Ponedeljek,
24. 6. 2013,
15.34

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

osamosvojitev dan državnosti

Ponedeljek, 24. 6. 2013, 15.34

7 let, 1 mesec

Kaj danes počnejo osamosvojitelji Slovenije

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Kakšne spomine imajo na dogodke in procese pred 22 leti ključni ljudje, ki so sodelovali pri osamosvajanju Slovenije?

Starosta slovenske politike France Bučar je dejal, da ne želi biti več med osamosvojitelji. "To je preveč propagirano vse skupaj. S tem ne želim imeti nobenega posla več." France Bučar je bil pred in v poosamosvojitvenih letih osrednja politična osebnost v Sloveniji. Med drugim je sodeloval pri pisanju slovenske ustave, pri podpisu t. i. Brionske deklaracije, s katero se je končala 10-dnevna vojna za Slovenijo; med letoma 1990 in 1992 je bil predsednik Skupščine Republike Slovenije, po prvih parlamentarnih volitvah v samostojni Sloveniji pa je bil izvoljen za poslanca državnega zbora in vodil komisijo za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb.

Danes je sicer upokojen, star 90 let, a še vedno ostaja med vidnimi člani slovenske politike. Bil je dolgoletni predsednik Slovenskega panevropskega gibanja in ena izmed tistih znanih osebnosti, ki so pozvale ljubljanskega župana Zorana Jankovića, naj kandidira na zadnjih parlamentarnih volitvah.

Spomenka Hribar: To je bil čas upanja, pričakovanja, načrtovanja Sociologinja, filozofinja in publicistka Spomenka Hribar je ena izmed redkih takrat in še danes javno politično aktivnih žensk. Že v času pred osamosvojitvijo je bila v središču političnega dogajanja, tako je bila npr. leta 1980 med pobudniki za ustanovitev Nove revije. Bila je tudi delegatka v prvi demokratični skupščini. Po tem se je ukvarjala s publicistiko in bila nasploh močna javna osebnost. "Danes sem upokojena, gospodinja. Glede osebnih stvari se ne pritožujem. Na osamosvojitev imam lepe spomine. To je bil čas upanja, pričakovanja, načrtovanja, danes je pa vse bolj žalostno. Državo smo ustanovili zato, da bomo suveren narod. Dogaja pa se nekaj ravno nasprotnega. Navzven se ne obnašamo kot suveren narod, ampak kot poslušni služabniki tujega kapitala in ne vem koga vse. Politična in gospodarska elita, če lahko rečem elita, se je zaprla sama vase, skrbi samo zase, ne glede na to, ali je leva ali desna, pri čemer pa desna še spodbuja državljanski spor, tako da smo si še bolj sovražni kot pred osamosvojitvijo," pravi Hribarjeva.

Njen mož Tine Hribar je prav tako med tistimi, ki so pomembno delovali v času osamosvajanja Slovenije. Bil je soavtor prispevkov za slovenski nacionalni program, ki so bili leta 1987 objavljeni v 57. številki Nove revije, eno leto pozneje je sodeloval pri pisanju pisateljske ustave, leta 1990 pa pri pisanju Ustave Republike Slovenije. Danes je redni profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani.

Lojze Peterle: Takrat smo bili sposobni za spremembe in dosežke Lojze Peterle je zdaj poslanec v Evropskem parlamentu, leta 1990 pa je vodil prvo slovensko vlado, ki so jo sestavljale stranke, združene v koaliciji Demos. "Osamosvajanja se spominjam kot časa, v katerem smo pod vodstvom v Demosu zbranih demokratičnih strank na državotvoren način dokazali, da je mogoča demokratična, samostojna in enotna Slovenija. Takrat smo bili sposobni za nujne spremembe in zgodovinske dosežke. Stara politika poskuša osamosvojitev podrediti svojim interesom in jo proglaša kot rezultat kontinuitete, državne proslave pa polarizira z uveljavljanjem starih simbolov," je prepričan Peterle.

Upa, da se bo kmalu zganila nova generacija, ki bo resnicoljubno, pravično in z novimi skupnimi imenovalci presegla slovensko polarizacijo ter nam pomagala k novi kakovosti medsebojnosti. "Polarizacija sama po sebi ni problem – različnost je izraz svobode –, problem je, da je pri nas nerodovitna, ker je usmerjena v onemogočanje drugega, ne pa v razčiščenje, očiščenje in prizadevanje za dobre rešitve v skupno dobro," je dejal.

Pučnik izgubil proti Kučanu Leta 2003 preminuli politolog in sociolog Jože Pučnik je bil vodja Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS), koalicije novonastalih slovenskih demokratičnih političnih strank, ki je zmagala na prvih svobodnih volitvah leta 1990. Čeprav bi bilo pričakovano, da bo kot vodja DEMOS-a po zmagi na volitvah prevzel tudi mandatarstvo, se to ni zgodilo, saj je bil sklenjen sporazum, da bo premier postal predsednik stranke, ki bo znotraj koalicije dobila največ glasov. Ker je bila to SKD, je predsednik prve slovenske vlade postal Peterle. Istega leta je Pučnik kandidiral za predsednika predsedstva Republike Slovenije in v drugem krogu volitev izgubil proti Milanu Kučanu.

Kučan je bil zadnji predsednik Predsedstva Socialistične republike Slovenije in prvi predsednik Republike Slovenije. Pred tem je bil predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Predsednik države je bil do leta 2002, leta 2004 pa je soustanovil gibanje Forum 21, katerega predsednik je še danes. Kučan je bil pomemben politični akter v času osamosvajanja Slovenije, tik pred slovensko osamosvojitveno vojno je podpisal Deklaracijo za mir 1991, katere podpisniki so se zavzemali za razorožitev Slovenije in Slovenijo brez vojske. Deklaracijo so poleg predsednika podpisali tudi vsi člani predsedstva, razen Ivana Omana. Koalicija DEMOS je to početje odločno obsodila, Pučnik pa je potezo označil celo za veleizdajo. Kučan je še danes močno vidna in vplivna slovenska politična osebnost, sodeluje v različnih klubih in društvih in je prav tako podprl Jankovića pri vstopu v parlamentarno politiko.

Ruplovo slovo Prvi zunanji minister Slovenije Dimitrij Rupel je za zdaj še generalni konzul v Trstu. Zadnje dni pa je v medijih odmevalo dejstvo, da se mu mandat izteče 31. julija. Rupel je bil pomemben obraz slovenskega osamosvajanja. Bil je odgovorni urednik Nove revije, soavtor pisateljske ustave in Majniške deklaracije (leta 1989). Leta 1992 je bil izvoljen v prvi državni zbor Republike Slovenije.

Oman se je vrnil na kmetijo, Janša vztraja Med pomembne slovenske osamosvojitelje štejemo tudi prvega predsednika Slovenske kmečke zveze Ivana Omana, ki je bil član predsedstva Socialistične republike Slovenije. Bil je odločen zagovornik nastajanja slovenske oborožene vojaške moči, leta 1992 pa dobil 4-letni poslanski mandat. Po izteku mandata se je poslovil od aktivne politike in znova poprijel za delo na kmetiji.

Prvi slovenski obrambni minister Janez Janša je postal širši javnosti znan leta 1988, ko je z njegovim prijetjem Služba državne varnosti sprožila afero JBTZ. Pod njegovim vodenjem obrambnega ministrstva je iz Teritorialne obrambe nastala Slovenska vojska, ki je v osamosvojitveni vojni poleti 1991 z relativno malo žrtvami izšla kot zmagovalka. Bil je eden od soustanoviteljev Slovenske demokratične zveze (SDZ), ki je jeseni 1991 na kongresu razpadla, spomladi 1992 se je Janša pridružil Pučniku in njegovi Socialdemokratski stranki Slovenije (SDSS), katere vodstvo je prevzel leta 1993 in jo vodi še danes. Dvakrat je vodil tudi slovensko vlado, februarja letos pa je bila njegovi vladi izglasovana konstruktivna nezaupnica in Janša je moral premierski stolček prepustiti Alenki Bratušek.

Janševo ime je povezano z nekaterimi aferami, zadnja med njimi je zadeva Patria, v kateri je bil Janša na prvostopenjskem sodišču obsojen na dveletno zaporno kazen. Predsednik SDS-a pa bo v teh poletnih dneh četrtič postal očka.

Drnovšek na predsedniških položajih Kot zadnjega med mnogimi pomembnimi slovenskimi osamosvojitelji, ki je pred 22 leti dočakal samostojno Slovenijo, omenimo še pokojnega predsednika republike Janeza Drnovška, ki je leta 2002 na čelu države nasledil Kučana.

Leta 1989 je bil izvoljen za člana predsedstva SFRJ. 15. maja 1989 pa je za eno leto postal tudi predsednik Predsedstva SFRJ. Leta 1992 je postal predsednik stranke LDS in predsednik druge slovenske vlade. Vlado je z manjšo prekinitvijo za časa Bajukove vlade vodil do leta 2002. Do leta 2003 je ostal predsednik LDS-a. Drnovšek je bil pobudnik in predsednik Gibanja za pravičnost in razvoj.