Nedelja, 5. 5. 2024, 14.57
6 mesecev, 3 tedne
Nova odkritja znanstvenikov: bo treba slovenske učbenike vreči v smeti?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,22
V 6. stoletju se je v evropskih zgodovinskih zapisih prvič pojavilo novo ljudstvo, ki je prišlo z vzhoda – nomadski stepski konjeniki Avari. Raziskave starodavnega DNK v zadnjih letih so pokazale, da so v Evropo prišli z območja vzhodne Azije, tj. z območja današnje Mongolije in soseščine. Med današnjimi populacijami so Avarom genetsko najbližje mongolsko ljudstvo Burjati (na fotografiji so Burjati, ki živijo v Notranji Mongoliji na Kitajskem) ter tunguško in nivško govoreče populacije, ki med drugim živijo na območju reke Amur in na Sahalinu.
Obri oziroma Avari so bili stepsko nomadsko ljudstvo, ki je prišlo v Evropo sredi 6. stoletja, leta 568 pa so je ustalilo v Panonski nižini, kjer je bilo jedro njihovega imperija. Številni zgodovinarji so v zadnjih desetletjih domnevali, da so bili Avari t. i polietnični gens (večetnično ljudstvo oziroma večetnična zveza). Znanje o Avarih so znanstveniki do še pred nekaj let črpali le iz pisnih virov in arheoloških najdb, v zadnjih letih pa nam številne skrivnosti Avarov razkrivajo DNK-raziskave. Ta nova spoznanja pogosto nasprotujejo uveljavljenim pogledom na Avare. Kažejo namreč na to, da Avari niso bili večetnično ljudstvo (polietnični gens), ampak da je obstajal v Panonski nižini od druge polovice 6. stoletja do začetka 9. stoletja avarski večetnični imperij s strogo (etnično) hierahijo, na vrhu katere so bili Avari (imenovani v znanosti tudi avarska elita), katerih naselitveno jedro je bilo med Donavo in Tiso. Ta avarska elita, tj. pravi Avari, so bili po DNK-raziskavah več generacij zapored, do konca njihove oblasti v Panonski nižini, dokaj zaprta skupnost, ki se je zelo malo mešala z drugimi etničnimi skupinami v imperiju.
"Pod imenom Avari je živela nadregionalna politična skupnost, ki je bila precej nestabilna in podvržena nenehnim spremembam, kar je bilo značilno za vsa nomadsko-konjeniška ljudstva evro-azijskega stepskega prostora. Avari so tvorili polietnično zvezo, ki je bila zmeraj odprta za nove prišleke in ki je poleg ostalih ljudstev (gentes) panonskega bazena zaobjemala Gepide, Bolgare, Kutrigure in predvsem Slovane."
Navedek iz: Slovenska zgodovina, Peter Štih – Vasko Simoniti – Peter Vodopivec, str. 24. Objavljeno na Sistory, leta 2008.
Zgornji stavki v knjigi treh slovenskih zgodovinarjev se ujemajo z domnevami in trditvami številnih tujih zgodovinarjev, na primer avstrijskega zgodovinarja Walterja Pohla, ki je verjetno najbolj znan preučevalec Avarov med zgodovinarji na svetu.
Študija o Avarih iz leta 2022: podobnosti z Mongoli
Pred leti je skupina znanstvenikov v okviru mednarodnega projekta HistoGenes že objavila arheogenetsko študijo o Avarih. Po ugotovitvah te študije so pripadniki avarske elite iz zgodnjega avarskega obdobja, ki so živeli med Donavo in Tiso, genetsko nekje med današnji mongolskimi populacijami (npr. Burjati, ki živijo okoli Bajkalskega jezera v Sibiriji) ter tunguško in nivško govorečimi populacijami, ki med drugim živijo na območju reke Amur in na Sahalinu.
Če pa jih primerjamo s populacijami, ki so nekdaj živele, pa se pripadniki avarske elite iz zgodnjega avarskega obdobja genetsko ujemajo s starodavnim DNK, ki so ga našli v Mongoliji in je iz časov, ko je tam po starih kitajskih virih živelo ljudstvo Rouran oziroma Žoužan. Njihovo državo so v 6. stoletju uničili Turki, zato so odšli proti zahodu ter v letih 557–558 prišli v stepe severno od Kavkaza.
Pripadniki avarske elite iz zgodnjega in srednjega avarskega obdobja pa imajo manj vzhodnoevrazijskega DNK in več zahodnoevrazijskega, še ugotavlja študija iz aprila 2022.
Podrobno preučevanje okostij iz štirih avarskih najdišč
Nedavno pa je bila objavljena nova arheogenetska študija več ali manj istih znanstvenikov o Avarih z naslovom Network of large pedigrees reveals social practices of Avar communities (sl. Omrežje obsežnih rodovnikov razkriva družbene prakse avarskih skupnosti). V okviru študije so preučili DNK 424 posameznikov, od tega DNK okoli tristo posameznikov, katerih okostja so našli v štirih arheoloških najdiščih na območju nekdanjega avarskega imperija.
Avari oziroma Obri so imeli pomembno vlogo tudi v zgodovini slovanskih narod. Nekateri znanstveniki so prepričani, da so imeli glavno vlogo pri selitvi oziroma razseljevanju Slovanov iz njihove pradomovine onkraj Karpatov, a je ta teza najverjetneje pretirana, saj so se slovanska ljudstva selila že pred prihodom Avarov in tudi mimo njih oziroma brez njihovega vpliva. Od 80. let preteklega stoletja se je začela širita tudi teza, da so Avari v Panonski nižini prevzeli slovanski jezik, kar je spodbudilo jezikovno slavizacijo velikega dela srednje Evrope in Balkana. Dokazi v prid te teze so zelo krhki, zadnje DNK-raziskave pa kažejo, da na primer slavizacija Balkanskega polotoka v zgodnjem srednjem veku ni bila samo prevzem jezika, ampak da je prišlo do velike slovanske selitve oziroma demografskega širjenja Slovanov. Na Balkanu tako sicer ni prišlo po prihodu Slovanov do popolne zamenjave prebivalstva, so pa Slovani v delih Balkana, kjer zdaj živijo sodobni slovanski narodi, po prihodu predstavljali večino prebivalstvo. Manjšinsko staroselsko prebivalstvo pa je pozneje prevzelo slovanski jezik. Na fotografiji: muzejska rekonstrukcija avarskega vojščaka, ki so jo izdelali madžarski arheologi.
Dve najdišči sta v Panonski nižini vzhodno od Tise, dve pa med Tiso in Donavo, kjer je bilo jedro avarskega imperija. Na čelu imperija je bil vladar, ki so mu Avari rekli kagan oziroma kakan, kar verjetno pomeni veliki kan oziroma kan kanov.
Znanstveniki potrdili prihod stepskih populacij v Panonsko nižino 6. stoletju
Poleg analize DNK so znanstveniki opravili tudi izotopsko analizo, s katero lahko ugotovijo, ali se je posameznik rodil v kraju, kjer so našli njegovo okostje, ali pa kje druge. S to analizo je torej mogoče ugotoviti, ali je bil nek posameznik domačin ali priseljenec iz drugega oziroma oddaljenega kraja.
Znanstveniki so potrdili, da so v drugi polovici 6. stoletja v Panonsko nižino prišle skupnosti stepskega izvora. Kljub temu, da je prišlo do določenega mešanja s prebivalstvom, ki je živelo v Panonski nižini pred prihodom Avarov (predavarsko panonsko prebivalstvo je dalo do 20 odstotkov genov v avarski genski nabor), pa študija ugotavlja veliko genetsko kontinuiteto avarskih skupnosti po prihodu.
Genetska kontinuiteta Avarov skozi več generacij
Kot piše študija, ta velika genetska kontinuiteta po prihodu skupaj z osupljivo izotopsko homogenostjo skozi čas predstavlja izziv za dolgotrajno arheološko hipotezo, da je prišlo do zaporednih obsežnih selitev iz stepe. Namesto tega je prišlo v času avarskega imperija le do selitev znotraj Panonske nižine, torej do selitev na lokalni ravni.
Avari so bili le eno od nomadskih, stepskih ljudstev, ki se je v preteklosti naselilo v Panonski nižini. Če so se v Panonsko nižino najprej naseljevala indoevropsko govoreča stepska ljudstva, so bili Huni prvo neindoevropsko govorečo stepsko ljudstvo v Panonski nižini. Huni so tam v 5. stoletju našega stoletja ustvarili jedro imperija, ki je obstajalo le nekaj desetletij. Nekaj več kot sto let po propadu hunskega imperija so v Panonsko nižino iz vzhodnoazijskih step prišli Avari. Njihov imperij oziroma kaganat se je obdržal nekaj manj kot 250 let. Zadnje neindoevropsko stepsko ljudstvo, ki je prišlo v Panonsko nižino, so bili ugrofinsko govoreči Madžari (lahko bi jim tudi rekli prvotni Madžari), ki so prišli konec 9. stoletja. Prvotni Madžari oziroma osvajalski Madžari, kot jim tudi pravijo v znanosti, so ustanovili državo, v kateri so gospodovali kot vladajoča manjšina. Vsilili oziroma razširili so svoj jezik tudi na drugo, večinsko prebivalstvo v Panonski nižini. To so zdaj sodobni Madžari. Na fotografiji: pripadniki mongolskega ljudstva Burjatov, ki so med sodobnimi populacijami genetsko zelo blizu zgodnjesrednjeveškim Avarom.
Ta velika genetska kontiuniteta skozi več zaporednih generacij in zelo malo primerov mešanja avarske elite s predavarskim lokalnim prebivalstvom je v nasprotju z na začetku članka omenjenimi trditvami slovenskih zgodovinarjev, da so bili Avari precej nestabilna in nadregionalna politična skupnost, ki je bila podvržena nenehnim spremembam ter je bila zmeraj odprta do novih prišlekov.
Avarke so se poročala zunaj svoje skupnosti
Podrobnejše analize tudi kažejo strogo patrilinearni sistem – to je sistem sorodstva, v katerem družinsko članstvo posameznika izhaja iz očetove linije in je zabeleženo prek nje. Za avarske skupnosti je bila značilna tudi ženska eksogamija. Moški so večinoma ostajali v svojih skupnostih, medtem ko so se ženske poročale v druge avarske skupnosti.
Glede na to, da DNK-raziskave niso ugotovili primerov, da bi se med seboj poročali sorodniki, znanstveniki sklepajo, da so pripadniki avarskih skupnosti skozi več generacij ohranjali védenje o tem, kdo so njihovi sorodniki oziroma kdo so bili njihovi predniki.
Mnogoženstvo med Avari in Avarke, ki so imele potomce z več moškimi
Na podlagi rodovnikov znanstveniki domnevajo, da je bil začetek rodne dobe pri avarskih ženskah med 18. in 20. letom. Najmlajše matere so bile ob smrti stare od 18 do 22 let, najmlajši očetje pa od 24 do 29 let. Ugotovili so tudi primere, da je imel posamezni moški potomce z več ženskami in tudi redkejše primere, da so imele posamezne ženske potomce z več moškimi.
Avari so po prihodu v Evropo s plenjenjem ali s tributi od Bizantincev (ti so z njimi plačevali Avarom zavezništvo ali mir) nabrali velik zaklad, katerega del je pozneje padel v roke Karlu Velikemu. Na fotografiji so bizantinski izdelki iz zlata in srebra, ki so jih Avari zaplenili ali dobili kot tribute, ter jih zdaj hrani newyorški Metropolitanski muzej umetnosti. Dediščina Avarov je tudi slovanski vladarski naslov ban. Ta je izpeljan iz osebnega imena kagana Bajana, ki je Avarom vladal med letoma 562 in 602. Podobno je bil pozneje iz osebnega imena frankovskega vladarja Karla Velikega izpeljan slovanski vladarski naslov kralj.
Letošnja študija podobno kot študija o Avarih iz leta 2022 ugotavlja, da so imeli pripadniki Avarov, ki so živeli v Panonski nižini vzhodno od Tise, več zahodnoevrazijskih genskih primesi kot Avari med Tiso in Donavo, ki so predstavljali jedro avarskega imperija. Ti zadnji Avari imajo skoraj stoodstotni vzhodnoazijski genski nabor.
Mešanje zahodno- in vzhodnoevrazijskih genov v stepah
Letošnja študija ugotavlja, da je do mešanja zahodnoevrazijskih in vzhodnoevrazijskih genov pri Avarih prišlo že v stoletjih pred naselitvijo v Panonsko nižino v letih 567–568.
Arheološke gledano najdemo na avarskih najdiščih vzhodno od Tise značilnosti, ki so presenetljivo podobne tistim pri nomadskih pokopih iz šestega do sedmega stoletja našega stoletja v vzhodnoevropskih stepah. Po drugi strani je pri grobiščih avarske elite med Donavo in Tiso najti kulturne prvine, ki imajo izvor v vzhodnoevrazijskih stepah.
Ti genetski in arheološki podatki morda nakazujejo, da so se Avarom, ki so se iz osrednje Azije priselili v vzhodnoevrazijske stepe, tam pridružile stepske populacije, za katere je bila značilna mešanica zahodnoevrazijskih in vzhodnoevrazijskih genov. Nato so se skupaj priselili v Panonsko nižino.
Avarsko obdobje v Evropi lahko razdelimo na dve obdobji. V prvem, od prihoda do leta 626, so bili zelo napadalni in plenilski. To obdobje se je končalo zaradi več zunanjih in notranjih pretresov.
Najprej je leta 623 izbruhnil upor Slovanov na zahodnem avarskem gospostvenem oziroma vplivnem območju pod vodstvom frankovskega trgovca Sama (kje je bilo središče njegove zveze in kako obsežna je bila, ne vemo točno).
Sledil je spodleteli avarski poskus osvojitve Konstantinopla skupaj z nekaterimi slovanskimi ljudstvi in v zavezništvu s Perzijci leta 626.
Nato pa je v jedru imperija v Panonski nižini okoli leta 630 izbruhnila državljanska vojne med Avari in Bolgari (morda so Bolgari, teh ne smemo enačiti z današnjim slovanskim bolgarskim narodom, ki ima le delno korenine v teh stepsko-nomadskih prvotnih Bolgarih, "avarske" populacije z več zahodnoevrazijskimi geni, ki so v avarskem imperiju živele vzhodno od Tise, op. p). Avarom je uspelo zatreti bolgarski upor – del poraženih Bolgarov je zbežal na zahod k Bavarcem, ki pa so jih po zgodovinskih virih pobili. Le peščici se je pred bavarskim noži in meči uspelo rešiti z begom k vzhodnoalpskim Slovanom.
Po teh pretresih so bili Avari manj napadalni do sosedov. Vladali so imperiju oziroma državi s strogo (etnično) hierhijo, kar je bil verjetno tudi razlog, da se je njihova država po nizu frankovskih napadov na prelomu 8. in 9. stoletja sesula kot hišica iz kart. Uspešnejši model so pozneje v Panonski nižini uveljavili prvotni Madžari, ki jim je v stoletju po prihodu uspelo razširiti madžarski jezik in tudi madžarsko identiteto na druge prebivalce jedra Panonske nižine.
Sprememba prehrane po prihodu v Panonsko nižino
Izotopna analiza avarskih okostij je tudi pokazala, da je v zgodnjem obdobju velik del prehrane Avarov sestavljalo proso (glavni pridelek v vzhodni Aziji poleg riža), potem pa je prišlo do sprememb prehrane. Avari so še vedno uživali hrano, pripravljeno iz prosa, a je verjetno naraslo uživanje hrane, pripravljene iz pšenice. Manjši del Avarov v srednjem in poznem obdobju avarskega kaganata je užival tudi več mleka in mesa kot Avari v zgodnjem obdobju.
Glavna vira za članek:
Guido Alberto Gnecchi-Ruscone, Choongwon Jeong, Johannes Krause, Zuzana Hofmanova, David Reich, Veronika Csaky, Ron Pinhasi, Patrick Geary, Tivadar Vida, Walter Pohl in sodelavci, Ancient genomes reveal origin and rapid trans-Eurasian migration of 7th century Avar elites (sl. Starodavni DNK razkriva izvor in hitro čezevrazijsko selitev avarskih elit iz 7. stoletja), april 2022.
Guido Alberto Gnecchi-Ruscone, Tivadar Vida, Zuzana Hofmanova, Johannes Krause in sodelavci, Network of large pedigrees reveals social practices of Avar communities (sl. Omrežje obsežnih rodovnikov razkriva družbene prakse avarskih skupnosti), april 2024.
