Sobota, 25. 6. 2016, 3.56
7 let, 2 meseca
"Preteklih 25 let je bilo najlepših. Bili smo snovalci zgodovine."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,65
19
Slovenci danes praznujemo 25 let svoje države. "Če bomo osamosvojitev ponotranjili do te mere, da jo bomo razumeli kot priložnost za odgovornost zase, bo naslednjih 25 let lahko bistveno boljših," pravi nekdanji minister Žiga Turk.
25. junija 1991 je slovenska skupščina sprejela Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti, 26. junija pa je Slovenija razglasila svojo samostojnost.
Sledila je vojna za Slovenijo, ki je zahtevala 19 življenj slovenskih državljanov. V noči s 25. na 26. oktober 1991 je jugoslovanska armada zapustila Slovenijo. V nekaj mesecih je Slovenijo priznala mednarodna skupnost.
Slovenija je v manj kot dveh desetletjih postala članica Evropske unije in Nata ter drugih pomembnih mednarodnih povezav, leta 2008 je predsedovala Evropski uniji. Doživela je tudi hiter gospodarski razvoj. Ob osamosvojitvi je Slovenija dosegala okoli 56 odstotkov razvitosti Avstrije in 60 odstotkov Nemčije, do leta 2008 pa je dosegla 72 odstotkov razvitosti Avstrije in 78 odstotkov Nemčije.
Čeprav v vsakdanjem življenju opažamo zlasti druge plati zgodbe – neuspešne in za državljane neprijetne, je danes čas za slovesno praznovanje največjega dosežka zgodovine slovenskega naroda.
Zbrali smo nekaj misli posameznikov ob srebrnem jubileju slovenske državnosti.
Rosvita Pesek: Smo družba izjemnih posameznikov, veliki v idejah in smelosti
Preteklih 25 let je bilo najlepših. Bili smo snovalci zgodovine. Dvamilijonski narod je skozi velika vrata stopil v svet samostojnih držav in jo obdržal! Našemu narodu to nikoli do takrat ni uspelo, našim generacijam pa je. Preveliki sanjači so seveda malenkostni, preveč političnih napak in napak naše sodne in gospodarske elite je bilo narejenih. Res je. A kje na svetu je narod, je politika, ki ne dela napak? Ali so res družbe in države, v katerih ni nenehnega vrenja, soočanja idej, ostrih debat, polarizacij? Ozrimo se okoli sebe. Ne opazimo političnih spotikanj na Hrvaškem, težav nemške politike, največjega šoka Španije, težav zibelke naše civilizacije Grčije …
Rosvita Pesek, zgodovinarka in novinarka
Sodimo med deset (!) najbolj varnih držav na svetu! Mi, ki smo bili nekoč del nemirnega Balkana! Znamo to sploh ceniti? Varnost? Ali se je bomo zavedali šele, ko bo ogrožena?
Živimo na najlepšem koščku sveta, med prekmursko ravnico in modrino valov. Bogati smo z darovi svojih prednikov, Trubarji, Prešerni, ki stojijo ob boku kulturnih velikanov drugih veliko močnejših narodov. Še pred 30 leti smo vsak dan hiteli; menjati dinarje v marke, da ne bi izgubili vrednosti, trepetali na mejah, da nam ne bi cariniki našli tistega "priboljška", ki smo si ga kupili v Trstu ali Gradcu, na osebo je pripadal kilogram kave … Če smo odpirali usta, smo na hitro dobili "spremljevalce", odhod v cerkev je bil policistom in učiteljem prepovedan, tudi h krstu so nesli na skrivaj. Včasih se je treba spomniti. Ne le obdobja debelih krav in politične svobode, ki jo je prinesla demokracija, pač pa tudi tistih suhih let, ki so bila prej.
Še vedno smo delovni in v veliki večini zelo odgovorni. Še vedno med posamezniki dana beseda nekaj velja. Še vedno imamo izrazit čut za sočloveka, pripravljeni smo na pomoč. In še vedno govorimo jezik, ki pozna dvojino, ker se med vsemi jeziki edino v njej lahko imata rada "samo dva". Smo družba izjemnih posameznikov, veliki v idejah in smelosti. Na nas je, da tudi kot narod postanemo taki!
Blaž Vodopivec: Brez trdega dela in generalnega servisa našega sistema nimamo razlogov za optimizem
Blaž Vodopivec, psiholog in finančni analitik
Naši problemi so pretežno ekonomski, v povprečju impotentno gospodarstvo. Zavedam se, da sem užalil kakšnega slovenskega podjetnika ali menedžerja, ampak tako je. Vse primerjave navzgor in navzdol kažejo, da smo slabi. Diagnoza vzrokov je preprosta – preveč socializma, premalo kapitalizma, 25 let. Vam bodo to povedali na kakšni od proslav ali proti-proslav? Haha! Poslušali boste prazne floskule in bitke zaslugarstva in protizaslugarstva, ki človeku po malem obračajo želodec. Ker naši politiki očitno drugega ne znajo. Če mene vprašate, nihče od njih nima pravice iti na nobeno proslavo. Pojdite delat. Če ne znate, pojdite past ovce.
Razlogov za optimizem nimate veliko. Če pa ne boste povečali svojega političnega IQ vsaj za sto odstotkov, če boste še naprej nasedali vsakomur, ki vam prodaja politične bučke v obliki družinske srebrnine, socialističnih zastonj kosil, poštenosti, vzajemne ljubezni in solidarnosti, namesto da bi vam obljubil trdo delo in generalni servis našega sistema, pa pravzaprav za optimizem nimate prav nobenega razloga.
Zorko Simčič: Razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost
Zorko Simčič, pisatelj in publicist
Vidim samo eno možnost. Da začnemo resno razmišljati, kaj se nam sploh dogaja, zakaj smo takšni, kakršni smo, in kaj v resnici sploh hočemo. Da se sprašujemo o vzrokih in učinkih dogajanja okoli nas. Kar se 'metode delovanja ' pri iskanju, kako naprej, tiče, vidim predvsem eno pot: da vsi, ki nam je pri srcu naš narod, naša država, zaživimo štiri naravne kreposti. To so razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost.
Krepost je pojem, ki izginja iz našega besednega zaklada, v SSKJ je izrecno dodano 'raba peša', še bolj seveda iz aplikacije v vsakodnevni praksi. Toda vse naše krize, tako moralne kakor ekonomske, izhajajo iz prakrize razuma. Slovenski človek vsak dan čuti učinke raznih 'politik', a jih ne more povezati z vzrokom. "Udarec ga je zadel" je napisal naš mislec, "palica pa mu je nevidna. To je kriza zdrave pameti."
Štiri kreposti. Tesno med seboj povezane. Če nam, demokratom, celo kakšnim kristjanom to morda zadiši preveč po Knjigah modrosti in po katekizmu, pa se odpravimo nazaj vse do pogana Aristotela. Še dlje: do Platona in njegove Države. In se – zamislimo.
Res je, da katerakoli od teh kreposti – izolirana in vzeta kot edino odrešujoča – škodi, toda samo povezanost vseh štirih pod vodstvom razuma, Platonovega 'voznika-krmarja' kreposti, lahko prinese več jasnine v nas in v mlade, ki vstopajo v svet. In nas reši.
Andrej Fink: Bistven zasuk v slovenski zgodovini
Andrej Fink, pravnik in politolog
Pri 25 letih je država komaj rojeno dete. Zgodovinsko gledano je 25 let zelo malo. V Argentini letos praznujemo 200-letnico. Res je, da je 25 let z državnega vidika malo. Vendar mi nismo stari 25 let! Mi imamo za seboj stoletja – od ustoličenj dalje! Zadnji, Ernest Železni, je bil ustoličen leta 1414. Stoletje pozneje pa smo ravno mi prek Primoža Trubarja dobili prvo slovensko knjigo.
Ko o tem govorim med diplomati v Argentini, mi priznavajo, da imamo dolgo zgodovino. O Argentini se še sanjalo ni nikomur, mi pa smo že imeli prvo knjigo v slovenskem jeziku. Na moremo reči, da smo od včeraj. Daleč od tega. Imamo močno zaledje, ki je pred 25 leti omogočilo, da se je zgodilo to, na kar mnogi danes gledamo skoraj kot čudež, ki ga takrat nismo pričakovali.
Že danes pa se moramo zavedati, kaj pomeni imeti državo. Imam vtis, da mnogi danes živeči v Sloveniji, nimajo pravega občutka zanjo, ne dojamejo je. Pravijo, da je podobno kot prej. Ne! To je bistven zasuk v slovenski zgodovini. To moramo razumeti. Če bomo razumeli, bomo drugače naskočili prihodnjih 25 let. Da bomo resnično izpolnili to, kar nam je zgodovina naložila s tem, ko nam je dala, da smo lahko ustanovili svojo državo.
Valentin Inzko: Vizija, ambicije in pogum za spremembe
Po mojem mnenju ni nobenega dvoma, da je samostojna, demokratična Slovenija uspešen projekt. Obenem sem trdno prepričan, da bi lahko bila še bolj gospodarsko napredna, neke vrste “mala Švica”. Po začetnem elanu v začetku samostojnosti in prvih tranzicijskih korakih je Sloveniji zmanjkalo vizije, ambicij za spremembo in poguma, da sprejema potrebne odločitve. Slovenija je zastala v reformni poti, ko je šele dobro shodila.
Valentin Inzko, diplomat
Kot nekdo z druge strani meje tega ne pripisujem samo delu elite, ki želi namenoma ohraniti obstoječe stanje, da bi zaščitila svoje interese. Pomemben del težave je tudi miselnost prebivalcev, ki jih je socializem vzgajal tako, da nimajo vizije, ambicije in poguma za spremembe. Če bi vse to namreč imeli, bi bili grožnja nekdanjemu sistemu, ne pa "hlapci", če se izrazim po cankarjansko.
Upam, da se bo slovenska politična elita znala dvigniti nad medsebojne razkole in čimprej modernizirati Slovenijo. Jo narediti za deželo višjega življenjskega standarda, v katero vlagajo poštena podjetja in v kateri službo iščejo mladi iz Zahodne Evrope in ne obratno.
Želim, da bi Slovenija ponovno odkrila pozitiven pomen svobodnega in socialnega tržnega gospodarstva, neodvisnega delovanja sodstva in ideološko-politične neodvisnosti medijev, h katerim se je zavezala pred 25 leti. Samo v tem okviru je mogoče zgraditi moderno, uspešno in atraktivno državo, ki bo druge prehitevala in ki se bo lahko uspešno spoprijela z izzivi sedanjosti in prihodnosti.
Ivan Štuhec: Življenje, svoboda in lastnina naša naj postanejo vrlina
Države so minljivo blago, če gledamo nanje skozi tisočletno zgodovino. 25 let lastne države je tako poizkus, kako je, če jo imaš. Glede na vse države, ki so izšle iz nekdanjega komunističnega totalitarnega sistema, bi lahko rekli, da nam je tako dobro, da več ne vemo ali mnogi ne vedo, kako je bilo pred tem. Bilo je zanič! Razen za privilegirano kasto. Ko se bomo tega zavedali in to preteklost pogledali skozi prizmo človeka in njegove svobode ter dostojanstva, bomo z veliko hvaležnostjo proslavljali tisti dan, ko nam je srce res bílo za slovensko zastavo in slovensko himno.
Ivan Štuhec, moralni teolog
Veliko je postoriti in počistiti pred lastnim, ne tujim pragom. Zgodovinskih bremen se moramo razbremeniti, da bi si ne naložili novih. Če se nam zgodi zadnje, ta država nima resne perspektive. Najprej je treba na mesto bivanjskega nihilizma postaviti voljo in veselje do življenja. Na mesto neodgovorne brezbrižnosti in zagledanosti v lastni popek odgovorno svobodo in solidarnost.
Brez materialnega temelja ni mogoče živeti. Zato mora država lastninske zadeve urediti tako, da bo posameznik od lastnine živel in jo solidarno z drugimi delil. Življenje, svoboda in lastnina naša naj postanejo vrlina. Narodov jezik, zgodovina in kultura pa naj nam vrnejo zavest, ki nas je 25. junija 1991 zbrala v ponosni zbor pod lipo in zastavo.
Zato pa potrebujemo več resnice, skromnosti in pripravljenosti, da različnost živimo iz prepričanja in ne iz oportunosti, koristoljubja ali utopije, ki kliče po rušitvi in ne po graditvi. Imeti svojo državo je privilegij, ki ga mnogi narodi, večji od nas, nimajo. To je milost, ki nam je kljub vsemu podarjena tudi zaradi nemih jam in globokih brezen. Bog živi slovensko državo in njene državljanke in državljane!
Žiga Turk: Samostojnost je priložnost za odgovornost zase
Žiga Turk, profesor in nekdanji minister
Bilo je dobrih 25 let. Ampak ne dovolj dobrih. Osamosvojili smo se na trgu, ki je imel na severu skupščino, na vzhodu veleblagovnico, na jugu banko, proti zahodu pa ga zapira spomenik revoluciji. Po 25 letih formalno imamo demokracijo, dejansko pa demokratičnega ravnotežja političnih moči ni. Pretvarjamo se, da imamo kapitalizem, ampak skoraj brez ljudi z lastnim kapitalom. Imajo pa dostop do tiste banke. Nismo sprejeli nedvoumne obsodbe revolucije, niti nismo spomenika revoluciji nadomestili s spomenikom osamosvojitvi.
Z zmedo v glavah smo zastali na poti v svobodno, odprto družbo. Razvitejših zadnje desetletje sploh več ne dohitevamo. Zato so ljudje apatični, osamosvojitelji zagrenjeni in skregani, sopotniki osamosvojitve pa na položajih. Skozi celotno zgodovino smo se Slovenci za svoje težave lahko izgovarjali na druge. Če bomo osamosvojitev ponotranjili do te mere, da jo bomo razumeli kot priložnost za odgovornost zase, bo naslednjih 25 let lahko bistveno boljših.
Alenka Puhar: Odrecimo se najbolj neprimernim oblikam žaljenja drug drugega
Misli se mi vrtijo predvsem okrog ozračja. V njem je toliko zadrtosti, da se od tega težko diha. Predlagala bi torej, da se odrečemo nekaterim najbolj neprimernim oblikam žaljenja drug drugega, predvsem, da se nehamo obkladati s fašisti! In da ne mislimo na antifašizem kot edino vrlino!
Alenka Puhar, prevajalka, novinarka in publicistka
Misli se mi vrtijo tudi okoli Janeza Svetine, psihologa in modreca, ki ob začetku vojnega spopada iz Gornje Radgone ni mogel več domov na Bled in je hotel fotografirati tankovsko kolono. Ustrelili so ga pred natanko 25 leti.
In končno se mi misli vrtijo okoli Lojzeta Kovačiča in njegove knjige Kristalni čas. Ko sem zvedela, da so jo imenovali za kresnika vseh kresnikov, sem prebrskala vse police, jo končno našla in začela vnovič brati. Najprej vse tisto, kar sem si pred leti podčrtala. Tistim, ki bi radi kaj zvedeli o potezah in značilnostih zadnjih stotih let, jo polagam na srce. Stara je 26 let in v njej je osupljiva količina stvarnih reči in globoke modrosti.
Branko Cestnik: Politično in geografsko periferna "nemedijska" Slovenija nosi ključ za sanacijo "medijske" Slovenije
P. Branko Cestnik, teolog skavt in bloger
Dvajseto stoletje nam je postreglo z veliko grozotami, a tudi z zgodbami s srečnim koncem. Ena izmed teh je zgodba o slovenskem narodu, ki si je ob koncu dramatičnega obdobja izbral demokracijo in izboril samostojno državo. Slovencem se je pred 25 leti zgodilo, kar v teologiji imenujemo "kairos" – čas milosti in priložnosti.
Medijski prikaz zdajšnjega stanja je lahko varljiv. Slovensko elito resda precej zaznamujeta korupcija in prepir. A to ni slovenski "default". Velika večina državljanov namreč dela pošteno in se v svoji skromnosti žrtvuje za svoje potomstvo in za sožitje v soseščini. Velika večina je sposobna zjutraj v lokalnem lokalu popiti kavo z ramo ob rami s človekom, ki je nazorsko in politično drugače usmerjen, ter mu voščiti dober dan. Na sploh mislim, da politično in geografsko periferna "nemedijska" Slovenija nosi ključ za sanacijo "medijske" Slovenije. Povest o dobrih ljudeh se še ni izpela. Zato "sursum corda" – kvišku srca!
Ivo Boscarol: Ceniti moramo najprej sebe
Ivo Boscarol, podjetnik
Naši državi bi rad za rojstni dan podaril najlepše darilo – državljane, ki so ponosni nanjo in jo imajo radi! Tega seveda ne bomo mogli doseči brez ponovnega spoštovanja vrednot, ki smo jih poteptali tako na zasebnem kot poslovnem področju, v zdravstvu, politiki in celo veri.
Ceniti moramo začeti najprej sebe, priznavati vrednost uspeha in biti ponosni na sodržavljane in njihove dosežke ter dokončno odpraviti z nevoščljivostjo. Končno se moramo začeti zavedati in sprejeti dejstvo, da smo tudi Evropejci! Pri tem ne smemo pozabiti svojih korenin in simbolov. Državne simbole moramo s ponosom uporabljati tudi kje drugje, ne le na nogometnih tekmah in v Planici.
Želim si tudi, da bi politika končno spoznala, da se državni simboli gradijo stoletja, ne le en mandat. Slogan "I feel Slovenia" v angleškem jeziku ni ravno prava stvar za predstavljanje države v svetu, kjer angleško govori morda le tretjina prebivalstva, pisavo latinico pa uporablja polovica. Želim si, da bi končno dobili slikovni simbol, ki bi predstavljal Slovenijo v svetu, ki bi ga povsod prepoznali in na katerega bi bili Slovenci lahko ponosni!
Brane Senegačnik: Nov začetek je v soočenju z lastno zgodovinsko resničnostjo
Brane Senegačnik, klasični filolog, pesnik, prevajalec in publicist
Ključna težava slovenske države je v tem, da nima identitete oziroma se je v njej vzpostavila protislovna, nemogoča identiteta: demokratična država se iz dneva v dan bolj agresivno utemeljuje na komunistični dediščini. Tu ni več pomembno, kakšni nameni stojijo za tem, ampak gre preprosto za nemogoče in zato uničevalno početje, v katerem nič manj podjetno kot politiki sodelujejo medijski in umetniški družbenopolitični delavci.
Zbeganost in protislovnost sta postali tako rekoč norma obnašanja v javnem prostoru in zato neopazni; zgražanje pa zbujajo tisti, ki se zoperstavljajo orwellovskemu adaptiranju zgodovine za trenutne potrebe.
"Protestirati je treba proti izgubi zgodovinskega spomina," je izjavil zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije nad črno luknjo spomina, ki jo je povzročila ta politična formacija. To je konec jezika in tu vse izgubi smisel. A samo tu je lahko tudi nov, pravi začetek, tak, ki se bo utemeljeval na soočenju z lastno zgodovinsko resničnostjo, na nepotvorjenem in neustrahovanem spominu, na upanju v prihodnost, ki bo za vse. Čeprav Zdravljica v teh časih zveni bolj trpko, ostajata naša zaveza in sporočilo, močnejše od vse neumnosti, sovraštva in laži.
V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.
19