Kako je versajska Evropa razkosala Slovence

Letos mineva sto let od izbruha prve svetovne vojne, ta teden pa se je svet spomnil tudi na konec te morije, ki je odnesla več kot 16 milijonov življenj (med njimi 35 tisoč življenj slovenskih vojakov). 11. novembra 1918 so namreč sovražne strani sklenile premirje in končale vojskovanje.

Slovenci v prvi vojni na strani centralnih sil Slovenci smo se kot del Avstro-Ogrske borili na strani poraženih centralnih sil. Naše zaveznice so bile Nemčija, Bolgarija in Turčija. Njim nasproti so stale države antante (Francija, Velika Britanija, Italija, Rusija, ZDA, Srbija, Romunija …).

Če je velika večina Slovencev pred prvo svetovno vojno (če odštejemo Beneške Slovence, ki so bili leta 1866 vključeni v Italijo) živela v okviru ene države oziroma državne zveze, tj. Avstro-Ogrske, je povojna, versajska Evropa razkosala slovensko narodno telo.

Sosedi "trgajo" Slovenijo Poraz habsburške monarhije v prvi svetovni vojni je pomenil tudi njen konec. Na njenem ozemlju so nastale številne nove države: nemška Avstrija, trianonska Madžarska, Češkoslovaška in kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je pozneje združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Toda velik del Slovencev je ostal zunaj meja Kraljevine SHS. Zahodno Slovenijo oziroma Primorsko se je prisvojila Italija, ki se je sklicevala na tajni Londonski sporazum iz leta 1915. S tem sporazumom so antantne sile našim zahodnim sosedom obljubile velike ozemeljske pridobitve, če bodo vstopili v vojno proti Avstro-Ogrski. Slovenci od konca prve svetovne vojne živimo v štirih državah Večino slovenskega ozemlja na Koroškem smo izgubili zaradi plebiscita oktobra 1920. Na njem se je večina Koroščev, ki so živeli na plebiscitnem ozemlju, med njimi tudi veliko slovensko govorečih, odločila proti priključitvi novi južnoslovanski državi. Zunaj Kraljevine SHS je ostalo tudi Porabje.

Slovenci smo tako od konca prve svetovne vojne živeli v okviru štirih držav (Kraljevina SHS, Avstrija, Italija in Madžarska). Zunaj matičnega ozemlja, torej dela, ki je bil v okviru Kraljevine SHS, je ostala tretjina Slovencev in tretjina slovenskega narodnega ozemlja. Med drugim tudi Trst, v katerem je takrat živelo okoli 57 tisoč Slovencev.

Slovenci in Madžari smo izgubili največ Glede na odstotek ozemlja zunaj meja matice smo Slovenci poleg Madžarov (zunaj trianonske Madžarske je prav tako ostala tretjina Madžarov) največji osmoljenci oziroma poraženci prve svetovne vojne. Nemške izgube (tudi če jim prištejemo izgube nemško govorečih delov nekdanje Avstrije) niso bile tako velike.

Kljub temu je bila Nemčija v skladu z versajsko mirovno pogodbo iz 28. junija 1919 (vojna se je torej uradno končala točno pet let po sarajevskem atentatu Gavrila Principa na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je pahnil svet v vojno) precej "obstrižena".

Oskubljena Nemčija Nemčija je ostala brez Lotaringije in Alzacije (dobila ju je Francija), Eupena in Malmedyja (ti dve območji sta bili vključeni v Belgijo), severnega Schleswiga (po plebiscitu postane del Danske), Memla (mesto so na koncu dobili Litovci, ki mu pravijo Klaipeda) in delov Zahodne Prusije, Pomorjanskega in Šlezije, ki so prišli v okvir obnovljene Poljske. Mesto Danzig oziroma Gdansk z okolico je postalo svobodno mesto. Nemčija je ostala tudi brez vseh svojih kolonij.

Če so zavezniki mirovno pogodbo z Nemčijo podpisali v Versaillesu, so jo z Avstrijo v bližnjem Saint-Germainu 10. septembra 1919. Avstrija, ki je podpisala pogodbo, je bila seveda precej drugačna od Avstrije oziroma Avstro-Ogrske, ki je začela vojno. Habsburška monarhija je namreč razpadla na različne narodne enote.

Avstrija se hoče pridružiti Nemčiji Osamosvojili so se Čehi, ki so skupaj s Slovaki ustanovili Češkoslovaško, Galicija je postala del Poljske, Bukovino so zasedli Romuni, Južno Tirolsko je dobila Italija. Tudi večina Slovencev ni bila več pod Avstrijo.

Nemško govoreči Avstrijci so bili takrat del nemškega naroda (uradno se je zdajšnja Avstrija po prvi svetovni vojni imenovala Nemška Avstrija oziroma Republik Deutschösterreich) in so se hoteli v skladu s pravico do samoodločbe priključiti Nemčiji, vendar jim zmagovalci prve svetovne vojne tega niso dovolili.

Trianonska Madžarska Pravice do samoodločbe, ki jo je razglašal zlasti ameriški predsednik Woodrow Wilson, niso imeli niti Nemci, ki so živeli na ozemlju Češke – t. i. sudetski Nemci. Ti so se hoteli pridružiti Nemčiji, vendar jim antantne države tega niso dovolile. Pravice do samoodločbe, torej v kateri državi bi hoteli živeti, niso imeli niti nemško govoreči Južni Tirolci.

Z Madžari, torej nekdanjo Ogrsko, so zavezniki sklenili dogovor v Trianonu 4. junija 1920 (pogodba je dobila ime po palači Trianon v Versaillesu). Trianonska Madžarska je obsegala samo tretjino Ogrske, saj so Transilvanijo in druge dele vzhodne Ogrske dobili Romuni, Vojvodino Srbi, osamosvojili so se Slovaki in Hrvati. Zunaj Madžarske je ostala tretjina etničnih Madžarov (med njimi tudi prekmurski Madžari). Največ Madžarov zunaj matice živi v Romuniji.

Delitev otomanskega imperija Mirovni pogodbi s Turčijo in Bolgarijo sta bili sklenjeni v Sevresu oziroma Neuillyju (Bolgarija je morala dati Trakijo Grkom in dele ozemlja Kraljevini SHS), ki tako kot Versailles in Saint-Germain spadata v širšo okolico Pariza.

S sevreško mirovno pogodbo se je Turčija odrekla Iraku, Siriji, Libanonu in Palestini. Irak in Palestino so zasedli Britanci, Sirijo in Libanon pa Francozi. Tem ozemljem so uradno rekli mandat, dejansko pa so imela status kolonij.

Turško-kurdski genocid nad Armenci in Asirci Na ozemlje Palestine so se začeli naseljevati Judi, kar je pozneje sprožile spore z Arabci. Velika Britanija je namreč leta 1917 s t. i. Balfourjevo deklaracijo (poimenovano po britanskem zunanjem ministru Arthurju Jamesu Balfourju) Judom, da bi jih v vojni pridobila na svojo stran, obljubila ustanovitev lastne države v Palestini.

V Sevresu so dali svojo državo tudi Armencem, prav tako so priznavali pravico do samoodločbe Kurdom. Na koncu iz armenske države ni bilo nič, saj so Turki s pomočjo Kurdov izvedli genocid nad Armenci (genocid nad Armenci se je začel že leta 1915), brez svoje države so na koncu ostali tudi Kurdi. Kurdi so poleg Armencev množično pobijali tudi Asirce, aramejsko govorečo krščansko skupnost v Siriji in Iraku.

Padci monarhije, krepitev republik V Sevresu so Italijani dobili Dodekaneške otoke, Grčija pa maloazijsko ozemlja okoli Smirne. Turki pod vodstvom Mustafe Kemala Atatürka se niso sprijaznili s tem dogovorom in so v vojni premagali Grke. Leta 1923 je bil v Lozani v Švici med antantnimi zavezniki in Turki sklenjen nov mirovni dogovor, po katerem je Turčija dobila meje, ki veljajo še danes.

Prva svetovna vojna je pokopala štiri cesarstva: nemško, avstrijsko, rusko in otomansko oziroma turško. Nemčija in Avstrija sta postali republiki, Madžarska je uradno ostala monarhija, a brez kralja, saj je bil regent admiral Miklos Horthy.

Propad carske Rusije Republike so postale tudi Atatürkova Turčija, Češkoslovaška, obnovljena Poljska, osamosvojena Finska in vse tri nove baltske države (Litva, Latvija in Estonija). Kraljevina SHS je bila edina novoustanovljena država, ki je bila monarhija. Vladala je srbska kraljeva dinastija Karađorđevićev. Število monarhij na stari celini se je torej zmanjšalo, povečalo se je število republik.

Konec je bilo tudi carske Rusije, ki zaradi svoje zaostalosti ni mogla zdržati naporov vojne. Februarja 1917 so zagovorniki republike strmoglavili carja Nikolaja II.. Padec carja je vplival tudi na odločitev britanske kraljeve družine, da je julija 1917 ime rodbine Saxe-Coburg and Gotha (ta je bila del nemške rodbine Wettin) poangležila v rodbino Windsor.

Oktobrska revolucija in prva komunistična diktatura na svetu Februarski revoluciji je istega leta sledila oktobrska revolucija (po našem koledarju je izbruhnila na začetku novembra), ki so jo vodili boljševiki (komunisti) pod vodstvom Vladimirja Iljiča Lenina. Boljševiki so umorili carja in njegovo družino, v krvavi državljanski vojni premagali svoje nasprotnike, vzpostavili diktaturo komunistične partije in ustanovili Sovjetsko zvezo, prvo socialistično državo na svetu.

Komunistični prevzemi in poskusi prevzemov oblasti so se dogajali tudi v drugih poraženih državah prve svetovne vojne (Bavarska, Madžarska), a so vsi propadli. Sovjetom tudi ni uspelo zavzeti Poljske.

Od petrograjskega novembra 1917 do berlinskega novembra 1989 Sovjetska zveza je med obema vojnama podpirala komunistične partije v drugih državah. Njena moč se je še bolj okrepila po drugi svetovni vojni, ko je poleg ZDA postala ena od dveh svetovnih supersil. Komunizem je na zadnje doživel zlom konec 80. let prejšnjega stoletja. Simbol njegova zloma je padec berlinskega zidu 9. novembra 1989 – prejšnjo nedeljo smo praznovali 25-letnico padca.

Prva svetovna vojna je poleg skrajno levih boljševikov/komunistov rodila tudi fašizem. V Italiji, ki je bila sicer na strani zmagovalcev, a je bila vseeno razočarana nad doseženim po vojni in so jo – kot zaostalo in revno državo – notranje trgali socialni nemiri, se je pojavil skrajno desni fašizem, ki ga je vodil Benito Mussolini. Povojna Evropa rodi fašizem Ta je s svojimi črnosrajčniki, ki so zatirali poskuse socialističnih vstaj, leta 1922 s t. i. pohodom na Rim izvedel državni udar in si prigrabil oblast. Italija je tako postala prva fašistična država (ki je še bolj zatirala primorske Slovence), italijanski fašizem pa je bil zgled tudi za druge skrajne desničarje po Evropi, med drugim tudi za nemške naciste Adolfa Hitlerja.

Prav ta mož je v času svetovne gospodarske krize izkoristil nezadovoljstvo Nemcev z versajsko mirovno pogodbo (ki je, kot so napovedovali številni, tlakovala pot v novo vojno) in strah pred komunisti ter prevzel oblast. S tem je bilo konec krhke weimarske Nemčije, Evropa in z njo svet pa sta leta 1939 zdrsnila v novo svetovno vojno, nekakšno nadaljevanje prve iz let 1914–1918.