Romana Tomc: Delovanje te skupine je nenavadno in skrivnostno

Nekaj ključnih poudarkov pogovora:  
- Čas epidemije novega koronavirusa
- Svoboda medijev v Sloveniji in dogajanje v Evropskem parlamentu
- Kdo bo kandidiral na predsedniških volitvah 
- Predsedovanje Svetu Evropske unije 
- Kam se usmerja stranka SDS

Foto: Ana Kovač Romana Tomc se je rodila 2. novembra 1965 v Ljubljani. Po končani Gimnaziji je nadaljevala izobraževanje na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1994 diplomirala. Skoraj desetletje je bila zaposlena na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer je opravljala različna dela, od svetovanj do vodstvenih funkcij. Svojo poklicno pot je nadaljevala kot vodja oddelka za ekonomske zadeve na Združenju delodajalcev Slovenije. V času predsedovanja Slovenije Svetu EU je bila državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, še pred tem pa je na istem ministrstvu vodila Direktorat za delo in pravice iz dela. Tri leta zatem je vodila Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije.

Leta 2011 je stopila na politični parket in bila na volitvah na listi SDS izvoljena za poslanko v državni zbor. Do leta 2014 je bila njegova podpredsednica. Leta 2014 je bila na listi stranke SDS na volitvah izvoljena v Evropski parlament, kjer je članica poslanske skupine Evropske ljudske stranke. Na volitvah v Evropski parlament leta 2019 je bila ponovno izvoljena. Izbrana je bila tudi za vodjo slovenske delegacije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu.

Je poročena in je mama dveh otrok, hčere in sina.

V zadnjem letu se je za vse marsikaj spremenilo. Kako epidemija koronavirusa vpliva na vaše delo in na vaše življenje?

Res je, že več kot eno leto je, odkar delamo od doma. Parlament se je dokaj hitro prilagodil okoliščinam, tehnične in pravne službe so vzpostavile vse potrebne osnove, da lahko delo poteka nemoteno. Kadar se sestanki ali odbori prekrivajo, nam tehnika omogoča, da sodelujemo tudi na dveh dogodkih hkrati. Ni najbolj enostavno, je pa mogoče. V nasprotju s pričakovanji je bilo delo v parlamentu celo bolj intenzivno kot običajno. Poleg rednega programa, ki je vnaprej določen z našimi letnimi in tudi večletnimi načrti in je hkrati zelo povezan z aktivnostmi Evropske komisije, smo v preteklem letu dodatno sprejemali veliko zakonodaje, povezane s koronakrizo.

Lahko izpostavite prednosti in slabosti dela od doma? V vašem primeru delo od doma res pomeni spremembo, saj ste dejansko v Sloveniji.

Najbrž ni velikih razlik pri delu od doma. Sprva se zdi, da je fino, če lahko ostaneš doma. Evropski poslanci smo v normalnih časih veliko delali od doma in to, da ni bilo potrebno potovati, mi je odgovarjalo. Delo od doma omogoča tudi malo več potuhe. Nisi odvisen od vremena, prometa, pet minut pred sestankom še piješ kavo, potem se priklopiš na računalnik in si že povezan s kolegi iz različnih držav. Tudi kakšne domače opravke lahko postoriš vmes, ko drugi govorijo.

Vendar sčasoma postane največji izziv ustrezna organiziranost. Ni več nobene ločnice med zasebnim in službenim življenjem. Ves čas si na liniji, enostavno ni več odklopa. Seveda se po enem letu dela z dvema ekranoma človek tudi tega naveliča in ta prednost se spremeni v slabost. Pogrešam stike z ostalimi poslanci. Tudi pri nas velja, da v času med sestanki, odbori koga srečaš, poklepetaš. Na štiri ali več oči se pogovarjamo o pomembnih temah in to pred ekranom ne gre.

Vendar pa to, da sebe in drugih ne izpostavljam okužbam, jemljem kot svoj prispevek k temu, da krizo čim prej končamo in se vrnemo v normalo.

Foto: Ana Kovač

V zadnjem obdobju je tako v Evropskem parlamentu kot tudi doma v Sloveniji aktualna tema svobode medijev v Sloveniji: kako vi vidite to problematiko oziroma kaj se dogaja na tem področju?

Drži, v Evropskem parlamentu je vsako leto več razprav o najrazličnejših pravicah, demokraciji, svoboščinah. Glede na to, da gre za temeljne vrednote Evropske unije, to ni nič posebnega. Vendar razpravljamo in odločamo tudi o mnogih drugih temah, o katerih pa se malo manj govori. Če mediji o nečem ne poročajo, to še ne pomeni, da se ne dogaja. In obratno. Če bruseljski poročevalci izpostavljajo samo eno temo, jo naredijo za pomembno. Prav to se dogaja tudi na področju obravnave medijske svobode v Sloveniji. Občutek, da je to zelo pomembna tema in da ves Bruselj govori samo o Sloveniji, ni realen. To ne drži.

Drži pa, da slovenska opozicija skupaj s široko mrežo raznih združenj, posameznikov in organizacij, ki nimajo pojma, kaj se zares dogaja v Sloveniji, poskuša narediti vse, da bi očrnila aktualno vlado. Zanimivo je, da ljudje, ki Slovenije še od blizu niso videli, s tako lahkoto podpisujejo razne peticije.

Zgodba glede stanja medijev v Sloveniji je seveda zgodba, ki je bila napisana v Sloveniji. Zdaj je pa res že vsem jasno, da gre za notranjepolitični projekt rušenja vlade. V Sloveniji najbrž niti najbolj naivnemu človeku ni več mogoče prodati pravljice, da so mediji ogroženi in da so novinarji zatirani. V tujini to mogoče še uspeva. Posebej zato, ker so recimo Evropski poslanci tudi politično motivirani, da si na račun borbe za svobodo medijev lahko pridobijo kakšen dodaten glas na volitvah. Smešno je gledati poslance, ki berejo z listkov o stvareh, ki jih ne poznajo. Samo eno vprašanje zadostuje, da se razkrinka njihova nevednost.   

Kako ste vi spremljali dogajanje v skupini, ki jo vodi Sophie in 't Veld?

Najprej lahko rečem, da je delovanje skupine precej nenavadno. Zelo nepregledno, skrivnostno in samovoljno. Pralament naj bi bil zgled demokracije, Sophie in 't Veld pa dokazuje, da je lahko tudi drugače. Sama sem na primer želela izvedeti, na kakšen način bo potekalo delo v tej skupini, koga bodo povabili na razpravo in podobne tehnične podrobnosti. Pa tudi to, kako so se sploh odločili, da bodo obravnavali Slovenijo. Odgovorov nikoli nisem prejela. Pa tudi nobenih drugih pojasnil, recimo teh, zakaj je bilo zavrnjeno sodelovanje oseb, ki smo jih predlagali za sodelovanje na zaslišanju.

Iz medijev smo izvedeli, da so parlametarne službe pripravile celo neko gradivo, namenjeno članom skupine. Tega gradiva nismo smeli videti. So ga pa očitno videli nekateri novinarji in naši levi kolegi. Vsaj tako sklepam, ker jim je bila vsebina poznana. No, ko smo na koncu le prišli do tega gradiva, je bilo jasno, zakaj ga skrivajo. Toliko laži, polresnic in zavajanj, kot vsebuje to gradivo, je težko zbrati na enem mestu. In to naj bi bilo gradivo Evropskega parlamenta. Res sramotno. Sama razprava, ki je bila na zahtevo predsednika vlade tudi javno predvajana, je bila tudi svojevrstvna farsa. Gostje so navijali vsak za svojo stran, se mimogrede tudi kaj zlagali, bili grozno zaskrbljeni za pritiske nad novinarji, za STA in za nacionalno televizijo. Najbrž ni odveč poudariti, da je bila struktura vabljenih gostov močno nagnjena v levo. Vprašanja, ki so jih nato postavljali evropski poslanci, so bila seveda vsa napisana v Sloveniji. Nepoznavanje razmer je pripeljalo celo do tako absurdih situacij, da je ena od poslank, ki je bila sicer med najglasnejšimi v svojih obtožbah, rekla, da je Delo vladni časopis.

Foto: Ana Kovač

Zakaj se torej tej temi namenja toliko pozornosti?

Kot rečeno, napačen je vtis, da se Evropska unija vrti okoli Slovenije. Ta vtis želijo ustvariti mediji, ki z roko v roki sodelujejo z opozicijo pri poskusu ohranjanja oblasti in monopolov. Jasno je, da je zgodba o stanju medijske svobode v Sloveniji, ki jo je opozicija zrinila na evropski parket, popolnoma zlagana. Realno stanje je povsem drugačno. To potrjujejo različni dokumenti, od indeksov demokratičnosti, poročila State Departmenta do neodvisne raziskave, ki so jo izvedli na fakulteti za medije in je pokazala, da je velika večina medijev pri svojem poročanju protivladno usmerjenih.

Res je, da imamo v Sloveniji še veliko težav. Kopičile so se leta in leta in najbrž bo potrebno nekaj časa, da se razmere uredijo in da demokracija zaživi v polni meri. Vsekakor tistim, ki počasi izgubljajo oblast in moč in ob tem, ko padajo dolga leta grajene mreže, ki izčrpavajo Slovenijo, to ni všeč. Naredili bodo vse, da to preprečijo, če bo teba, tudi na škodo ljudi. Poslanstvo opozicije je, da kritizira vlado in ji gleda pod prste, vendar takšna destruktivnost, kot je zmore sedanja opozicija, presega vse meje razumnega. Težko je razumeti, da opozicija ne premore niti kančka državotvornosti in sodelovanja, če že zaradi drugega ne, vsaj zaradi epidemioloških razmer. 

Če se vrnem, ta destruktiven in škodljiv način se kaže tudi v teh razpravah o Sloveniji v Bruslju. Brez zadržkov so pripravljeni trositi laži in škoditi državi. 

Stranka SDS je podpirala evropske vrednote, zdaj je občutek drugačen. Ali SDS postaja evroskeptična stranka?

Ne, ne! Ravno nasprotno, Slovenska demokratska stranka je izrazito proevropsko usmerjena stranka. Vedno smo bili in vedno bomo. Verjamemo, da je Evropska unija prostor, kjer se lahko poveže delovanje številnih držav z namenom, da smo skupaj močnejši in boljši. Želimo si, da bi se EU še razvijala, vendar to ne pomeni, da se strinjamo z vsem, kar se v EU v tem trenutku dogaja ali se je dogajalo. 

V zadnjih letih sta svet in EU soočena s številnimi krizami, od gospodarske, migrantske do zdravstvene. Prihajajo druga za drugo. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je ena od držav zapustila EU. Vse bolj se kažejo tudi razpoke v pogledih na določene vsebinske teme. Na področju, kjer sama največ delujem, to je področje sociale in zaposlovanja, so te razlike izjemno očitne. Tudi na drugih področjih, seveda. Od financ do zelene in digitalne preobrazbe.

Dejstvo je, da razlike med nami obstajajo. Tako kot obstajajo tudi različni pogledi na reševanje težav in različni pogledi na to, kakšna naj bo naša skupna prihodnost. O tem se moramo odprto pogovoriti. Nima smisla, da stvari pometamo pod preprogo, ker bodo težave samo naraščale. 

Če se ne pretvarjamo, da težave so, in če pričakujemo odprto in pošteno razpravo ob upoštevanju mnenj vseh, tako velikih kot tudi majhnih, razvitih in manj razvitih, severnih in južnih, vzhodnih in zahodnih držav, to ne pomeni, da smo evroskepnični, ampak ravno obratno. Ker si želimo, da EU obstane in je v prihodnosti boljša, se moramo odkrito pogovoriti o tem, kaj moramo spremeniti in izboljšati, da se bo to zgodilo.

Foto: Ana Kovač

Kako pa je po vaše EU opravila svojo vlogo pri nabavi cepiv?

Lahko bi jo bolje. Začeli smo zelo dobro, sofinanciranje razvoja cepiva je pripomoglo k temu, da smo v rekordnem času prišli do končnega izdelka. Zdi se mi, da je edino prav, da je Unija pristopila k skupni nabavi cepiv. Ne znam si predstavljati, da bi bilo to prepuščeno vsaki državi posebej. Med državami bi se razvil pravi boj, kdo bo prej prišel do cepiva. Podobno, kot se je dogajalo z zaščitno opremo. Ne gre le za to, da bi nekatere ekonomsko šibkejše države najbrž ostale zadaj, pomemben vidik se mi zdi tudi ta, da bi bile po takem boju razpoke med državami še večje, EU pa še šibkejša.

Seveda pa tudi ni vse potekalo popolnoma brez težav, očitno je Evropska komisija sklenila nekaj slabih in površnih pogodb. Cepiva, za katera je EU financirala razvoj, so šla ven. Očitno boljšim ponudnikom. Čeprav nisem zagovornica protekcionizma, pa vendarle menim, da bi morala biti EU bolj odločna pri zavarovanju pravic Evropejk in Evropejcev.

Vi ste se že cepili?

Ja. Ko so se cepili slovenski predsedniki in poslanci, so k cepljenju povabili tudi evropske poslance. Imeli smo veliko srečo, za to priložnost sem izredno hvaležna.

S katerim cepivom pa ste bili cepljeni?

Z AstraZeneco.

Vidite stranko SDS na Orbanovi poti povezovanja s poljskim predsednikom vlade Mateuszom Morawieckim in vodjo italijanske stranke Liga Matteom Salvinijem?

Razmere v Evropski uniji glede strankarske politike se res spreminjajo, tako tudi v Evropskem parlamentu. Spreminjajo se razmerja moči, formirajo se nove pobude. Predvsem zato, ker v mnogih starih okvirjih niso bili dovolj upoštevani, slišani. Prej sem govorila o tem, da ne moremo bežati pred resnico in dejstvi, da se v nekaterih pogledih tudi razlikujemo. Ne potrebujemo izključevanja, ampak povezovanje. Res je, da na evropski ravni potekajo pogovori in razmisleki o tem, kako naprej, to je popolnoma legitimno.

V SDS te razprave spremljamo, sodelujemo in smo se pripravljeni pogovarjati z vsemi. Iščemo najboljšo in proevropsko rešitev. Prav gotovo bo še veliko pogovorov znotraj Evropske ljudske stranke, pa tudi širše. V luči aktualnega dogajanja je potrebno odkrito pogledati, kje smo, kakšne so naše vrednote in kam gremo.

V teh dneh se veliko govori o t. i. non-paperju, ki naj bi vseboval predloge sprememb na Balkanu. Nekateri mediji navajajo, da naj bi ga slovenska vlada oziroma predsednik vlade poslal predsedniku Evropskega sveta. Kako komentirate dogajanje?

Vse bliže smo predsedovanju Slovenije Svetu Evropske unije. Kakšno je vzdušje v Bruslju? Kakšne vtise, napovedi dobivate od kolegov poslancev iz drugih evropskih držav?

Vzdušje je pozivitno. Pomisleki, da Slovenija naloge predsedovanja Svetu Evropske unije ne bi dobro opravila, so iz trte izviti. Naše prvo predsedovanje, ki je potekalo leta 2008, prav tako pod vodstvom Janeza Janše, smo opravili z odliko. Razni zaskrbljeni neimenovani bruseljski viri in nepreverjene govorice, ki naj bi se širile po hodnikih instituciji pa so del poskusov vnaprejšnje diskreditacije Slovenije. Česa pa se bojijo bruseljski uradniki? Dajte, no. Seveda ti poskusi diverzij ne koristijo, nimajo pa nobene moči. V najvišjih krogih evropskih odločevalcev ni nobenih bojazni. Vsi zelo dobro vedo, da je Janez Janša izrazito proevropski politik, ki bo proevropsko vodil tudi predsedovanje. Ni dvoma, da je karizmatičen in odločen politik brez dlake na jeziku. To morda komu kdaj tudi ni všeč, ampak samo s pokončno in pogumno držo si nekdo lahko pridobi spoštovanje. Tako je bilo med drugim sprejeto tudi pismo vsem predsednikom vlad s pozivom k nadaljevanju pogovorov, ko je že vse izgledalo, da bodo pogajanja o skladu za okrevanje in odpornost padla v vodo. To pismo, ki so ga skušali prikazati kot fiasko, med voditelji vlad pa je bilo sprejeto z odobravanjem, je lep primer, kako izkrivljeno deluje opozicija. Za zavajanje, infiltriranje lažnih novic, spodbujanje širjenja slabega imena, lažno poročanje in delovanje v nasprotju z interesi Slovenije opozicija nikoli ne odgovarja.

Prav gotovo je ena od pomankljivosti pri delovanju Evropske unije šibko vodenje. Institucionalna ureditev je takšna, da jo vodijo vsi, od predsednika Evropskega parlamenta, komisije in sveta do voditeljev ekonomsko močnih evropskih držav, v resnici pa nobenega nobeden. To ustreza marsikomu, od birokratov, ki namesto komisarjev vodijo politiko Evropske komisije, do držav oziroma državnikov preostalega dela sveta, ki jim močna Evropska unija predstavlja konkurenco.

Kakšno pa je sodelovanje z ostalimi evropskimi poslanci iz Slovenije?

Posebne razmere, posebni odnosi bi lahko rekli. V zadnjem letu smo se videli le preko video povezav. Tudi sama kot vodja slovenske delegacije ELS sestanke sklicujem zgolj prek spletnih platform. Lahko rečem, da so naši pogovori korektni. Smo iz različnih slovenskih strank, zato ni pričakovati, da se bomo o vsem strinjali.

Z ostalimi kolegi se vidimo še redkeje, še največkrat na kakšnih spletnih dogodkih. Naš odnos je profesionalen, ne morem pa reči, da smo prijatelji. Nimamo posebnih stikov in tudi prej jih nismo imeli.

Kakšen je vaš odnos z Ljudmilo Novak? Kako ocenjujete njene izjave oziroma njeno delovanje v zadnjem obdobju? Menite, da se pripravlja na kandidaturo na predsedniških volitvah?

Izogibam se izrekati vrednostne sodbe o ljudeh. Z Ljudmilo se seveda pogovarjava, včasih se tudi ne strinjava, ker so najini pogledi na situacijo različni. Do svojega mnenja imava obe pravico. To je demokracija. Držim se tega, da se moramo med seboj spoštovati in sodelovati. Nas, politike, za naše izjave in stališča ocenjujejo na volitvah.

Katera so sicer področja, ki jih kot evropska poslanka pokrivate oziroma katere so vaše prioritete?

Trenutno sem aktivna v treh odborih, od teh v ospredju ostaja Odbor za zaposlovanje in socialo. Moja prioriteta v tem mandatu je problematika demografije. Osredotočam se na staranje prebivalstva in pokojninske sisteme. Naše prebivalstvo se hitro stara, živimo dlje, imamo boljšo zdravstveno oskrbo. Vse to je pozitivno. Po drugi strani pa prinaša tudi negativne posledice. Višja starost prebivalstva pomeni breme za naše pokojninske in zdravstvene sisteme ter za družbo kot tako. Mislim, da je to problem, s katerim se soočajo vse države. In prav je, da takšen problem prepoznamo in obravnavamo na evropski ravni. Želim si, da se zavedamo, kaj se dogaja na področju demografije, drugače nas čez deset let lahko preseneti situacija, na katero ne bomo pripravljeni.

Pokojninski sistemi, tudi v Sloveniji, ostajajo moja priljubljena tema. Jasno si predstavljam, kakšen bi moral biti dober pokojninski sistem, ki bi bil pravičen in vzdržen. Vem, kaj bi bilo treba spremeniti, o tem se tudi veliko pogovarjamo. Poleg pokojnin so mi blizu tudi druge socialne teme. Morda se ne zdi, a v primerjavi z drugimi državami imamo v Sloveniji zelo bogato socialno državo. Na drugi strani se soočamo z veliko revščine, sociala je namreč nepravično porazdeljena in zbirokratizirana. Slovenke in Slovenci si zaslužijo boljše socialno okolje, kar lahko dosežemo z enako količino sredstev.

Aktivno ste v politiki ste že več kot deset let: kako bi opisali ves ta čas? Vam je dejstvo, da ste ženska, kdaj predstavljajo težave?

Deset let je po eni strani malo, po drugi pa veliko. Zame ravno dovolj, da upam reči, da vem, kako se stvarem streže in imam hkrati dovolj izkušenj tudi z drugih področij.

To, da sem ženska, mi ni nikoli ni predstavljalo težave. Običajno sem bila k sodelovanju povabljena, ker so bile prepoznane moje kompetence. Lahko rečem, da sem v življenju odklonila precej vabil za kašne eminentne in pomembne funkcije. Se pa strinjam z neko splošno oceno, da je ženskam v politiki in tudi sicer v poklicnem življenju težje kot moškim, predvsem zaradi usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Še vedno je ženska bolj vezana na dogajanje doma in s tem prikrajšana na kariernem področju. Sama sem na politični parket stopila, ko so bili moji otroci že starejši, zato tudi na tem področju ni bilo pretiranih zadržkov. Vsekakor pa je vstop v politiko stvar družinskega dogovora. Če doma stvari niso urejene in usklajene, če nimaš dobrih partnerskih odnosov, potem to ne gre.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili za kandidaturo na predsedniških volitvah? Bi jo oziroma jo nameravate ponoviti?

Priznam, da je bila odločitev težka. Sem človek, ki vsako stvar jemlje zelo resno. Ko se nečesa lotim, potem to želim početi po svojih najboljših močeh. Čutim veliko odgovornost. Tako je bilo tudi pri tej kandidaturi. Glede na razmere sem zadovoljna z rezultatom, ki sem ga dosegla, čeprav je res, da si vsak, ki se poda na neko tekmo, želi zmagati. Gledano za nazaj pa je bila to lepa, pozitivna izkušnja.

Glede prihodnjih predsedniških volitev je jasno le to, da sedanji predsednik Borut Pahor ne bo več predsednik države (smeh, op. a.). Vidim, da nekateri že pripravljajo teren. Ampak večkrat ponovljen scenarij, da lahko pri nas izkušeni politični režiserji v enem mesecu iz nič ustvarijo politično zvezdo, pušča vse možnosti za presenečenja. Res zanimivo bo videti, katera imena se bodo pojavila. O tem, če bo moje med njimi, pa je še prekmalu govoriti.  

Navadno nastopate samozavestno in mirno, se kdaj zgodi, da povzdignete glas, se razjezite?

Moram reči, da se to že dolgo ni zgodilo. Verjetno človek z leti tudi dozori. Včasih sem se razburjala zaradi nepomembnih stvari, danes tega ne počnem več. Sploh v zasebnem življenju ne. Kar zadeva nastopov v javnosti, pa se mi zdi, da ljudje v političnih soočenjih pričakujejo, da bo debata čim bolj polemična. To se prodaja. Ampak sama ne želim delovati na tak način. Se mi zdi, da je bolje, da povečaš moč argumetov bolj kot moč svojega glasu. Zato tudi na provokacije raje odgovorim kulturno in kar se da argumentirano. To je pač moj slog.

Mirnost pri nastopanju pa ne odraža mojega siceršnjega karakterja, ki je vse prej kot miren. Sem človek akcije, nikoli mi ni dolgčas, vedno imam nove in nove ideje. Imam svoje mnenje in si ga upam povedati. Nisem ena od tistih, ki bi jim lahko očitali brezbarvnost. Tudi sicer so mi bolj všeč ljudje, ki se znajo iz srca veseliti in biti tudi globoko žalostni. Ljudje z energijo.

Kako usklajujete življenje evropske poslanke in družinsko življenje? Kaj je tisto, kar vas veseli, kar v življenju radi počnete?