storitev z dodano vrednostjo naša edina priložnost in prihodnost, pa se ne zgodi nič konkretnega, merljivega.

Treba jih je povprašati po receptu, kako to doseči. Kaj se bo prestrukturiralo in restrukturiralo? Restrukturiranje le v luči zmanjševanja zaposlenih ni mogoče v nedogled. Sistematično sesuvamo posamezne gospodarske panoge, gradbeni sektor je le ena od njih. Saj je res del gradbenega sektorja prosperiral, ker je uvažal poceni delovno silo, to je treba priznati, del pa je imel zagotovo precej projektnega znanja "know how", to se je zdaj izgubilo.

Zdaj so tuji konkurenti zadovoljni.

Absolutno! Tuje države podpirajo svoje igralce na našem trgu in to se nam zdaj dogaja z avstrijskimi gradbeniki pri nas. Jutri morda ne bomo imeli več kot treh, štirih zidarjev, vse velike posle pa bodo prevzeli tujci.

Razmere niso rožnate?

Nikakor ne. Čedalje bolj pa me pri vsem skupaj skrbi odliv ljudi. Za zdaj smo še vedno zadovoljni sami s seboj. Ko pa opazujete mlade, spoznate, da jim ni težko oditi v tujino, kjer jih čakajo boljše razmere za delo in perspektiva. Resne študije od leta 2009 kažejo, da se vse več mladih strokovnjakov v prihodnosti vidi le v tujini. Morate vedeti, da vsako leto na svet spravimo toliko in toliko mladih raziskovalcev, ki smo jih financirali skozi doktorski študij, samo pri nas (FDV) bomo vsem prekinili pogodbo, nobenega razpisa ni, na katerega bi jih lahko prijavili, kaj bo s temi ljudmi, doktorandi znanosti. Na inštitutih je precej podobna zgodba, zapirajo oddelke, krčijo, ker ni sredstev. Ko pa enkrat izgubiš pamet, potem nam, tudi ko bomo našli denar, ne bo nič več pomagalo. Jasno, potrpiš nekaj let z manj sredstvi za razvoj in raziskave, ampak ko začnejo zaradi neperspektivnosti bežati mladi, ni več rešitve.