Hasan Hasanović: Življenje, v katerem si nisi želel, da pride naslednji dan

Haaško sodišče je razsodilo, da je nekdanji vojaški poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić kriv po desetih od 11 točk obtožnice, in ga obsodilo na dosmrtni zapor. Obsojen je bil tudi zaradi genocida v Srebrenici.

Danes Hasan Hasanović, ki se je rodil v vasi Likari, nedaleč od Srebrenice, z družino živi v Tuzli. Vojne travme so vanj globoko vrezane. Dolgo časa je mislil, da mu bo lažje in bolje, če bo manj govoril o grozotah, ki jih je doživel. "Vendar sem se motil, saj se vsakič, ko nekomu povem o svoji hudi usodi, vsaj takoj po tem počutim nekoliko bolje." Kako mu je ob tem boleče, je mogoče čutiti.

Prvič je o vojni javno spregovoril leta 2009, ko so pokopali njegovega mlajšega brata Hajro. Njegove posmrtne ostanke so našli v dveh množičnih grobiščih. Njegov drugi brat Hasib mu je zaradi posledic mine, ki je poškodovala tudi Hasana, umrl v naročju, njegovo truplo je na hrbtu prenesel do svobodnega ozemlja, kjer ga je pokopal. Hasan Hasanović ob umrlem bratu Foto: Osebni arhiv Hasana Hasanovića

"Zločina ne bom nikoli pozabil"

Govoriti o tem, kar je videl z lastnimi očmi, se mu zdi pomembno tudi zato, da se ne ponovi.

"Zločina ne bom nikoli pozabil. V moji širši družini je bilo ubitih 72 moških, očetovo mamo so ubili pri 83 letih. Oče je leta 1993, star 44 let, v Srebrnici umrl od lakote. Med pomanjkanjem hrane se je odrekel kruhu, zato da smo ga dobili otroci. Si lahko mislite, kakšno je trpljenje, ko umreš od lakote?" nam brez sovraštva o težkih izkušnjah, a globoko žalosten pripoveduje Hasan Hasanović.

Njegov sin, ki se je rodil leta 1994, je bil v času vojne dojenček in se je ob vsakem strelu ali eksploziji granate zdrznil. Vojne se seveda ne spominja, vendar to ne pomeni, da nima posledic, pravi sogovornik.

Hasan Hasanović je bil del prve najbolj množične kolone, ki se je leta 1995 iz Srebrenice med gozdovi prebijala do svobodnega ozemlja pod nadzorom vojske Bosne in Hercegovine. Na tej poti je umrlo veliko ljudi, med njimi tudi dva njegova mlajša brata.

Preberite še:

-> Mladiću zaradi genocida dosmrtni zapor #video #foto
-> "Zajeti muslimani so nas opozarjali, da bodo pobiti"
-> Za večino vojni zločinec, v tej vasici heroj #foto

Foto: Reuters

Osebna zgodba, ki jo o maršu smrti pripoveduje Hasan Hasnović

Kolona smrti v srebreniških gozdovih

To se je zgodilo spontano (množično zbiranje ljudi za pot do osvobojenega ozemlja, poznanega tudi kot marš smrti, op. a.). Odločili smo se, da bomo odšli skozi gozd do svobodnega območja. Zavedali smo se, da to ne bo lahko in da bomo večinoma popolnoma neoboroženi na poti naleteli na vojsko. Po ocenah se je v vasi Šušnjari zbralo od 15 do 18 tisoč ljudi. Ženske so bile v tej skupini redke, nekaj je bilo tudi starih in otrok. Med nami je bilo mogoče oboroženih 400 ljudi. Preden sem se pridružil skupini (za preboj na osvobojeno ozemlje, op. a.), sem se ločil od žene, sina in tašče (ki so odšli v oporišče modrih čelad, op. a.). Od matere, ki je sploh nisem videl in se od nje nisem mogel niti posloviti. Mogoče je tako še bolje, saj mislim, da se ne bi mogla raziti.

Eden od najtežjih trenutkov je bila ločitev od žene in sina. Ob slovesu si nisva mogla ničesar reči, drug z drugim nismo mogli govoriti. Nisva vedela, ali bosta s sinom preživela, in nisva vedela, ali bom preživel jaz. Vso pot do vasi Šušnjari sem mislil nanju. Tam smo čakali, da se kolona organizira, tam je bil tudi moj brat Hasib. Brat Hajra je bil z mamo.

Hasan Hasanović pripoveduje, kako je bila smrt med vojno del vsakdana, Srebrenica pa je bila največje taborišče, ki ga je ustvaril človek, dodaja (fotografija je simbolična). Foto: Reuters

12. julij 1995, 3. ura zjutraj: Hasanov začetek prebijanja na osvobojeno ozemlje

Okoli 3. ure zjutraj 12. julija sem zapustil vas, medtem ko je kolona odšla zvečer. Hodili smo v paru, se držali za rame ali za roke. V Kameničkem brdu smo se morali ustaviti, ker se je začelo jasniti in smo bili tako že preveč vidni.

Medtem ko smo bili skriti v gozdu, kjer smo čakali do večera, se je pred mano naenkrat pojavil moj 13-letni sosed. Usedel se je zraven mene in mi povedal, da je umrl moj brat Hajro. Odšel sem na kraj njegove smrti, kjer so bili med mrtvimi, ki sem jih poznal, poleg Hajra še sosed in njegov sin. Ubiti so bili s protiavionskim topom. Nič več nisem mogel narediti. Brata sem obrnil na hrbet in ga pokril z vejami.

Nato sem se vrnil na Kameničko brdo, kjer sem v gozdu z bratom Hasibom čakal na zahod sonca. Tam sem naenkrat slišal ženski glas. Če citiram: "Evo, balije (zaničevalni izraz za muslimane, op. a.), sad čete vidjeti, kako vam Srbkinja jebe majku (Evo, balije, zdaj boste videli, kako vam bo Srbkinja jebala mater.)." Nastal je splošni kaos, izbruhnilo je streljanje.

Srebrenica iz leta 2017

Pod do množičnega pokola

Začel sem bežati in takrat sem izgubil brata Hasiba, pa tudi vse druge. Taval sem vso noč, saj nisem poznal terena in čez čas sem prišel do nekega potoka. Izjemno sem bil žejen, verjetno je bila to tudi posledica strahu, sem šel pit. Tam pa sem se nato odločil narobe: namesto da bi šel s tokom, sem se odločil, da bom pot nadaljeval v nasprotni smeri.

Po kakšne pol ure hoje sem prišel do nekih stavb, ki so bile videti kot tovarna. Zavedel sem se, da sem prišel do srbske vasi. Slišal sem glasove ljudi, vriskanje, kričanje … Bili so vojaki, zato sem se obrnil in se vrnil na Kameničko brdo, od koder sem se namenil čez planino Udrč.

Na tej poti sem videl strahovit prizor. Naenkrat sem pred sabo zagledal veliko število trupel, verjetno več kot tisoč ljudi. Po vojni so na tem množičnem grobišču našli več kot 1.100 posmrtnih ostankov. Tam nisem mogel nikamor stopiti. Mislil sem, da so tam vsi mrtvi, vključno z mano, in da moja duša samo še tava.

Od tam sem odšel proti planini in kjerkoli sem slišal kakšen glas, sem se ustrašil, da gre za zasedo, zato nisem smel nadaljevati poti. Hodil sem čez nepoznana območja, ta, ki sem jih po vojni spoznal prek marša miru (pohod ob obletnici genocida v Srebrenici, op. a.). Čez čas sem prišel do kraja Burnice, kjer sem zagledal fanta, starega med 13 in 15 leti, ki je, nenavadno, nosil novi zgornji del rdeče trenirke. V Srebrenici nihče ni imel novih oblačil. Vendar sem vseeno ugotovil, da je iz Srebrenice. Napol neprištevno je govoril: Očeta ni več, odšel je v Tuzlo. Previdno sem se mu približal, ko se je zbudil, pa mi je rekel, da pozna to območje in da mi bo pokazal pot. Čeprav je bil otrok, mu sprva nisem zaupal.

Pokop identificirane žrtve genocida v Srebrenici Foto: Reuters

Strahoviti prizori

Ko sem šel naprej, sem na Mravincah videl nečloveški prizor. Na stadionu je bil kup ustreljenih ljudi. Nihče od njih se ni več odzival. Na poti, ki sem jo prešel, je bil stol, na njem je sedel še živ človek z odsekanimi spolnimi organi, z raztrganim in razrezanim obrazom, ušesa je imel speta s sponkami. Ko sem to videl, mi je spodkopalo noge, nisem vedel, ne kam ne kod. Stekel sem stran, a nisem vedel, da je za asfaltom reka, v katero sem padel s precej velike višine. Pil sem vodo, žeje nisem in nisem mogel potešiti. Od tam sem nadaljeval hojo, čez čas sem zagledal večje število ljudi. Bili so preostali preživeli prebivalci Srebrenice.

Srečanje z bratom

Ko je prišel do mene sosed, mi je povedal, da je na drugi strani reke ostal moj brat, zato sem se vrnil, kjer sem srečal drugo skupino ljudi, med katerimi je bil tudi moj brat Hasib. Bil je objokan, levo nogo je imel boso in govoril: "Tam so vsi mrtvi. To je sodni dan." Želel sem se sezuti in mu dati svoje čevlje, ko je neki drugi sosed rekel, da ima v nahrbtniku superge, ki mu jih je dal.

Pot smo nato nadaljevali proti planini Udrč. Medtem ko smo v gozdu čakali noč, so spet začeli bombardirati. Neprestano me je skrbelo, kaj se dogaja z drugimi mojimi najbližjimi, od katerih sem bil ločen. O svojem življenju sploh nisem razmišljal, neprestano sem se spraševal, kaj je z ženo in sinom, ali sta varno prišla v Tuzlo. Že tretji ali četrti dan je bilo, odkar smo bili ločeni, za komuniciranje nismo imeli nobene možnosti.

Foto: Reuters

Vojaške zasede na poti

Da se z bratom Hasibom ne bi spet izgubila, sva se med hojo ves čas držala za roke. Na poti so bile zasede, ob prihodu do ene izmed večjih sva se z bratom za kakšno uro spet izgubila. Ko sva se ponovno našla, smo šli naprej.

Okoli četrte ure zjutraj smo približno 20 kilometrov od svobodnega območja naleteli na mine. Tam so bili štirje ljudje, okoli dvajset pa je bilo ranjenih. Ob detonaciji sem tudi sam padel po tleh in takrat se sploh nisem zavedal, da sem tudi sam ranjen.

V mraku sem tipal med padlimi in preverjal, kdo je še živ. Eden se ni javil, ker je bil mrtev, enako je bilo z drugim. Tretji je bil živ, vendar ni govoril, predvideval sem, da je hudo ranjen. Nisem vedel, kdo, ker je bila tema. Ko sem med tavanjem po nesreči dal bratu roko na trebuh, se je oglasil. Sosed, ki je bil prav tako hudo ranjen, je za razliko od mojega brata preživel. V boju za svoje življenje je na tej poti marsikdo umrl.

Hudo ranjenemu bratu sem poskušal pomagati z raztrganimi hlačami, s katerimi sem ga povil, da bi zaustavil krvavitve. Nesel sem ga na hrbtu in šla sva naprej. Čez kakšen kilometer sem naletel na zdravnika in zdravnico, ki sta mu nudila prvo pomoč. Po devetih urah, okoli 13. ure 16. julija 1995, je moj brat Hasib umrl. Star je bil 20 let.

V genocidu v Srebrenici je umrlo več kot osem tisoč Bošnjakov. Foto: Matjaž Rušt

Zadnje bratove besede: Žal mi je, ker ne bom več videl tvojega sina

Prosil me je, da ga spustim na tla in njegovo glavo dam v svoje naročje. Njegove zadnje besede - ko se tega spomnim, mi je najtežje - so bile: "Žal mi je, ker nikoli več ne bom videl tvojega sina. Mami povej, da nisem trpel." Prijatelji in sosedje, ki so bili zraven, so mi rekli, naj ga tam pokopljem. Tega nisem želel, prenesel sem ga na svobodno območje.

Šele tam (na cilju, v vasi Nezuk blizu Tuzle, op. a.) sem ugotovil, da imam ranjeno desno nogo. Šel sem v bolnišnico, po dveh dneh pa sem od tam pobegnil, saj sem želel najti ženo, sina in mamo. Našel sem jih v šotorskem naselju v Tuzli. Mami sem takoj povedal za smrt obeh bratov.

Okoli mene se je takoj zbralo veliko žensk, ker sem bil ob svojem ranjenem sosedu eden od prvih moških, ki je iz Srebrenice prišel v Tuzlo. Spraševale so me za sinove in druge najbližje. Vsem sem govoril, da so dobro, čeprav se mi je zdelo, da nas pol ni več, kar se je na žalost čez čas tudi izkazalo.

Spominski park na umrle v Srebrenici v Potočarih Foto: Reuters

Smrt je bila vsakdan

Če bi želel povedati vse, kar sem med vojno videl, bi trajalo najmanj 20 ur. Vse strašljive zločine, koliko ljudi je bilo ubitih in koliko mrtvih sem videl ... V koloni iz Udrča sem ves čas čakal, kdaj bo to doletelo tudi mene. Sem muslimanske veroizpovedi in zato sem bratu govoril, naj boga prosi za zaščito, saj nas nihče drug ni več mogel rešiti.

Ko sem prišel na osvobojeno ozemlje, sem dolgo iskal informacijo o grobu brata. Od prijatelja sem čez čas izvedel, da je anonimno pokopan v ateističnem grobu v Tuzli. Odkopal sem ga in ga pokopal po islamskih predpisih. Do leta 2009 je bil v Tuzli. Ko so takrat našli še posmrtne ostanke brata Hajre, smo oba pokopali v Potočarih. Tu so še drugi naši najdražji, tudi ženini sorodniki. Še vedno vsako leto od takrat ob identificiranjih žrtev koga pokopljemo.

Življenje v šotorskem naselju

V Tuzli smo bili v šotorskem naselju, če se prav spomnim, kakšnih 35 dni. Nato so nas razselili po športnih dvoranah v Tuzli, Lukovcu in drugih krajih. Večinoma so bili to ženske in otroci ter redki moški. Mi smo ostali v Tuzli, celih devet mesecev pa smo živeli skupaj s 148 ljudmi.

Hrano in vodo smo dobivali prek humanitarnih organizacij. Največ sta nam pomagala avstrijski Karitas in rdeči polmesec iz Turčije.

Lakota v Srebrenici

Lakota v Srebrenici je trajala od konca leta 1992 do maja 1993, po prihodu generala Morillona iz Unproforja so prišle prve humanitarne organizacije, ki so priskrbele hrano, vendar je je bilo zelo malo. Na osebo smo na mesec ali na teden dobili približno 250 gramov moke, 30 gramov soli … Moja žena, sin, tašča in jaz smo za eno leto dni dobili 50 kilogramov moke.

Ljudje so vsak dan umirali. Eden najtežjih trenutkov v teh mesecih je bil, ko je na šolskem igrišču v Srebrenici 12. aprila 1993 (v času srbske ofenzive na Srebrenico, op. a.) v eksploziji granate umrlo 74 ljudi, med katerimi je bilo največ otrok, ranjenih je bilo več kot sto (Hasanović je bil med prvimi, ki je med žrtvami iskal preživele, op. a.).

Hasan Hasanović: "Veste, kako je bilo živeti v Srebrenici med vojno? To je bilo največje taborišče, ki ga je lahko človek naredil. Vsak dan je bil kateri od sorodnikov ranjen, umrl je zaradi posledic lakote ali bil ubit. To je bilo strašno življenje. Življenje, v katerem si nisi želel, da pride naslednji dan." Foto: Reuters

Vojni pogovori s prijatelji

Danes, ko se dobim s prijatelji in znanci, ki so preživeli vojno, vedno kdo odpre to bolečo temo. Poskušamo se spomniti, kaj je s kom, ki ga dolgo nismo videli. Težko nam je, vendar če nam uspe ugotoviti, da je nekdo preživel, smo tega veseli. Ko so se pojavila družabna omrežja, sem tam našel svojega prijatelja iz šolskih let. Razveselilo me je, da je živ.

Kadarkoli se dobim s prijatelji na kavi ali ko pride na obisk sosed, se spominjamo krajanov Srebrenice in Potočarov. Žena se zaradi tega kdaj tudi malo razjezi, saj je zelo pretresena, ko govorimo o vojni.

Čeprav se tudi ona zaveda, da se v današnjih zgodovinskih učbenikih Bosne in Hercegovine mladi učijo le o tem, da je bila državljanska vojna. Jaz trdim, da je bila to agresorska vojna. Napadla nas je vojska iz Srbije. Zgodovina lahko piše, kar želi, a svoje otroke bom učil to, kar sem videl z lastnimi očmi.

V spomin na žrtve: marš miru

Vsako leto grem na marš miru, ob obletnici grem na pohod do Srebrenice. Leta 2015 sem bil počaščen, ko me je Ela Porić iz Islamske skupnosti Republike Slovenije ob 20. obletnici genocida povabila v Slovenijo, kjer me je sprejel tudi vaš predsednik. Na to sem bil zelo ponosen, saj današnji politiki v Bosni in Hercegovini nikoli niso obiskali nobene žrtve, samo ob obletnici, ko so tam televizijske kamere, odidejo na Potočare in svetu pokažejo, da so bili tam. A morali bi govoriti z materami iz Srebrenice in drugimi, da bi spoznali srž tega, kar se je zgodilo.

Slovenci so mi zelo ljubi, ker namenjajo pozornost Srebrenici. Zdi se mi, da v Sloveniji celo bolj veste, kaj se je zgodilo v Srebrenici, kot določeni politiki v Bosni in Hercegovini.

Pred haškim sodiščem Foto: Reuters

Nikoli ne bom pozabil zločina

Bosanci nismo želeli vojne. Ko se je začela, se spomnim izjave Alija Izetbegović: "To ni naša vojna. Mi ne bomo v nikogar drezali, to bomo rešili po politični poti." Karadžić mu je v skupščini v Sarajevu odgovoril: '"Muslimani v Bosni in Hercegovini bodo morda izginili." S tem je povedal, kaj je bil njihov cilj.

Veste, kako je bilo živeti v Srebrenici med vojno? To je bilo največje taborišče, ki ga je lahko človek naredil. Vsak dan je bil kateri od sorodnikov ranjen, umrl zaradi posledic lakote ali bil ubit. To je bilo strašno življenje. Življenje, v katerem si nisi želel, da pride naslednji dan.