Nedelja, 19. 5. 2019, 13.00
5 let, 6 mesecev
Želela sta spremeniti svoje življenje in kupila staro kmetijo v Halozah #video
Pred šestimi leti sta se v kmetijo ob Dravinji v Zgornji Pristavi zaljubila Peter in Bernarda s Ptuja. Prepričana sta namreč bila, da smo na svetu zato, da ustvarimo kaj lepega, ne le zato, da hodimo v službo in gremo enkrat na leto na dopust. Ugotovila sta se, da si želita nekoč živeti na kmetiji in od kmetije, ter poiskala svoj novi dom - Ekološko kmetijo Ajda. Čeprav še ne živita v tej hiši, ker je potrebna obnove, je, čeprav imata vsak svojo službo, njuna zemlja obdelana že od prvega leta, iz pridelkov pa nastajajo okusni izdelki. S kmetije, od koder se sliši smeh njunih treh razposajenih otrok, zvečer težko odidejo tudi obiskovalci, ki najraje posedajo pod starim orehom.
Ker sta s Ptuja, sta v območju tridesetih kilometrov okrog domačega mesta aktivno začela iskati kmetijo in znanec jima je povedal za zapuščeno posestvo v Zgornji Pristavi. Ko sta stopila v stik z lastnico posestva in jo vprašala, ali bi jima kmetijo prodala, ta ni bila na prodaj. Tako se je odločila, ko so se bolje spoznali.
"Ko je gospa slišala, da nameravava vse ohraniti in pustiti tako, kot je, nama je pustila vse - še celo glineno poročno majoliko svojih staršev, na kateri so njune začetnice. Stoodstotno je bila prepričana, da želi vse prodati prav nama. Ko sva ji povedala, da ne gre tako zlahka in da je treba kmetijsko zemljišče po zakonu najprej dati na oglasno desko, jo je prav zaskrbelo, kaj bo, če ga bo hotel kupiti kdo drug," je povedala Bernarda Gregorec Cafuta.
Zemljo je nato zares želel kmet, ki ima zelo veliko površin, a jim ga je uspelo prepričati, da je to pustil njihovi družini, in vse se je dobro izšlo. Obdobje, preden sta kmetijo lahko kupila, opisujeta kot "celo dramo".
"Prepričana sem bila, da nikoli več ne bom živela v stari hiši"
V hiši, ki je stara okoli 140 let, so bile tudi kratke stare postelje, ki so jih uporabljali v stari časih. Vse je ostalo, kot je bilo.
"Ko sem bila stara deset let, smo doma podrli staro hišo in se preselili v novo. Vedno sem govorila, da nikoli več ne bom šla živet v staro hišo," si je govorila Bernarda, dokler se nista zaljubila v prav to kmetijo s hišo, ki jima je nadvse všeč prav zato, ker je stara, ker ima dušo in ker se v njej počutita zelo dobro.
Kot pravi Peter, takih hiš ni več veliko, le nekaj jih je še po Halozah. "To je bila svoje čase ena od največjih kmetij na tem območju, propadla je, ker niso imeli naslednikov, ki bi jo vodili naprej. Bila pa je vzdrževana, ker so potomci vsaj enkrat na 14 dni hodili sem," pove Peter.
Za zdaj v hiši še ne živijo, ker še ni primerna za bivanje, a počasi jo obnavljajo, terjala bo kar nekaj vložka. Da sta kupila kmetijo, sta vzela posojilo, denar, ki ga zaslužita, vlagata v obnovo, zato gre počasneje.
"V kmetijo sva vložila že veliko, čeprav ni veliko vidnega"
Vedela sta, da ustaljeni način življenja, ki sta ga imela, torej klasične službe in vsakdanje hitenje z dopustom enkrat na leto, ni njun cilj. V tem se ne vidita vse življenje. Želela sta spremembo, spremeniti način življenja in ob misli na to, da bi imela kmetijo ter obdelovala zemljo, jima je bilo vedno lepše.
"Ko sva razmišljala o kmetiji, sva vedno bolj čutila, da je to to. Meni je prav srce zaigralo vsakič, ko sem pomislil na zemljo - kot takrat, ko si zaljubljen. Nato sva zares začela iskati, kje bi svojo idejo o tem, da bi nekoč živela na kmetiji in od kmetije, začela počasi uresničevati," pravi Peter Cafuta.
V to kmetijo sta se zaljubila takoj, ko sta si jo ogledala. Do nje imata s Ptuja deset minut vožnje in od prvega dne se na njej počutita kot doma. Peter prav tako prihaja iz Haloz, kjer se počuti domače, zato pravi, da sta našla najboljšo mogočo kmetijo.
Na kmetiji sta zdaj šesto leto in v tem času se je spremenilo že zelo veliko, pravi Peter. "Veliko je že narejenega, pa hkrati ni veliko videti. Vlagamo v temeljne stvari, kot so komunalne in električne napeljave, imamo tudi že čistilno napravo in vse, kar je potrebno s tega vidika. Na enem objektu smo zamenjali tudi ostrešje, ker se je podiralo in je bilo že zelo nevarno, poleg tega gre veliko vložka tudi v površine, da jih lahko obdelujemo, uporabljamo," pravi Peter.
Vse površine so obdelane od leta nakupa
Obdelujeta tri hektarje zemlje. "Vedela sva, da to ne bodo velike površine, da ne bova živela od žit ali pridelovanja na velikih površinah. Od majhne površine pa se da živeti kvečjemu s pridelovanjem zelenjave, a tega ne moreš delati ob službi, oba imava službo," je pojasnila Bernarda. Sama dela v marketingu, Peter pa je prostorski načrtovalec.
Vse površine so obdelane že od prvega leta, ko sta bila na tem področju še popolna neznanca, pove Peter in pravi, da je to največji dosežek. Sproti sta se učila. Do zdaj sta pridelovala kamut, piro, vsako leto poskušajo imeti ajdo.
Ajda je duša kmetije, ki skrbi zanje
Zakaj je kmetiji ime Ajda? Kmetija in njena zemlja jima predstavlja žensko, ljubečo mater, ki skrbi zanje. Predstavljata si jo kot nekakšno dušo kmetije. Ajda je kot žito skromno v tem, kar potrebuje, in po vseh letih, ko je bila opuščena, se spet vrača na polja.
"Ajda hkrati daje tudi toliko okusa in pestrosti in tudi midva bi rada v življenju to dajala naprej. Ne, da le jemlješ od sveta, temveč da nekaj ustvariš, to je pomembno. Sem smo gotovo prišli z večjim namenom kot le s tem, da bomo tu živeli nekaj let, si postavili neko hiško, zamenjali nekaj avtomobilov in šli na nekaj dopustov. To ni vse," Bernarda pojasni, zakaj sta se odločila za kmetijo, za pridelke, ki jih ponujata.
Od špargljev do bio ocvirkov
Kot pravita, ne lovita širnih množic in nimata tisočerih kupcev, niti ne proizvajata takšnih količin, da bi jih lahko imela. "Dovolj nam je, da nas pozna nekaj ljudi, da spoznajo tudi našo zgodbo, kupijo kakšen naš izdelek. To nam za zdaj pomeni veliko," pravi Bernarda.
Imajo sadovnjak starih sort jablan in drugega sadja. Svoja žita meljejo v manjšem ekološkem mlinu v bližini. Od žit se pri njih trenutno dobi piro v zrnju, pirino polnozrnato moko in pirin zdrob. Nekaj malega imajo tudi bele gladke moke, ki je stranski proizvod pri mletju. Ajde trenutno nimajo v ponudbi, ker lanski pridelek ni uspel.
Ponujajo bio čemažev pesto, ki ga nabirajo na kmetiji Petrovih staršev. Imajo tudi več vrst namazov, med njimi špargljevega, ravno v tem času pa Bernarda ustvarja nove okuse. Poskusili smo špargljev humus ter namaz iz špargljev in ajde, iz katere bi radi v prihodnosti prav tako izdelovali namaze. Ponujata tudi sveže, vložene šparglje, letos pa sta poskusila tudi, kakšni bi bili šparglji v kisu. Izdelujejo tudi veganski biftek, ki je sveži namaz in ga največ prodajajo med prazniki. Ker vanj dajo veliko svežih zelišč, se še niso odločili za pasterizacijo, zato ga prodajajo svežega.
Med namazi veliko pozornosti pritegnejo bio ocvirki. Takšno ime sta izbrala nalašč, gre pa za mešanico kokosovega olja, lešnikov, čebule, ovsenih kosmičev, jabolčnih krhljev, piranske soli in začimb. Uporablja se ga lahko kot samostojni namaz, z njim se lahko dela pražen krompir ali se ga doda v zelenjavno juho namesto pražene čebule.
Izdelke prodajata doma, v svojem krogu kupcev, ki se čedalje bolj širi. Mogoče jih je naročiti tudi po spletni pošti. Njune izdelke kupijo tudi kupci špargljev, ki jih pridelujejo na kmetiji, a letos je letina zaradi vremenskih razmer petkrat manjša kot ob takšnem času lani. Trg še preizkušata, posvečata se promociji, izdelujeta manjše serije, ne velikih količin.
Za predelavo bodo v bližnji prihodnosti uredili posebno sobo, za katero bodo pridobili nekaj sredstev tudi na razpisu. Narejena bo po smernicah HACCP in jima omogočala tudi izdelovanje nekoliko večjih količin.
Prvič se bodo s svojimi izdelki predstavili tudi na VegaFestu, ki je v tem mesecu že dvakrat odpadel zaradi vremenskih razmer.
Za svoje posestvo imata velike načrte, do njih korakata počasi, a vztrajno
Na svojem posestvu morata najprej urediti hišo, vanjo se želita tudi čim prej preseliti, da si med drugim tudi zmanjšata stroške z vožnjo. Na posestvu Petrovih staršev imata čebele, zato točita tudi svoj med. Kjer so panji, bo nastal terapevtski čebelnjak za apiterapijo.
Iz starega svinjaka, ki ima novo streho, bo nastal gospodarski objekt, v njem bo hladilnica, na vrhu pa želita apartma, ker bi rada s svojo kmetijo postala tudi del turistične ponudbe. Ker se ljudje na posestvu dobro počutijo, si želita nekoč prirejati izobraževalne in druge delavnice. S kmetijo imata velike načrte in vztrajno, korak za korakom, stopata proti svojim ciljem.
"S kmetije nihče ne odide rad, vsi bi še ostali"
"Ko ljudje pridejo k nam, se usedejo pod stari oreh in preprosto obsedijo. Veliko ljudi nama je že reklo, kako dobro se tu počutijo. Ne vejo, zakaj, a tu bi radi bili. To čutimo tudi sami," pravi Bernarda. Od prvega dne je družina doma tu, ne na Ptuju, kjer spijo, povesta.
"Prideš domov, sezuješ službene čevlje in greš po dvorišču bos, ne potrebuješ nič drugega," pravi Bernarda. Zelo radi se zadržujejo v krošnjah svojih dreves, ob posestvu pa je več visokih smrek, na katerih gnezdijo čaplje in štorklje.
"Nihče se ne spomni, da bi te ptice kdaj gnezdile tu, niti lastnica. Zdaj so na vsakem drugem drevesu, preletavajo kmetijo in glasno ropotajo s kljuni, čudovito jih je opazovati," pove Peter.
Na kmetiji je narava najlepša zjutraj in zvečer. "V biodinamiki tudi pravijo tako, da zemlja nima rada, da sredi dneva šariš po njej. Če je sušno obdobje, je treba okopavati zvečer, da v zemljo pride vlaga, če jo okopavaš sredi dneva, jo izsušiš," pove Bernarda. Trava je v sadovnjaku namerno visoka, pokosijo jo enkrat, največ dvakrat letno.
Zaradi stika z zemljo sta se spremenila tudi sama
Pritegnilo ju je vegetarijanstvo in veganstvo. Peter pojasni, da tega nista načrtovala, temveč sta takšno odločitev sprejela spontano, ko sta se nekoč vprašala, zakaj sploh še pripravljata in potrebujeta meso, če pa ga tako ali tako jedo tako poredko.
"Sprememba se je pri naju nekako začela dogajati sama od sebe, ko sva prišla v stik s to zemljo, ko sva začela delati z zemljo. Z njo vzpostaviš neki odnos in to je bila nekakšna posledica," pojasnjuje Peter.
"Sama sem v času študija za tri leta prenehala jesti meso. Prihajam z velike kmetije, na kateri je bilo veliko mesa, in v nekem trenutku se mi je vse zagabilo," o svojih začetkih drugačnega načina prehranjevanja pove Bernarda.
Kot pravita, nikomur ne želita vsiljevati svojega načina prehranjevanja in razmišljanja, veganstvo promovirata mirno, skozi okusne in kakovostne izdelke, ki nato prepričajo.
Njuni bližnji še danes ne razumejo povsem njune odločitve, a to nanju nima velikega vpliva. "Ko se enkrat odločiš za osebnostno rast, za duhovno pot, za drug način prehranjevanja, veš, v kaj se podajaš, in veš, kaj žrtvuješ. Veš, da to ni lahka pot, da včasih pridejo trenutki in ljudje, ki se s tem ne strinjajo, a točno veš, zakaj si se tako odločil. Ko znaš enkrat mirno argumentirati svojo odločitev, je jeza le še na eni strani, na njihovi," pove Bernarda.
Zdaj še bolj naporno od načina življenja, zaradi katerega sta se odločila za kmetijo
Zdaj imajo dvojno življenje, ki vsak dan prinaša nove izzive. Kot pravita, je to neko prehodno obdobje, ki je bistveno bolj naporno od življenja, zaradi katerega sta se odločila, da se bosta podala na to pot.
Včasih so njuni delavniki dolgi 12, včasih 16 ali 20 ur. Čeprav sta po eni strani vedela, v kaj se podajata in zakaj, je po drugi strani praksa čisto nekaj drugega, pravita.
"Včasih, ko je zelo veliko dela, so obdobja, ko res zelo malo spiš, potem pa nekako, ko spet prideš domov in v stik z zemljo, spet dobiš nazaj energijo. Po drugi strani pa tudi veva, da ne zmoreva vsega, da imava tudi majhne otroke in ne moreva imeti vsega popredalčkanega, kot imajo to na primer moji starši. Da bi k meni mama prišla na vrt preverjat, kje imam kaj, nima smisla. Zavedava se, da bova imela vsako leto boljše. Na prvem mestu nama je še vedno družina, ta je sveta, zaradi nje smo si to tudi ustvarili in ne moremo zdaj žrtvovati otrok zaradi posesti. Bo ravno obratno, posest se bo razvijala v tempu, ki ga bomo zmogli," razloži Bernarda.
Njuna kmetija je najboljše okolje ravno za vzgojo otrok, pravita. Otroci se na kmetiji veliko igrajo sami, ne potrebujejo nekakšne animacije, tu in tam si zaželijo kakšen sprehod.
Dopuste prilagajajo delu na kmetiji, a kot razloži Peter, njiva ni ovira. Prilagajata se predvsem čebelam in gredo na dopust po glavnih pašah, torej v prvi polovici julija.
Stopata po poteh, ki jima jih narekuje biodinamika
Kmetujeta po principih biodinamike, pri tem pa gre za celostno obravnavo kmetije. V biodinamiki ni sovražnikov oziroma škodljivcev, so le simptomi in posledice, odkriti je namreč treba vzrok, zakaj se je nekaj zgodilo, pojasnjuje Peter. Dodaja, da je to način, na katerega so z zemljo delali naši predniki. Živila, pridelana na biodinamičen način, so živila z najvišjo biološko vrednostjo. Živa hrana, kot pravi Peter.
"Izkušen biodinamik, ki že desetletja dela to in živi na neki kmetiji, se je naučil opazovati te procese. On lahko pride kamorkoli in zemlja mu pove, v kakšnem stanju je, kaj potrebujejo rastline, pogleda, kje rastejo, kakšne so, ali je tam ravnovesje takšno, kot ga potrebujejo," pojasnjuje Peter, ki je na kmetiji premalo časa in ni tako izkušen, da bi se sami lotevali zadev na takšen način. Meni, da biodinamika zahteva drugačnega človeka, ne tistega, ki se iz ekonomskega razloga odloča za spremembo integrirane pridelave v ekološko.
"Kaže, da bo letošnje leto za kmetovanje zelo zahtevno"
Glede na vremenske razmere bo letošnje leto za kmetovanje zelo zahtevno, pravi Peter. Že dva tedna špargljev sploh ni, to pa je nemogoče nadomestiti. "Strankam, ki običajno pri nas jemljejo šparglje, preprosto sporočimo, da nismo našli novega trga zanje, da špargljev preprosto ni," pove Bernarda.
"Kaže se, da je preveč hladno. Vse bolj ali manj zastaja v rasti, za čebele pa zadnja dva tedna praktično nimajo nobene paše v naravi, ko bi morali travniki, pašniki najbolj cveteti, čeprav je realnost zaradi intenzivnega kmetovanja pri nas taka, da je biodiverziteta na naših travnikih in pašnikih zelo osiromašena. Zato sem družine, ki imajo največji potencial, prepeljal k očetu v notranjost Haloz, kjer je še veliko prvobitnih pašnikov," pove Peter.
Nihče od njiju ni kmet, Bernarda ima končano srednjo kmetijsko šolo, a od tega znanja ne uporablja ničesar, saj na svoji kmetiji delata po načelih biodinamike. Peter obiskuje tečaje, a največ se oba naučita z raziskovanjem literature, na internetu ter ob težavah in svojih napakah.
Oglejte si utrinke z Ekološke kmetije Ajda
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
5