Torek, 29. 12. 2015, 12.47
8 let, 7 mesecev
Detektivska zgodba najstarejšega Korana
Poleti so na univerzi v Birminghamu objavili, da so našli fragmente enega najstarejših Koranov na svetu. Ko so rokopis restavrirali, so ga razstavili, a tedaj še ni bilo jasno, kako so listi rokopisa sploh prišli v birminghamsko knjižnico.
Po skoraj pol leta detektivskega dela je zdaj malce bolj jasno, kako so deli te pomembne knjige končali v Veliki Britaniji.
Odkrili so tudi, kako so deli Korana prišli v Evropo. Prinesel jih je Jean-Louis Asselin de Cherville, ki je bil v 19. stoletju francoski vicekonzul v Egiptu. Njegova vdova jih je skušala okoli leta 1820 prodati britanski narodni knjižnici, a prodaja ni uspela in rokopis je ostal v Franciji. Toda rokopis se ni ohranil v celoti. Še preden ga je Asselin de Cherville prinesel v Francijo, so ga iz mošeje preselili v knjižnico v Kairu in pri tem se je nekaj strani "izgubilo". Pristale so na črnem trgu starin in nekajkrat so jih preprodali, dokler jih ni okoli leta 1920 kupil Alphonse Mingana in jih prinesel v Birmingham. Mingana je bil Asirec iz tedanjega Iraka, ki je po naročilu bogate britanske družine Cadbury na Bližnjem vzhodu kupoval starine.
Raziskovalci oxfordske univerze, ki so naredili radiokarbonsko analizo, so prepričani, da so njihove letnice pravilne, pri tem pa opozarjajo na veliko verjetnost, da je pravilna druga polovica časovnega okvira. Res je sicer, da delov rokopisa, ki so v Parizu, niso analizirali, prav tako analiza pokaže le starost pergamenta, ne pa časa nastanka rokopisa.
Toda v nasprotju s karbonsko analizo so znanstveniki, ki raziskujejo arabsko pisavo, prepričani, da rokopis ni tako star. Način, na katerega so zapisani verzi Korana, in to, kako so med seboj ločeni, pa tudi slovnične oznake po njihovem mnenju ne spadajo v tako staro obdobje, temveč v mlajše.