Četrtek, 7. 4. 2016, 17.51
7 let, 2 meseca
Nova slovenska zastava: Malo je manjkalo, pa bi se morali osamosvojiti brez nje
Zapleti s sprejemanjem nove slovenske zastave pred 25 leti so se kar vrstili, prireditelji pa do zadnjega niso vedeli, ali bo nova slovenska trobojnica z grbom zaplapolala na osamosvojitveni proslavi.
Na današnji dan, 7. aprila, praznujemo dan slovenske zastave. Gre za spomin na dan, ko so leta 1848 na Wolfovi ulici v Ljubljani prvič izobesili slovensko narodno zastavo. Državno zastavo je Slovenija dobila le dan pred osamosvojitvijo, 24. junija 1991. Pot do nje ni bila preprosta, saj so se prepreke vrstile ena za drugo.
Oblikovalci niso želeli sodelovati
V začetku leta 1991 je takratna slovenska skupščina, v kateri je imela večino koalicija šestih strank Demos, objavila razpis za nova državna simbola: grb in zastavo. Takrat je bila namreč uradni simbol Slovenije zastava z rdečo zvezdo. Nekatera strokovna društva so poziv za nove simbole prezrla in se pri tem sklicevala na to, da so merila za izvedbo premalo natančna. V društvu oblikovalcev so svoje člane pozvali, naj na razpisu ne sodelujejo.
Na skupščinsko komisijo, ki je imela nalogo izbrati nove simbole, je pozneje prispelo 70 predlogov za nov uradni slovenski grb. Komisija glavne nagrade ni podelila, saj je ni uspel prepričati noben predlog. Je pa zato v ožji izbor uvrstila tri predloge in jim podelila odkupne nagrade. Nato je začela pogovore z nagrajenimi avtorji. Eden od teh je bil akademski kipar Marko Pogačnik in njegova rešitev je bila na koncu tudi izbrana.
Navdih pri Prešernu in Plečniku
Pogačnik je grb utemeljil kot kozmogram, kot celostni zapis Slovenije oziroma prostora, v katerem ta obstaja. Vanj je vključil štiri elemente sveta, trikotno kompozicijo, dve črti vode, eno za morje, drugo za reke, ter Triglav.
"Kot umetnik sem se pri oblikovanju grba čutil zavezanega resnici. Poglobil sem se v identiteto Slovenije in v ideje, ki sem jih našel pri Prešernu in Plečniku. Pri njunem Krstu pri Savici in stebru Device Marije, ki stoji pred župnijsko cerkvijo na Bledu. Pri tem nisem želel odstopiti od kompozicije, ki izraža pravo identiteto. Pri simbolih sem upošteval ravnotežje. Uspešnost dežele izhaja iz osnovnih arhetipov, neba in zemlje, iz moškega in ženskega principa. To je bila zame pomembna popotnica Sloveniji," se spominja umetnik, ki ima od februarja letos naziv Unescovega umetnika za mir.
Pogačnik pravi, da se je komisija za njegov predlog odločila iz preprostega razloga: ker je imel edini konceptualna ozadja.
Osnova za zastavo Republike Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava, ki so ji dodali državni grb. Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu od zgoraj navzdol takole: bela, modra, rdeča. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. Središčna točka grba na zastavi se pokriva s točko 1/4 dolžine zastave in točko stika bele in modre barve. Grb sega z gornjo polovico grba, na kateri so zvezde, v belo polje, z drugo polovico pa v modro polje. Višina grba je 1/3 širine zastave oz. je enaka širini ene od treh barv zastave.
Vir: www.dvajset.si/
France Bučar: Pod starimi simboli ni mogoče razglasiti države
A takratna opozicija v slovenski skupščini, sestavljali so jo prenovitelji (pred tem KPS), liberalci (prej ZSMS) in socialisti, je novim simbolom nasprotovala. Opozicijski poslanci, med njimi je bil najbolj dejaven Jože Smole, so menili, da stari simboli niso nobena ovira in da se lahko Slovenija osamosvoji z rdečo zvezdo na zastavi.
Proti temu je bil med drugim takratni predsednik skupščine France Bučar: "Pod tako zastavo ni bilo mogoče razglasiti države, ki se odločila prav za nasprotno od tega, kar je simbolizirala njena takratna zastava; za izločitev iz Jugoslavije in za demokratično družbeno ureditev", so bile deset let po osamosvojitvi njegove besede, ki jih lahko preberemo v knjigi Osamosvojitev Slovenije novinarke in zgodovinarke Rosvite Pesek.
"Imaš eno uro časa, da se odločiš"
Rudi Šeligo (levo) je poklical Marka Pogačnika in mu dal eno uro časa, da premisli o umestitvi grba na slovensko trobojnico. Fotografijo hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije; avtor: Tone Stojko.
Delegati v takratni skupščini so o grbu in zastavi prvič glasovali šest dni pred osamosvojitvijo 19. junija na skupni seji vseh treh zborov: zbora združenega dela, zbora občin in družbenopolitičnega zbora. Ker je šlo za dopolnilo ustave, je bila za sprejem potrebna dvotretjinska večina v vseh treh zborih, ki imeli skupaj 240 delegatov. Koalicija Demos, ki je na volitvah leto dni prej prejela nekaj manj kot 55 odstotkov glasov, na takšno večino ni mogla računati. Za nove simbole je glasovalo 157 delegatov, kar je bilo premalo.
Dan pred osamosvojitvijo je bilo videti, da se bo morala Slovenija osamosvojiti brez novih simbolov ali pa uporabiti stare, ki jih Slovenci niso več želeli. Takrat je Marka Pogačnika v Ljubljano poklical delegat Rudi Šeligo in ga vprašal, ali dovoli, da gre njegov grb tudi na slovensko narodno zastavo - trobojnico. "Imel sem eno uro časa, da se odločim. To bi bila kompromisna rešitev. Meni se je to v tistem trenutku zdela najboljša mogoča rešitev. Iti na osamosvojitev s staro zastavo, to bi bil res nesmisel. Tako se je moj grb znašel na zastavi. Sam sem dodal le predlog, kako ga umestimo," se spominja Pogačnik.
Uspešno drugo glasovanje, napeto vse do konca
Novo slovensko zastavo je nekaj minut pred prireditvijo do skupščine pripeljal nekdanji smučar Boris Strel.
Potem ko so v skupščini prvo glasovanje o simbolih razglasili za nejasno, so o teh vnovič glasovali 24. junija, na predvečer osamosvojitve. Tokrat je glasovanje uspelo, saj se je za nova simbola izreklo 176 delegatov. Sprejem novih simbolov je bil toliko bolj pomemben, ker so pisci scenosleda za osrednjo državno prireditev, ki je bila 26. junija, zamenjavi simbolov namenili posebno mesto: stara zastava se bo spustila, ob zvokih Zdravljice pa se bo dvignila nova zastava države Slovenije.
Vendar pa tudi po sprejemu simbolov v skupščini zapletov še ni bilo konec. Dogajala se je prava bitka s časom in ker se je mudilo, je po blago za novo zastavo iz Slovenije v Köln odletel helikopter, blago pa so nato dostavili v šivalnico Mihe Kutina. Toda v šivalnici so zastavo sešili narobe. Ko je že kazalo, da bo osrednja slovesnost morala potekati brez zastave, se je nekaj minut pred začetkom prireditve pred skupščino pripeljal (danes že pokojni) smučar Boris Strel, ki je imel v vozilu pravilno zašito zastavo.
Nekaj ur po proslavi so na slovenske ceste zapeljali tanki jugoslovanske vojske in začela se je desetdnevna osamosvojitvena vojna.
V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25. leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.
2