Sobota, 15. 10. 2016, 4.00
7 let, 1 mesec
Čudež Andreja Plenkovića: kaj čaka Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
16
Novi hrvaški mandatar je na tamkajšnje politično prizorišče priletel kot meteor. V slabih štirih mesecih je prevzel HDZ, zmagal na volitvah in postal mandatar. Zakaj mu je uspelo?
V politiki poznajo pojem stotih dni miru.
Gre za obdobje uvajanja nove vlade po njenem imenovanju. Andrej Plenković, mandatar za sestavo nove hrvaške vlade, bi lahko uvedel pravilo stodesetih dni. V tem rekordno kratkem času mu je namreč uspelo postati predsednik največje hrvaške stranke HDZ, zmagovalec volitev v sabor in mandatar.
Še junija je bila podoba hrvaške politične scene povsem drugačna kot danes:
- vlada Tihomirja Oreškovića, kanadskega Hrvata na začasnem delu v Zagrebu, je razpadala zaradi notranjih sporov,
- položaj Tomislava Karamarka na čelu s HDZ so povsem najedle različne afere, najbolj razkritja spornih svetovalnih poslov njegove soproge z madžarskim Molom,
- vse je kazalo, da se bo na predčasnih volitvah na oblast vrnila levica – stranka SDP, ki jo je trdno obvladoval Zoran Milanović.
Karamarkovo nasprotje
Toda vse se je spremenilo že sredi julija, ko je HDZ za predsednika stranke izbrala politika, ki v svoji uglajenosti, diplomatskem izbiranju besed in talentu za iskanje soglasij ne bi mogel biti bolj drugačen od neposrednega, pogosto celo vulgarnega Karamarka, v resnici slona v trgovini s političnim porcelanom.
Na hrvaško politično sceno je skozi velika vrata vstopil 46-letni Andrej Plenković.
Andrej Plenković v svoji uglajenosti, diplomatskem izbiranju besed in talentu za iskanje soglasij ne bi mogel biti bolj drugačen od neposrednega, pogosto celo vulgarnega Tomislava Karamarka,
Preberite še:
Imate raje Deutsche Bank ali evro?
Kaj je Hillary Clinton vedela o Zoranu Jankoviću
Luksuzni hrvaški otok: gostje prišli, letovišče je ostalo zaprto
Od Hvara do Rogaške Slatine
Novi "deus ex machina" hrvaške politike prihaja iz Dalmacije – tako kot dva od štirih njegovih zadnjih predhodnikov.
A drugače kot Ivo Sanader in Zoran Milanović, ki sta imela korenine v okolici Splita oziroma Sinju, novi mandatar izvira s Hvara. Iz bogate družine, ki po cerkvenih dokumentarnih virih na otoku živi že od 16. stoletja, ko je bil ta še del Beneške republike, Hrvaški pa je dala znanstvenike, pesnike, duhovnike, diplomate, intelektualce …
Njegov oče Mario Plenković, predavatelj na filozofski fakulteti v Mariboru, danes živi v Rogaški Slatini. Mati Andreja Plenkovića, kardiologinja, živi v Omišu, kjer je novi predsednik hrvaške vlade, v mladosti navdušen košarkar, preživel večino poletnih počitnic.
Med vojno opravljal pripravništvo
Leta 1992, ko je skoraj tretjina Hrvaške ječala pod škornjem srbskih okupacijskih enot, je Plenković kot študent prava opravljal pripravništvo v londonski odvetniški hiši Stephenson Harwood. V svetu je še vedno najbolj znana po svoji vlogi v reševanju krize z ameriškimi talci v Iranu leta 1979. Kot zanimivost, takrat je ameriško diplomacijo vodil pokojni Cyrus Vance, pozneje posebni odposlanec OZN za Hrvaško.
Nato se je začel njegov vzpon v diplomaciji. Konec "domovinske vojne" je že dočakal kot uslužbenec ministrstva za zunanje zadeve, kjer je bil zadolžen za evropske zadeve. Eden njegovih najožjih sodelavcev je bil Milanović, mnogo let pozneje največji politični tekmec.
Spor s Sanaderjem
Že takrat je prišel v prvi stik s politiko. Pri 22 letih je bil nekaj časa pripravnik pri Evropski ljudski stranki (EPP), najmočnejši politični skupini v Evropi. Leta 2000 je vodil štab Mateja Granića, predsedniškega kandidata in zmerneža iz vrst HDZ. Granić je izpadel v prvem krogu volitev, ki jih je dobil Stipe Mesić.
Andrej Plenković je po sporu z Ivom Sanaderjem odšel na položaj namestnika ambasadorja v Pariz.
Ko se je HDZ leta 2003 pod Ivom Sanaderjem vrnila na oblast, je bil Plenković že v Bruslju. Medtem ko so se množice na splitski Rivi upirale izročanju generalov sodišču v Haagu, je na diplomatskem parketu utiral pot začetku pogajanj o vstopu Hrvaške v EU.
Po sporu s Sanaderjem je odšel na položaj namestnika ambasadorja v Pariz. Leta 2011, ko so avstrijske oblasti Sanaderja že prijele na begu, ga je v Zagreb vrnil takratni zunanji minister Gordan Jandroković, ki ga je Plenković zdaj imenoval za glavnega tajnika HDZ. Plenković je postal poslanec – najprej v saboru in nato v Evropskem parlamentu.
Ukrajinsko državno odlikovanje
Tam se je pretežno ukvarjal z zunanjimi zadevami, najbolj z Ukrajino. Kot predsednik odbora za to državo je v času vojne s proruskimi uporniki pogosto hodil v Kijev. Nepopustljivo vztrajanje pri ozemeljski nedotakljivosti države in zagovarjanje ukrepov proti Rusiji mu je prineslo ukrajinsko državno odlikovanje.
Gre za podatek, ki ga nikakor ne gre prezreti tudi v luči zadnjih dogodkov na Hrvaškem. Sploh ob dveh dejstvih.
Prvič, da so obremenjujoči dokumenti o njegovem predhodniku Karamarku, ki so v hrvaške medije zelo verjetno uhajali iz obveščevalnih virov, razkrivali tudi Karamarkove povezave z nekaterimi ruskimi poslovneži.
In drugič, energetska družba Mol, ključni akter "afere Ina", s katerim je bil posredno poslovno povezan Karamarko, je v lasti madžarske države, ki z Vladimirjem Putinom od vseh članic EU goji najbolj tople odnose.
Energetske igre okrog Hrvaške
Tudi kopja na zadnjih pogajanjih o koaliciji so se lomila na Ini, enako kot pred tem že v času štirih hrvaških vlad. Predsednik stranke MOST Božo Petrov je resor za gospodarstvo na vsak način želel prevzeti zaradi Ine. Simbolično, v kleti zgradbe Ine v Zagrebu se je oktobra 1991 v tajnosti sestal hrvaški sabor in sprejel odločitev o samostojnosti države.
Prav zaradi energetike je Hrvaška v tem trenutku ena najpomembnejših evropskih držav za ZDA. Bodoča plinska terminala na otoku Krk in v Pločah bosta ključni vstopni točki za dobavo utekočinjenega naravnega plina v srednjo in vzhodno Evropo. Pomagala bosta pri energetski odcepitvi držav med Jadranskim in Baltskim morjem od Rusije.
Hkrati je za mednarodno skupnost ključno, da vlado v Zagrebu, ob Beogradu enem od dveh gospodarskih središč jugovzhodne Evrope, vodi zmernež, ki v večno nestabilni regiji ne bo spodbujal nacionalističnih strasti. Tudi zato ima Plenkovićev prihod na oblast širšo geostrateško razsežnost.
Vzor nemška CDU, ne skriva simpatij do ZDA
Tihomir Orešković je v diplomatskih krogih veljal za tehničnega mandatarja, za katerim naj bi stali mednarodni financerji Hrvaške, v obveščevalnih krogih pa celo za izbranca skrivnostnega cerkvenega gibanja Opus Dei. Trdno podporo cerkve, ki igra v hrvaški politiki ključno vlogo, uživa tudi Božo Petrov, predsednik stranke MOST, ki je Oreškoviću ostala zvesta do konca, zdaj pa gre spet v koalicijo s HDZ.
Plenković kot vzor v politiki navaja nemško krščanskodemokratsko stranko CDU, ki jo vodi Angela Merkel.
Plenković je oseba z odličnimi zvezami v visokih nemških političnih krogih, predvsem na Bavarskem. Njegova politična stališča so precej bliže zmernejši liniji Evropske ljudske stranke kot Karamarkova. Tudi sam kot vzor v politiki navaja nemško krščanskodemokratsko stranko CDU, ki jo vodi Angela Merkel.
Novi hrvaški mandatar ne skriva simpatij do ZDA. Februarja je kot predsednik odbora Evropskega parlamenta za Ukrajino obiskal Washington in opravil več posvetovanj v State Departmentu. Je velik podpornik trgovinskega sporazuma med EU in ZDA, ki sta po njegovem strateška partnerja.
"Gre za politika in diplomata z bogatimi izkušnjami, ki si jih je pridobil v hrvaški diplomaciji in med večletnim bivanjem v tujini. Prav v tem vidim razlog za njegov hiter vzpon v hrvaški notranji politiki, saj je namesto ostrega spopadanja s političnimi nasprotniki ubral pot sporazumevanja in iskanja skupnih točk s koalicijskimi partnerji," meni evropski poslanec Ivo Vajgl, ki je s Plenkovićem dve leti in pol skupaj sedel v odboru za zunanje zadeve.
Kot evropski poslanec je bil Plenković zelo dejaven, daleč največ na področju zunanje politike in ribištva. Kaj nam pokaže pregled njegovega dela v Bruslju in Strasbourgu?
Kaj je zagovarjal kot evropski poslanec
Zagovarjal je približevanje Bosne in Hercegovine EU, decentralizacijo države in spoštovanje pravic tamkajšnjih Hrvatov, a hkrati ostro nasprotoval odcepitvenim težnjam srbske entitete.
Od Srbije je zahteval izpeljavo reform na področju pravosodja, nadaljnje sodelovanje z sodiščem v Haagu in umik zakona o širjenju kazenske jurisdikcije, s katerim si je Srbija vzela pristojnost za preganjanje vseh vojnih zločinov na celotnem območju nekdanje Jugoslavije. Na seznamu se je do zdaj znašlo 44 hrvaških oficirjev, vojakov in drugih posameznikov, med drugim tudi dolgoletni visoki politik HDZ Vladimir Šeks.
Srbski predsednik Aleksandar Vućić je Plenkovića označil za "resnega človeka", pri katerem bo "zmage na diplomatski ravni izbojevati težje kot z Milanovićem".
Gre za ključno poglavje, ki ga v pristopnih pogajanjih Srbije z EU blokira Hrvaška. Srbski predsednik Aleksandar Vućić je sicer Plenkovića označil za "resnega človeka", pri katerem bo "zmage na diplomatski ravni izbojevati težje kot z Milanovićem". Če sta se Vučić in Milanović lani jeseni zaradi beguncev spustila v odprto verbalno vojno, si tega Plenković zagotovo ne bo dopustil.
Opozarjal Poljsko in Turčijo
Z vidika aktualne zunanjepolitične usmeritve Hrvaške so zanimiva tudi Plenkovićeva stališča do Poljske in Turčije.
Ob poseganju nove vlade v Varšavi v delovanje sodišč in medijev je Plenković opozarjal na pomembnost spoštovanja osnovnih človekovih pravic, svobode medijev in zakonov Unije. Te melodije na Poljskem ne slišijo radi.
Spomniti pa velja, da sta se v zadnjih letih Poljska in Hrvaška v političnem in ekonomskem smislu zelo zbližali. Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović in poljski predsednik Andrej Duda sta recimo glavna pobudnika večjega sodelovanja držav v trikotniku med Jadranom, Baltikom in Črnim morjem.
Tudi od Turčije je Plenković kot poslanec pričakoval, da po neuspelem poizkusu puča, ki so mu sledile čistke po vseh državi, "nadaljuje z reformami na področjih vladavine prava, svobode medijev in izražanja". Le nekaj mesecev pred tem je turški predsednik Recep Tayip Erdogan obiskal Hrvaško in se z vrhom države pogovarjal o krepitvi investicij.
Slovenija: čakajoč arbitražo
Kaj bo nova Plenkovićeva vlada pomenila za hrvaške odnose s Slovenijo?
V pretežni meri gre pričakovati kontinuiteto dozdajšnje politike Zagreba do Ljubljane. Plenković je dolgoletni uslužbenec zunanjepolitičnega aparata, ki v razmerju do Slovenije že od osamosvojitve izvaja politiko izvršenih dejstev. Gre za politično-diplomatsko strukturo, ki kaže neverjetno učinkovitost pri doseganju svojih ciljev.
Slovenija nekoliko presenetljivo ni bila ena od tem zadnje predvolilne kampanje na Hrvaškem. A jasno je, da bo naslednja prelomnica v odnosih med državami odločitev arbitražnega sodišča v Haagu, ki jo je mogoče pričakovati v prvi polovici prihodnjega leta. Na Hrvaška vlada politični konsenz, da država odločitve tribunala ne sme priznati.
Kaj je o arbitraži govoril Plenković
Tudi sam Plenković je velik nasprotnik arbitraže. Le nekaj dni po lanskem izbruhu prisluškovalne afere je Evropsko komisijo spraševal, kako bo ukrepala zoper sporno ravnanje slovenske strani. Nato je na svoji spletni strani objavil daljši zapis o tem, zakaj bi veljalo arbitražni postopek ustaviti.
"Arbitražni sporazum je bil dogovorjen v času, ko je Slovenija blokirala kar štirinajst poglavij v pristopnih pogovorih z EU. (…) Hrvaška je zaradi te blokade v pristopnem procesu izgubila približno dve leti," je zapisal Plenković. "Danes je povsem jasno, kako je slovenska stran z nedovoljenim vplivom na sodišče grobo izigrala zaupanje," je bil neposreden.
Med rešitvami je ponujal preselitev spora pred pristojno mednarodno sodišče v Hamburgu ali Haagu in začetek pogovor med državama s točke nič.
"Verjamem, da bo sledil instinktu"
"Z gospodom Plenkovićem o arbitraži in razmejitvi nisva imela enakega stališča," poudarja Ivo Vajgl. Ocenjuje, da "bo Plenkovićevo politiko kot predsednika vlade gotovo pogojevalo to, kar je bilo na hrvaški strani izrečenega in storjenega po spornih dogodkih v zvezi z arbitražo". "Verjamem, da bo sledil svojemu instinktu in se tudi v odnosih s sosedi zavzemal za sporazumevanje, graditev regionalne povezanosti in reševanje odprtih vprašanj," dodaja Vajgl.
Evropski poslanec Ivo Vajgl o arbitraži in razmejitvi s Plenkovićem ni imel enakega mnenja.
Ob novem valu beguncev, ki utegne spet sprožiti vzajemno kazanje s prstom, bosta v prihodnjih mesecih v slovensko-hrvaških odnosih aktualni še dve temi.
Še dve temi: ekološka cona in NLB
Najprej vprašanje ekološko-ribolovne cone, ki jo je iz politične pozabe v koalicijske dogovore kot eno od ključnih točk – pod pretvezo zaščite ribičev – vrnila stranka MOST.
Razglasitev takšnega gospodarskega pasu bi dejansko pomenila enostransko prejudiciranje hrvaških meja in širitev hrvaških suverenih pravic zunaj teritorialnih voda. Šlo bi za ostro zaostrovanje hrvaških pozicij pred razglasitvijo rezultata arbitraže.
Druga aktualna tema je seznanitev z meddržavno tožbo, ki jo je Slovenija vložila pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu.
Njeno bistvo je očitek o kršitvah v sodnih postopkih, ki jih proti hrvaškim podjetjem − dolžnikom − sproža nekdanja Ljubljanska banka (LB) v Zagrebu. Slovenija Hrvaško obtožuje sistematičnega in arbitrarnega vmešavanja v sodno vejo oblasti. V tožbi zahteva najmanj 360 milijonov evrov odškodnine.
Nova zaostrovanja s Hrvaško?
V slovenskem gospodarstvu ocenjujejo, da tožba ni dobrodošla, saj utegne povzročiti nova zaostrovanja v odnosih med Ljubljano in Zagrebom. Da bi se sodni postopek razpletel v korist Slovenije, verjame le malokdo.
V nasprotni smeri je že nekaj časa pravnomočna najmanj ena tožba hrvaških varčevalcev do NLB. Odlog prodaje največje državne banke bo Sloveniji pomagal kupiti nekaj časa pri iskanju odgovora na vprašanje, kdo bo moral prevzemi jamstva za poplačilo vlog. Država se očitno tega otepa. Prav to vprašanje pa bo bolj kot trenutna bančna kriza v Evropi in brexit vplivalo na prodajo NLB ter posledično na višino kupnine.
Slovenija in Hrvaška: kdo ima pobudo v gospodarskih odnosih
Plenković prihaja na čelo države, ki v zadnjih letih na veliko prevzema pobudo v gospodarskih odnosih s Slovenijo.
Hrvaška podjetja serijsko kupujejo pomembne člene slovenske prehrambno-trgovske verige (Agrokor – Mercator, Atlantik Group – Droga Kolinska, Žito – Podravka). Samo v dveh letih se je slovenski uvoz s Hrvaške na polletni ravni skoraj podvojil, v istem obdobju pa se je slovenski izvoz povečal "le" za petino.
Naraščanju uvoza s Hrvaške je pripomogel predvsem Agrokorjev prevzem Mercatorja.
Presežek Slovenije v trgovinski menjavi se manjša, pri naraščanju uvoza pa je pripomogel predvsem Agrokorjev prevzem Mercatorja. Njegovi izdelki in izdelki drugih hrvaških proizvajalcev skozi velika vrata prihajajo na police, s katerih izginjajo tudi slovenski dobavitelji.
Hrvaški investitorji, med njimi so najaktivnejši pokojninski skladi, v zadnjem času pa tudi nekateri špekulanti, obvladujejo vedno večje deleže slovenskih "blue chipov": Save Re, Krke, Gorenja … Časi, ko so slovenska podjetja pogledovala po hrvaških tarčah, so – s kakšno izjemo (Impol) – minili.
Slovenija danes s Hrvaške dobiva vedno več hrane in lastnikov podjetij, tja pa izvaža mineralna goriva in olja, vozila, električne stroje, farmacevtske izdelke in – turiste.
Konec leta 2014 je od vseh slovenskih neposrednih naložb v tujini na Hrvaško odpadlo 28 odstotkov. Skupaj so bile vredne 1,5 milijarde evrov.
Plenković: le fasada ali celovita prenova HDZ?
Kako trden bo Plenkovićev položaj na vrhu vlade?
Ključno vprašanje je, kako bo sobival s trdim jedrom HDZ, ki je stranko v zadnjih letih dokončno premaknilo v smer populizma, anti-intelektualizma in odkritega koketiranja z ustaštvom.
Prve poteze kažejo, da Plenković ne želi biti le fasada v novi preobrazbi stranke, ki od smrti prvega predsednika države Franja Tuđmana išče ravnotežje med zmerno in skrajno desnico, vsakič znova pa se ji uspe oprati odgovornosti za "tajkunsko" privatizacijo in številne druge afere.
V HDZ je vrnil nekatere kadre, ki jih je odpisal Karamarko: Vladimirja Šeksa, soustanovitelja stranke MOST Draga Prgometa in dolgoletnega člana HDZ Milana Kujundžića.
Hrvaška – socialna bomba
Za zdaj kaže, da v vladi ne bo več prostora za nekatere najbolj skrajne posameznike iz Karamarkove struje. Recimo ministra za kulturo Zlatka Hasanbegovića, znanega po odkriti naklonjenosti ustaštvu in fašistoidnih izjavah. Plenkoviću gre pri "poliranju" javne podobe
HDZ na roko tudi izvolitev upokojenega hrvaškega generala Željka Glasnovića v sabor kot predstavnika diaspore. Po ocenah analitikov bo s svojimi skrajnimi stališči HDZ olajšal dajanje videza zmerne stranke.
Na predvolilnih soočenjih je Plenković za razliko od Milanovića, ki je v finišu kampanje "podivjal" z dobrikanjem desnici, iskal volivce sredine in poudarjal gospodarske teme. To ni presenetljivo ob dejstvu, da je Hrvaška v resnici socialna bomba. Brezposelnost v državi presega 17 odstotkov, nekatera območja pa so v gospodarskem smislu povsem opustošena.
Kristjan, ki meni, da splav ni človekova pravica
Plenković je deklarirani kristjan. Do vprašanja pravic istospolnih, ki jim v HDZ javno ostro nasprotujejo, se osebno javno nikoli ni opredelil. Čeprav pozdrav "Za dom spremni" obsoja, v njem "ne vidi najpomembnejšega problema, ki ga ima trenutno Hrvaška". Lani je v evropskem parlamentu glasoval proti poročilu, ki splav opredeljuje kot človekovo pravico.
Kljub temu je za desno krilo HDZ veliko preveč liberalen, umirjen in usmerjen proti centru.
Skrajneži s hrvaške desnice Plenkovića celo – v maniri ene od večjih slovenskih strank – pogosto klevetajo kot "sina udbaša".
Skrajneži z hrvaške desnice ga celo – v maniri ene od večjih slovenskih strank – pogosto klevetajo kot "sina udbaša". Gre za isti očitek, ki sta ga domala vso politično kariero poslušala Milanović in nekdanji predsednik Ivo Josipović, oba politika leve sredine.
"HDZ je stranka vojakov"
V očeh teh ljudi je glavni greh Plenkovićevega očeta pomoč pri "čiščenju" ostankov hrvaške pomladi na zagrebški televiziji sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Maria Plenkovića nam za komentar ni uspelo priklicati.
Toda po oceni političnega analitika dr. Anđelka Milardovića se bodo v HDZ hitro prilagodili novemu predsedniku: "To je stranka vojakov, kar so že večkrat dokazali. Če bodo videli, da lahko imajo od Plenkovića koristi, ga bodo poslušali."
Kako bo Plenković shajal z Gazdo?
Spet drugo vprašanje, kako bo Plenković shajal s stranko MOST, ki se je do zdaj kazala kot zelo zahteven partner.
Ena od točk razhajanja bi lahko bil tudi odnos do Ivice Todorića, lastnika Agrokorja in po oceni mnogih dejanskega gospodarja Hrvaške. Pred dnevi je Božo Petrov, ki od včeraj predseduje saboru, takoj po koalicijskih pogajanjih odšel na premiero filma Gazda.
Šlo je za pomembno sporočilo.
Lastnik Agrokorja Ivica Todorić je po oceni mnogih dejanski gospodar Hrvaške.
Film namreč (ne)posredno govori o spornem Todorićevem poslovnem vzponu, privatizacijah nekaterih njegovih podjetij in političnih povezavah. Scenarij zanj je pomagala pripravljati skupina hrvaških preiskovalnih novinarjev, film pa se ni prebil v večje hrvaške kinematografe.
Rokavica slovenski politiki
"Fenomen Plenković" meče rokavico tudi slovenskemu političnemu razredu, ki vsakič znova pot do zmage na volitvah išče v "novih obrazih". Plenković to zagotovo ni. Do vrha je prehodil dolgo politično in uradniško pot, brez česar je državo zelo težko voditi.
Četudi jo prevzameš v stodesetih dneh.
16