Jure Ferlež: Oholost, duhovna lenoba, samozadostnost … nič ga ne ustavi

O pomenu božiča, praznovanju božiča, odnosu do materialnih dobrin, tudi v Cerkvi, smo se pogovarjali z Juretom Ferležem, duhovnikom iz župnije Dob pri Domžalah. 

Ferlež je tudi eden izmed tistih, ki so po začetku vojne v Ukrajini organizirali zbiralne akcije za pomoč ljudem v stiski. Tik pred prazniki se je v Ukrajino odpravil dvanajstič. Sam, s polnim kombijem stvari, za katere prosijo v Ukrajini. Ob zaključku najinega pogovora se je ravno zaključila tudi akcija zbiranja daril za ukrajinske otroke. Okoli 50 otrok je pisalo pismo sv. Miklavžu, župljani so v nekaj dneh pripravili okoli 80 daril.

Kaj je glavno sporočilo (letošnjega) božiča? Kaj je tisto, kar bi vi želeli sporočiti?

Za odkrivanje glavnega sporočila božiča si je treba večkrat počasi ponoviti ime praznika: božič, božič … Božič je namreč pomanjševalnica za besedo Bog. Uvaja torej v malega, majhnega Boga. Usmerja v jaslice, ki so bile za naše prednike bistven simbol božičnega prazničnega vzdušja, in kjer leži pravi Bog in pravi človek. Jaslice niso samo spomin, so vstop v dogodek, so doživetje oznanila. Oznanila o ljubezni Boga, ki mu ni nič pretežko, ko rešuje človeka. Da bi nam ponudil roko sprave in pomoči, je pripravljen iti do konca. Do hlevčka, do križa, do srca vsakega izmed nas. Kadarkoli in kamorkoli je treba.

"Priča smo upadanju števila katoličanov, vendar opažam, da je prav mladi katoliški rod zagnan, pristno veren in usmerjen k Jezusu," pove Ferlež. Foto: Ana Kovač Kaj lahko posameznik stori, da bo začutil pravi duh božiča? Kaj bi vi svetovali?

Danes je res čuden svet. Jemo mesne izdelke, v katerih ni mesa, pijemo mlečne izdelke, v katerih ni mleka. Praznujemo božič, v katerem ni Božiča, Boga. Vsebina izginja, ostaja samo etiketa. In če je to za nekatere dovolj, potem so lučke, sladkobni vonj kuhanega vina in melos ponavljajočih se komercialnih božičnih balad dovolj. To je to. Nič več, nič manj. Karavana gre dalje, osiromašena za vsebino. Za kogar pa je to premalo, mora sam odkriti jaslice in Božje dete. Božič pomeni premišljevati Novorojenega, odkrivati njegovo identiteto. In ni treba daleč. Prihaja v tvojo "štalo". Oholost, duhovna lenoba, samozadostnost … nič ga ne ustavi. Rojeva se sredi tvoje največje bede. Prósi samo, da mu dovoliš, da ti pomaga. Da sestopiš s pozicije, ki ni tvoja. Ne boš več ti bog, ne boš več "samoodrešenik". Prihaja Drugi. Prihaja tisti, ki te je izoblikoval in ustvaril. Prihaja nekdo, ki bo zahteven, ker te ima rad. Je Ljubezen sama.

Veliko delate z mladimi. Kakšen imajo odnos do praznikov? Gre predvsem za materialno obarvane praznike ali obdarovanje/blišč/obilje ni v ospredju? Kakšne so vaše izkušnje?

Mladi so pogumni iskalci. Pogumni bojevniki za vrednote, za katere mislijo, da so pravšnje. Priča smo upadanju števila katoličanov, vendar opažam, da je prav mladi katoliški rod zagnan, pristno veren in usmerjen k Jezusu. Ob tem mi prihaja na pamet misel enega najvplivnejših teologov 20. stoletja Karla Rahnerja: "Kristjan prihodnosti bo mistik, ali pa ga ne bo." To pomeni, da bo obstal zgolj posameznik z globoko osebno in neposredno liturgično izkušnjo Boga. In to danes vidim med mladimi pri nas in po svetu. Pogumni, odločni, artikulirani, pobožni in predani Cerkvi. Dejstvo je, da bomo katoličani kmalu manjšina, pa nič zato, kdor bo "stal inu obstal", bo zagotovo stal. Seveda niso vsi mladi takšni, jih je pa kar nekaj in to me navdaja z velikim optimizmom. Sveti Duh dela tudi danes, tudi v tem svetu na polno.

"Za duhovnika je božič delovnik," pove Ferlež. Foto: Osebni arhiv

Pa tudi sicer: se praznovanje božičnih praznikov čez leta spreminja? 

Cerkev se je v začetku bolj osredotočala na Jezusovo smrt in vstajenje. Šele koncil v Nikeji leta 325 je poudaril Jezusovo božansko naravo. To, da je enega bistva z očetom, je tlakovalo pot za praznovanje njegovega rojstva, večni je postal umrljiv. Prva omemba praznovanja božiča na 25. december je bila v Rimu leta 336. Datum je simboličen, povezan z Jezusom, ki je Luč sveta in presega okvire poganskega praznovanja boga Sonca in zimski sončni obrat. Praznik je vedno pomembnejši postajal v srednjem veku. Praznovali so s svetimi mašami, procesijami in petjem božičnih pesmi. Frančiškani in druge redovne skupnosti so prispevali k popularizaciji polnočnice, ki se je že v 4. stoletju pojavila v rimski baziliki Marije Velike, šele v srednjem veku pa razširila po vsej Evropi.

Sv. Frančišek Asiški je leta 1223 prvi uprizoril jaslice v vasici Greccio in s tem skrivnost Jezusovega rojstva približal ljudem. V drugi polovici 19. stoletja se je med bogatejšimi evropskimi družinami širila protestantska navada, ki je izvirala in Nemčije in Estonije, da se za praznovanje božiča postavi tudi božično drevo. Katoliška cerkev se je tej navadi dolgo upirala, leta 1982 pa je papež Janez Pavel II. dal postaviti božično drevo na Trgu sv. Petra. Slovenski začetki segajo v 17. stoletje, ko sta v domovih prevladovala omelo in bršljan.

Skratka, praznovanje božiča se je razvijalo od skromnih liturgičnih začetkov do velikega svetovnega praznika. Medtem ko se sooča s komercializacijo, za kristjana ostaja naloga, da ga oklesti nepomembnih dodatkov in usmeri pogled v učlovečenega Boga, v Jezusove jasli.

Cerkvi se pogosto očita imetje, da je odnos do imetja, lahko tudi bogastva, prisoten v preveliki meri – kakšno je vaše mnenje?

Bogastvo Cerkve. Kaj je bogastvo Cerkve? Tema je zanimiva: je stalna skušnjava za Cerkev in stalen predsodek za njene kritike.

Ko so apostoli razmišljali o svetu, v katerem so živeli in misijonarili, so se njihova razmišljanja naravno usmerila tudi k ekonomskim vprašanjem. Iz teh razmislekov prihaja katoliški družbeni nauk. Iz njega pa zanimiv odnos do bogastva. Po eni strani so prvi kristjani, ki so močno poudarjali dostojanstvo vsakega človeka, občutili grozo nad razširjeno revščino v antičnem svetu. Upali so na čas, ko bo bogastvo pravično porazdeljeno in bodo lahko vsi uživali blaginjo, ki jo daje Bog. Iz tega je sledil njihov statični pogled na bogastvo. Problem revščine so razumeli kot vprašanje porazdelitve, ne pa rasti. Razlike v bogastvu so razlagali z lakomnostjo, na katero opozarja tudi Jezus.

V današnjem svetu pa se je zgodilo nekaj novega. V zadnjih dveh stoletjih so nekateri deli sveta doživeli rast bogastva in materialne blaginje. Bogastvo smo začeli ustvarjati tam, kjer smo prej mislili, da ga lahko le delimo. O tem govori tudi zgodba o Adamu in Evi (prim. 1 Mz 2,4-25). Pred grehom sta uživala obilje, ki pa sta ga uživala nerazsipno, le to, kar sta potrebovala. To je model za krščansko razumevanje bogastva, ki ni samo ukvarjanje s pomanjkanjem in presežkom. Izziv za kristjane v Sloveniji je, kako dobro in pošteno upravljati obilje.

Vse, kar imamo – od življenja do sposobnosti in imetja –, je dar od Boga. Bog daje te darove, da služijo naši izpolnitvi in dobrobiti drugih. Zato pogosto opozarjamo, da je bogastvo lahko nevarno tudi za pravične. Lahko postane cilj, namesto da bi ostalo orodje za življenje.

Pravo vprašanje je, torej, ali je Cerkev svoje imetje pridobila pravično. In če ga je, kako ga zdaj upravlja: za razsipen, luksuzen življenjski slog ali kot orodje, ki omogoča njeno duhovno in karitativno delo, ohranjanje kulturne dediščine in finančno neodvisnost. Gotovo je treba močno preganjati prvo in se s transparentnostjo oklepati zadnjega.

In resnici na ljubo, vse to govorjenje o bogastvu Cerkve je tudi preverjena in učinkovita metoda za odvračanje pozornosti naših medijev. Hkrati pa tudi stalna želja, da bi Cerkev oslabili in utišali.

Da se vrnem – kaj je bogastvo Cerkve? Bogastvo Cerkve je Cerkev – to so verniki, od papeža do laikov, ki s svojo svetostjo, plemenitostjo in pobožnostjo svetne darove tako posvečujejo, da prinašajo nasmeh in veselje drugim ter s tem tudi sebi.

Kakšen je vaš odnos do materialnih dobrin? 

Mislim, da povsem primeren temu, kar sem že omenil. Je pa ohranjanje svobode in skromnosti stalen boj, ki ga pa še nisem dokončno dobojeval.

Pomoč Ferlež vozi do samostana Marijinih sester v mestu Turja Remeta, kjer imajo sestre samostan in skladišče, od koder pomagajo svoji vasi, bližnjim zaselkom, regiji in celotni Ukrajini. Foto: Osebni arhiv V zadnjem obdobju ste se večkrat odpravili v Ukrajino: kako to, da ste se odločili za to? Ste se na pot odpravili sami? Kaj ste odpeljali? 

24. februarja 2022 je Rusija sprožila invazijo na Ukrajino in smo po mnogih župnijah začeli zbirati pomoč. Tudi v Dobu. Ker so se kopičile zaloge po skladiščih in so bila zbrana sredstva veliko večja od tistih, ki jim jih je uspelo dostaviti v Ukrajino, sem se odločil, da bom tisto, kar bomo zbrali v naši župniji, sam dostavil do Marijinih sester v Zakarpatju.

Tako sem res šel prvič v torek, 5. 4. 2022. Sam. Enostavno si nisem upal še koga vzeti s seboj, da ne bi imel na vesti, karkoli bi se lahko na poti zgodilo. Vreme je bilo kislo: sivina in vso pot dež. Na madžarski strani meje so me skušali prepričati, da kombi nima dovoljenja za Ukrajino. Po dolgem in mučnem pregovarjanju sem prešel mejo. Na ukrajinski strani ni bilo elektrike, carina je delala po polžje. Ceste so bile tako uničene, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo gume popustile pod težo ostrih lukenj.

Z Božjo pomočjo se je vse dobro izteklo. No in v začetku decembra sem bil na isti poti dvanajstič.

Vse to vozim do samostana Marijinih sester v mestu Turja Remeta, ki leži 30 kilometrov vhodno od Užgoroda ob slovaški meji. Tu imajo sestre samostan in skladišče, od koder pomagajo svoji vasi, bližnjim zaselkom, regiji in celotni Ukrajini. In te redovnice so res zlate. S posebno vnemo in veseljem poskrbijo za vsakega, ki je v stiski in so mu sposobne pomagati.

Tovor oziroma pomoč ponavadi sestavljajo stvari, za katere prosijo v Ukrajini: največkrat saniteta, hrana, posteljnina, zdravila, plenice za otroke in starejše, čistila, včasih pa tudi kaj posebnega: očala, hojice, invalidske vozičke, bergle …

Tovor oz. pomoč ponavadi sestavljajo stvari, za katere prosijo v Ukrajini: največkrat saniteta, hrana, posteljnina, zdravila, plenice za otroke in starejše, čistila, včasih pa tudi kaj posebnega: očala, hojice, invalidske vozičke, bergle … Foto: Osebni arhiv Kakšna izkušnja je to za vas? Kaj doživljate na teh poteh? O čem razmišljate, ko se vozite? Ste se kdaj znašli v nevarnosti? 

Vožnja je velika duhovna vaja. Na poti premišljujem, molim, poslušam podkaste. Že to, da sem 20 ur, deset v vsako smer, v tišini, mi omogoča, da se soočam s spomini, pogovori, odnosi, odločitvami, slabostmi. Preplavljajo me različne misli in imam čas, da se z njimi soočim, da jih premislim, ovrednotim.

Močno se me dotaknejo različne slike s poti, predvsem tiste z ukrajinske strani: militariziranost Ukrajine; zasede na ukrajinski strani, s katerimi želijo prestreči vse tiste fante, ki se vojski izogibajo; nekateri Ukrajinci uporabljajo konjsko vprego za prevoz, drugi se vozijo z najboljšimi avtomobili; slovo od doma pokojnih ukrajinskih vojakov – ko jih pripeljejo v krsti na dom, sovaščani pokleknejo ob s cvetjem okrašeno cesto … Skratka sem del tega okolja in želim pomagati, kolikor je v mojih močeh. Resne nevarnosti dejansko ni bilo, nikoli pa ne veš, kam letijo ruske rakete.

Tik pred prazniki ste v župniji izvedli še eno akcijo – za otroke iz Ukrajine ste zbrali več kot 50 daril. Lahko kaj več poveste o tem?

To je bilo lepo presenečenje. Sredi decembra sem prejel klic Slovenske Karitas, kjer so mi razložili, da je 51 otrok iz Slovjanska v Ukrajini, 15 kilometrov od frontne linije, pisalo pisma sv. Miklavžu. Nekako so prišli do teh pisem in jih poslali na ukrajinsko veleposlaništvo v Ljubljani, kjer so se povezali s Karitas. Iskali so župnijo, ki bi pripravila 51 daril za te otroke, po možnosti v skladu z željami, ki so bile opisane v pismih. To odgovornost smo z veseljem sprejeli in pripravili 80 paketov: za dotičnih 51 otrok med šestim in 14. letom starosti in še za 30 drugih, ki naj jim sredi vojne vihre darilo vrne zaupanje v človeštvo in Boga. V treh dneh smo zbrali darila, jih vrnili na veleposlaništvo, to pa se bo potrudilo, da bodo darila za božič pri otrocih.

Vesel sem, ker je v župniji še toliko dobre volje in požrtvovalnosti. Darila so bila odraz sočutja in solidarnosti, da bi nekaj od tega, kar imamo, delili z Ukrajinci.

V treh dneh so v župniji Dob zbrali darila, jih poslali na veleposlaništvo, ki se je potrudilo, da bodo darila pred božičem pri otrocih. Foto: Osebni arhiv

Vam je božič ljub praznik? Kako ga boste praznovali? Bo kaj drugače kot v preteklih letih? 

Za duhovnika je božič delovnik. Ljudje prihajajo lačni Boga. Pa hkrati siti vsega drugega. Včasih je kar težava navdušiti današnjega človeka za božično sporočilo, da Bog ni daleč, ampak blizu, v Jezusu Kristusu je vstopil v ta svet, da bi bil naš, moj, tvoj Bog. Zelo ljubo mi je sporočilo svete noči. Jo pa osebno doživim kakšen dan kasneje.

Ob 17. uri se zberemo k blagoslovitvi in pokaditvi župnišča in kaplanije. Nato se po sveti maši na sveti večer v župnišču zbere moja razširjena družina in se malce podružimo. Po polnočnici pa se skupaj z ministranti in pevci poveselimo Jezusovega rojstva. Na božični dan sta še dve sveti maši, potem pa je čas, da se božični skrivnosti tudi osebno bolj posvetim. Tako je vsako leto. In mi je čisto všeč.

Bralcem želim doživete božične skrivnosti in blagoslovljeno novo leto.

Novice Na predvečer božiča po Sloveniji več polnočnic

Trendi Imamo recept za praznično sladico, ki bo navdušila vse goste

Trendi Kako okrasiti mizo za božično večerjo?