Dimitrij Rupel: Slovenija postaja mračna dežela

Razlogi za upokojitev, usoda osamosvojiteljev, načrti za prihodnost. To so nekatere izmed tem, o katerih smo se pogovarjali z Dimitrijem Ruplom, dolgoletnim zunanjim ministrom in odhajajočim generalnim konzulom v Trstu.

Ste utemeljitelj slovenske diplomacije in zunanjega ministrstva v samostojni Slovenije. Zdaj pa, kot kaže, odhajate s tega ministrstva in diplomacije ne ravno po svoji volji. Slovenska Al Kaida me poskuša vreči iz diplomacije in iz zgodovine že nekaj časa. Vendar jim – vsaj drugo – ne bo uspelo.

Ministrstvo se sklicuje na ZUJF. Sklicevanje na ZUJF je fasada, saj ta zakon omogoča nadaljevanje zaposlitve, kadar gre za "nemoten delovni proces". Tako kot dela Erjavec, se v diplomaciji ne dela.

Če pa pomislite, da se vse to dogaja nekomu, ki je bil deset let zunanji minister, tega sploh ni mogoče razumeti. Bistvo je, da se ta vlada hoče znebiti vseh, ki niso člani njenih strank.

Moram reči, da sem precej razočaran, da ne govorim o tem, da se moramo nekateri v tej državi, tisti, ki smo to državo naredili, kar naprej zagovarjati, braniti in celo opravičevati.

Kako komentirate usodo osamosvojiteljev (Janše, Bavčarja, vas osebno …)? Kar zadeva mene osebno, sem s svojo usodo, ki me je pripeljala v središče slovenske politike, nato pa še v središče svetovne politike, zelo zadovoljen. Imel sem veliko srečo, da sem lahko sodeloval pri postavljanju prve in edine samostojne slovenske države. To, kar se dogaja danes, pa je največja sramota. Ob tem bi rekel še to: navsezadnje je bil osamosvojitelj tudi Milan Kučan, in to, kar se dogaja, meče slabo luč tudi nanj, razen če je takrat propagiral samostojno Slovenijo s figo v žepu.

Seveda predvsem obžalujem to, kar se dogaja Janši in Bavčarju. Skupina naših nasprotnikov, ki Slovenijo pehajo v mračnjaštvo in ki demontirajo rezultate osamosvojitve, je očitno zelo močna. Predvsem jih pa ne zanima nacionalni, ampak zasebni interes. Slovenija postaja mračna dežela.

Ste še vedno v stiku z Bavčarjem in Janšo? Z Janšo imam redne stike – osebne, prek stranke, v Zboru za republiko … Z obema se srečujem v predsedstvu našega združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO).

Ko vas je takratni premier Borut Pahor povabil leta 2008 v svoj kabinet, je omenil vaše tesne sitke s tujimi diplomati in pomembnimi politiki. Imate še kaj stikov z njimi? Na primer z Giannijem de Michelisom, Hansom-Dietrichom Genscherjem … Z Genscherjem sem se videl lani, z de Michelisom pa celo večkrat, ker sva skupaj nastopala na nekaterih okroglih mizah.

Glede drugih: tu in tam koga pokličem. Od Pahorjeve izjave o moji beležnici do danes so minila štiri leta. Številni so zamenjali službe in številke.

Nazadnje sem govoril – tudi osebno – z italijanskim kolegom Francom Frattinijem, ki bo novi šef Nata. Svoje zveze uporabljam varčno, kadar je potrebno. Sicer se beležnica polni z novimi imeni in številkami.

Nekoč ste bili pomemben član LDS, zdaj pa niste preveč priljubljeni na levici, če se tako izrazim. Zakaj? Najprej razčistiva to članstvo v LDS. Naj vas spomnim, da nisem bil član Liberalno-demokratske stranke, ampak Liberalne demokracije Slovenije, ki so jo sestavljali stara LDS, naša Demokratska stranka (ki je izšla iz SDZ), Zeleni in socialisti. V Liberalni demokraciji sem se znašel po defaultu kot član DS.

V Sloveniji je zares veliko sovraštva, hudobije, ljubosumnosti, samih negativnih sil. Sam sem ravno nasprotno pogosto poskušal prispevati k sporazumevanju med različnimi politikami in politiki. To, da me nekateri LDS-ovci ne marajo, je paradoks, saj me je iz LDS izgnal njen predsednik Tone Rop. Takrat se je začel propad te stranke.

Je bil razpad Demosa napaka? Pa razkol SDZ in združitev Demokratov z LDS? Razpad Demosa je bil očitno velika tragedija, ki se je nismo dobro zavedali. Združitev LDS in DS so priporočali naši liberalni prijatelji v inozemstvu, npr. Hans Dietrich Genscher, in tudi sam sem pričakoval, da bomo dobili večinski volilni sistem, v katerem ne bi bilo prostora za majhne stranke.

Ne smemo pozabiti, da je takrat LDS vodil Janez Drnovšek, ki je bil protiigralec Kučanu in komunistom, vendar mu je zmanjkalo moči. Da je bil Drnovšek v redu, je leta 1993 menil tudi Janša, ki je vstopil v njegovo vlado, DS pa je ostala zunaj.

Razkol v SDZ je bil očitno neizogiben. Radikalno krilo SDZ, ki ga je navdihoval Rajko Pirnat, se je preimenovalo v Narodno-demokratsko stranko in potem pogorelo. DS je na volitvah leta 1992 vendar dobila šest poslancev.

Kaj boste delali v prihodnje? Že imate kakšne načrte? Predaval, pisal knjige. Velik projekt, ki ga ustvarjamo skupaj s Petrom Jambrekom, Dariom Darovcem in Mitjo Žagarjem, je nova fakulteta za slovenske študije. Morda pa se Erjavčev načrt ne posreči, morda vlada Bratuškove ne bo zatirala svobodne znanosti in izobraževanja?