Četrtek, 22. 8. 2024, 14.54
3 mesece
Vsak drugi vrhunski športnik se sooča z duševnimi težavami
V Sloveniji se vsaka druga vrhunska športnica in vsak tretji vrhunski športnik sooča z duševnimi težavami, ki jih v svetu vrhunskega športa še vedno ne prepoznavamo. "Gre za navzkrižje interesov – pomembni so rezultati in denar, čeprav na račun zdravja posameznika," pravi doc. dr. Uroš Perko, specializant geštalt psihoterapije, avtor knjige Duševne motnje v športu in predavatelj predmeta Psihoterapija v športu na študijskem programu Uporabne psihoterapevtske študije na Novi univerzi.
"Nogometne tekme in olimpijske igre so nizka cena, ki jo moramo plačati, da ni vojn."
Zdrav duh v zdravem telesu pravijo. Za fizični del se zdi, da je pri vrhunskih športnikih dobro poskrbljeno. Kaj pa psihična oskrba športnikov?
Na področju duševnega zdravja je v primerjavi s trenažnimi procesi, regeneracijo, oskrbo poškodb in prehrano zelo malo znanega. Zelo pomemben del celostne priprave so psihologi, ki pa večinoma delujejo v smeri izboljšanja športnikovega nastopa. Nedavno je naš najbolj znani športni psiholog prof. dr. Matej Tušak poudaril, da v Sloveniji še vedno dajemo premalo poudarka psihični pripravi športnikov in da se športni psihologi bistveno premalo vključujejo v ekipe športnikov, reprezentance ipd. v primerjavi s tujino. V tujini imajo v nekaterih ekipah že športne psihoterapevte, ki pomagajo športnikom v psihičnih stiskah. Vendar jasnih smernic, kako delati s tako specifično populacijo, kot so vrhunski športniki, še vedno ni, ne v tujini ne pri nas.
Koliko je prisotne stigme glede duševnega zdravja pri vrhunskih športnikih, ki so v splošni javnosti tako idealizirani?
Ne gre toliko za stigmo kot za neprepoznavanje. Niti športnik niti ljudje okoli njega niso sposobni prepoznati, kaj se dogaja – da gre za depresijo, anksioznost, zlorabo alkohola ... Počasi se to izboljšuje, vendar še nismo tam, kjer bi želeli biti. To se za zdaj pripisuje pretreniranosti. Pri športnikih se pogosto kaže na primer agitirana depresija. Depresivno stanje potisnejo na stran tako, da so zelo aktivni. To, da se ne morejo ustaviti, je v resnici zaželeno; težava je v tem, da se za tem lahko skrivajo depresivna stanja. Slej ko prej se to lahko poglablja in pojavijo se težke depresivne epizode. Poznamo kar precej zgodb znanih športnikov, ki so imeli težke depresije in so o tem tudi spregovorili. Kljub temu se zdi, da tega še nismo pripravljeni videti. Podobno je z motnjami hranjenja pri športnikih. Okolica vrhunskega športnika – trenerji in žal pogosto tudi starši – tega ne vidi. Športnik je tam zaradi rezultata, pogosto tudi zaradi denarja. Zato ni v interesu videti teh stvari. Pomemben je rezultat, tudi če je to na račun zdravja športnika. Obstaja navzkrižje interesov. Ožja ekipa ne bo rekla športniku, naj več je in pridobi kilograme, če bo zaradi tega postal nekonkurenčen.
Omenili ste že nekaj duševnih težav, ki se pojavljajo pri vrhunskih športnikih. Katere pa so najbolj pogoste in specifične?
Podobno kot v splošni populaciji sta na prvem mestu depresija in anksioznost. Sledijo motnje hranjenja ter tvegani in škodljivi vzorci pitja alkohola. Med športno specifičnimi duševnimi motnjami je na prvem mestu anoreksija atletika, ki jo težko prepoznavamo, ker športnice niso videti anoreksične, vendar so simptomi enaki. Športnice so videti enako kot anoreksične pacientke in imajo iste simptome. Razlika je le, da se po končani karieri pri anoreksiji atletiki stanje normalizira samo od sebe v zelo kratkem času. Žal pa je meja med anoreksijo atletiko in anoreksijo nervozo nevidna in mnogi športniki nevede zdrsnejo čez. Športno specifična je tudi boksarska demenca, ki se pojavlja pri športnikih, ki dobijo veliko udarcev v glavo. Specifični duševni težavi športnikov sta še motnja razpoloženja zaradi pretreniranosti in odvisnost od vadbe, pri kateri imajo posamezniki podobne odtegnitvene simptome kot pri drugih odvisnostih.
Duševnih težav pri športnikih torej še ne prepoznavamo in obravnavamo. Kako bi to lahko rešili?
Za začetek je rešitev, da se o tem govori in piše. Da predvsem športniki, pa tudi trenerji, čim bolj ozavestijo, da je to del realnosti. Ko imajo težave, to ni nekaj, česar bi se sramovali, skrivali in imeli občutek, da je nekaj narobe z njimi, da so šibki ter da se to dogaja samo njim. Gre za pojav, ki je pri športnikih univerzalen. Da vedo, da se s tem sooča kar precej športnikov, saj so številke visoke.
Doc. Dr. Uroš Perko, predavatelj pri predmetu Psihoterapija športa na Novi univerzi
O kakšnih številkah govorimo?
Pri nas se te številke vrtijo od 40 do 50 odstotkov pri ženskah in od 30 do 35 odstotkov pri moških. Naredili smo že tri raziskave in vsakič znova smo v teh številkah.
Vsaka druga športnica ima poudarjeno simptomatiko depresije ali anksioznosti. Pri moških je tega malo manj, a je več zlorabe alkohola.
Imamo premalo ustrezno usposobljenih terapevtov, ki bi lahko športnikom v stiski pomagali. Kaj je rešitev?
Rešitev je, da se bodoči terapevti izobražujejo na področju duševnih težav športnikov, predvsem s kakšnimi duševnimi motnjami se športniki najpogosteje soočajo. Naslednji korak je raziskovalna dejavnost, kjer bi bilo optimalno interdisciplinarno sodelovanje psihoterapevtov, psihologov in psihiatrov, ki bi prek študij primera in raziskav terapevtskih procesov z vrhunskimi športniki lahko razvili smernice psihoterapevtskega dela z njimi.
Na Novi univerzi na Fakulteti za slovenske in mednarodne študije predavate pri predmetu Psihoterapija v športu. Kaj bi želeli predati svojim študentom in družbi?
Pomembno je, da bodoče psihoterapevte seznanimo, da imajo športniki težave na tem področju, in da vedo, katere težave so to in kako jim pomagati. Pomembno je tudi, da se vzpostavi medinstitucinalno sodelovanje, kjer se končno začne aktivno raziskovati področje psihoterapije v športu. To področje je še zelo malo raziskano.
Cilj študija Uporabne psihoterapevtske študije je integrirati psihodinamske koncepte v vse sisteme družbe, tudi sistem športa. Kako vi gledate na to?
To mora iti v izobraževalne sisteme za trenerje, da se seznanijo s temi vsebinami. Je pa težko, ker velikokrat, kot sem omenil, obstaja navzkrižje interesov. Zato je pomembno, da se športniki opolnomočijo, sploh ob zaključku kariere, da najdejo pomoč in znajo potem to nadaljevati.
Koliko športna identiteta zaznamuje vrhunske športnike in kako se spopadajo, ko jo morajo v skladu z rokom trajanja profesionalnega športa opustiti?
To, da športniki zgradijo identiteto samo kot športniki in da zgradijo samopodobo zgolj na telesni ravni, je eden izmed dejavnikov, zaradi katerega so športniki ranljivi na področju duševnega zdravja. Ko se pojavi poškodba, in vedno se, ko upadajo rezultati in ko športnik konča kariero, se nimajo na kaj opreti in duševne motnje so na dosegu roke. Posledično pametni trenerji poskrbijo, da športniki v času kariere končajo šolo, se izučijo za poklic, naučijo tujih jezikov ipd.
V enem trenutku si legenda Ronaldo, v naslednjem pa Penaldo? Koliko k celotnemu psihičnemu ciklu vrhunskega športa prispevajo navijači in celotna družba?
Nedvomno navijači predstavljajo na eni strani spodbudo, na drugi strani pa dodaten pritisk. Zato ni presenetljivo, da so športniki tako ranljivi na področju duševnega zdravja, saj si pritisk ustvarjajo najprej sami, nato bližnja okolica (starši, trenerji) in nato še navijači!
Kaj gledalcem s psihičnega vidika po vašem mnenju prinaša vrhunski šport, kot sta bili veliki športni tekmovanji evropsko prvenstvo v nogometu in olimpijske igre?
Menim, da gledanje športa gledalcem omogoča predvsem dober način za sprostitev energije. Nizozemski psihiater in psihoanalitik Jorg Verhaeghe trdi, da so nogometne tekme in olimpijske igre pravzaprav nizka cena, ki jo moramo plačati, da nimamo več vojn.
Postanite študent študijskega programa Uporabne psihoterapevtske študije in oplemenitite svojo karierno prihodnost. Več informacij o študijskem programu najdete na spodnji povezavi. Prijave so odprte.
Več informacij o študijskem programu: https://fsms.nova-uni.si/studij/uporabne-psihoterapevtske-studije/
Naročnik oglasne vsebine je Nova univerza.