Sreda, 23. 11. 2022, 21.56
2 leti
Analiza
Orbanova nevarna nostalgija
Madžarski premier Viktor Orban in vodja madžarske skrajno desne stranke Naša domovina Laszlo Toroczkai sta v zadnjih dneh vznemirila številne madžarske sosede, tudi Slovenijo. Orban je nosil šal z zemljevidom Ogrske pred prvo svetovno vojno, Toroczkai pa je odkrito namigoval na madžarsko zasedbo podkarpatske Ukrajine in verjetno tudi Slovaške. Korenine obeh dejanj pa se skrivajo v nepripravljenosti številnih Madžarov, da bi preboleli Trianonsko pogodbo oziroma izgubo svojega srednjeevropskega mini imperija.
Ko se je v Katarju v nedeljo začelo svetovno nogometno prvenstvo, sta se v Budimpešti pomerili dve evropski reprezentanci, ki se jima ni uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo – Madžarska in Grčija. Boljši so bili gostitelji, ki so zmagali z 2:1. A veliko bolj kot izid je postal zanimiv navijaški šal, ki ga je na tekmi nosil madžarski premier Viktor Orban.
Šal z zemljevidom "Velike Madžarske" oziroma Kraljevine Ogrske
Na šalu je bil namreč zemljevid Madžarske oziroma Kraljevine Ogrske iz obdobja pred prvo svetovno vojno. Ta zemljevid je zelo priljubljen pri tistih Madžarih, ki se ne morejo sprijazniti z mejami, ki jih je določila Trianonska pogodba iz leta 1920.
Pred Trianonom oziroma pred prvo svetovno vojno so bili pod Madžarsko oziroma ogrsko kraljevino vsa današnja Slovaška, podkarpatska Ukrajina, Romunija onstran Karpatov, Vojvodina, skoraj vsa današnja Hrvaška (razen Dalmacije in Istre), slovensko Prekmurje in današnja avstrijska zvezna dežela Gradiščanska.
Razburjeni Ukrajinci in Romuni
Orbanov šal z "Veliko Madžarsko" je razjezil številne sosede. Ukrajina, ki brani svojo ozemeljsko celovitost v krvavi vojni z Rusijo, je poklicala na zagovor madžarskega veleposlanika. Nestrinjanje z Orbanovim šalom je madžarskemu veleposlaniku v Budimpešti izrazil tudi romunski zunanji minister Bogdan Aurescu.
🇭🇺 PM Orbán wearing a Greater (pre-1918) Hungary scarf at football match against 🇬🇷. As private citizen he can feel sorry for territorial losses. But going public is sign of disrespect for partners and legitimates irresponsible claims about restoring 🇭🇺 regional hegemony. pic.twitter.com/wPl94lSWI3
— Stefano Bottoni (@stefanobottoni1) November 21, 2022
Po drugi strani je hrvaški predsednik Zoran Milanović zmanjševal pomen dogodka. "Temu se lahko samo smejim. Med vsemi našimi sosedi je Madžarska še vedno najboljša," je dejal Milanović hrvaškim novinarjem, ko so ga ti vprašali po njegovem mnenju o šalu.
Madžarska nostalgija po izgubljenem imperiju
Na vihar, ki ga je sprožil njegov šal, se je v torek na svojem računu na Facebooku odzval tudi Orban. "Nogomet ni politika. Ne iščite stvari, ki jih ni tukaj. Madžarska nogometna reprezentanca pripada vsem Madžarom, ne glede na to, kje živijo," je napisal po poročanju Reutersa.
Madžarska nostalgija po mejah, ki jih je imela Kraljevina Ogrska pred Trianonom, seveda ni omejena samo na Orbana, ampak je pogosta v velikem delu madžarskega političnega prostora. Pri tem ne gre samo za nacionalno bolečino, ker so po prvi svetovni vojni številni Madžari ostali zunaj meja Madžarske, ampak gre tudi za nostalgijo po izgubljenem madžarskem srednjeevropskem mini imperiju. Podobno nostalgijo po imperialni preteklosti lahko opažamo v Putinovi Rusiji.
Zlasti je ta nostalgija seveda prisotna na madžarski desnici. Še veliko bolj kot Orban je bil nedavno provokativen madžarski poslanec in vodja nacionalistične stranke Mi Hazank! (sl. Naša domovina) Laszlo Toroczkai.
Želja po skupnih poljsko-madžarskih mejah
Toroczkai je 11. novembra letos, na dan poljske neodvisnosti, na Twitterju objavil fotografijo madžarskega in poljskega vojaka iz leta 1939, na kateri se rokujeta na skupni meji. Ta meja med predvojno Poljsko in Madžarsko je nastala marca 1939, ko je Madžarska, takrat zaveznica nacistične Nemčije pri razkosanju Češkoslovaške, napadla in zasedla podkarpatsko Ukrajino. Ta je bila pred Trianonom del Ogrske, pozneje pa je pripadla Češkoslovaški. Po drugi svetovni vojni je postala del Ukrajine, ki je bila tedaj republika v okviru Sovjetske zveze.
Tvit Laszla Toroczkaija:
🇵🇱🇭🇺 Today is Polish Independence Day. God bless Poland! Let's meet again at the common Polish-Hungarian border! pic.twitter.com/grnrJFC6oF
— Toroczkai László (@ToroczkaiLaszlo) November 11, 2022
Toroczkai je ob fotografiji pripisal: "Danes je dan poljske neodvisnosti. Bog blagoslovi Poljsko! Srečajmo se spet na skupni poljsko-madžarski meji." Fotografija in besedilo sta jasno nakazala Toroczkajevo željo po ozemeljskem širjenju Madžarske, opozarjajo kritiki.
Konec poljsko-madžarske sloge
Poljska, še zlasti po tem, ko je oblast prevzela desna stranka Zakon in pravičnost (PiS), in Orbanova Madžarska sta bili dolgo časa zelo tesni zaveznici. Njune dobre odnose pa je pokvaril letošnji ruski napad na Ukrajino. Poljska je goreča zaveznica Ukrajine, medtem ko se Madžarska spogleduje s Putinovo Rusijo.
Po nekaterih namigih naj bi Putin Orbana celo vnaprej obvestil o svojem načrtu o napadu na Ukrajino. Prav tako se nekatere izjave, ki so prihajale iz Madžarske v prvih dneh vojne v Ukrajini, celo namigovale na to, da bo Madžarska v primeru zloma osrednje ukrajinske oblasti v Kijevu zasedla podkarpatsko Ukrajino, kjer živi madžarska manjšina (Madžari pomenijo približno desetino prebivalstva podkarpatske Ukrajine, ki se ji po madžarsko reče Karpatalja).
Slabi ukrajinsko-madžarski odnosi
Zaradi položaja madžarske manjšine v Ukrajini so odnosi med Budimpešto in Kijevom že dolga leta zelo slabi. Madžarska je tudi zavirala ukrajinsko približevanje Natu zaradi po mnenju Budimpešte spornega ukrajinskega zakona o jezikih, kar je bila voda na mlin Moskvi. Zdaj pa Budimpešta tako kot Ankara tudi zavira vključitev Švedske in Finske v Nato.
Morebitne madžarske ozemeljske zahteve bi v današnji Evropi težko postale resničnost, toda vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi na primer Putinovi Rusiji uspelo z zmago nad Ukrajino do temeljev zatresti Evropo in njeno na mednarodnih pogodbah temelječo ureditev.
Če na Madžarskem številni politiki, ki še niso preboleli Trianonske pogodbe, dajejo izjave, ki namigujejo na spremembe meja oziroma izražajo veliko nostalgijo po predtrianonski Ogrski, pa so Poljaki večinoma preboleli svoje vzhodne izgube v zgodovini. To dokazujejo tudi današnji dobri poljsko-ukrajinski odnosi.
Poljaki preboleli nostalgijo po izgubljenem imperiju
Po zlomu komunizma so bili na Poljskem sicer glasni nekateri nacionalisti, ki so sanjarili o Veliki Poljski od Labe do Dnepra, a so bili maloštevilni. Poljska, ki je pred letom 1939 vladala zahodnim delom današnje Ukrajine in Belorusije (ukrajinsko mesto Lvov je bilo na primer takrat večinsko poljsko), se je po osamosvojitvi od sovjetske nadoblasti odpovedala vsem nacionalističnim željam po spremembi vzhodnih meja, prav tako se je večinoma odpovedala tudi nostalgiji po izgubljenih ozemljih.
Proces poljskega prebolevanja izgube vzhodnih ozemelj se je začel kmalu po drugi svetovni vojni, ko je krog poljskih izseljencev na Zahodu, zbranih okoli Jerzyja Giedroyca, pozval k sporazumu med Poljaki in Ukrajinci. "Naj modro-rumena zastava vihra v Lvovu," je tako leta 1952 zapisal eden od zagovornikov poljsko-ukrajinske sprave. Ta ideja o poljsko-ukrajinski spravi je postala tudi uradna politika demokratične Poljske.
Čeprav zemljevidu Kraljevine Ogrske, ki ga je nosil Orban na svojem šalu, včasih pravijo zemljevid Velike Madžarske, pa to v resnici ni. Ne gre namreč za zemljevid vsega ozemlja, na katerem strnjeno živijo pripadniki madžarske narodnosti, ampak je to zemljevid nekdanjega madžarskega mini imperija, ki ga je imela Budimpešta pred prvo svetovno vojno v okviru habsburške monarhije. Velik del ozemlja nekdanje Kraljevine Ogrske pred prvo svetovno vojno so namreč sestavljala ozemlja, ki niso bila del madžarskega narodnega in jezikovnega ozemlja. Na zemljevidu, ki je narejen na podlagi popisa prebivalstva iz leta 1880, je madžarsko narodno ozemlje označeno s svetlo vijoličasto barvo. Slovensko narodno ozemlje v okviru Kraljevine Ogrske (Prekmurje in današnje Porabje) je obarvano modro.
Če je Poljska prebolela izgube Vilniusa (oz. Vilne, ki je zdaj prestolnica Litve) in Lvova ter drugih delov današnje zahodne Ukrajine in zahodne Belorusije, kjer je poleg ukrajinske in beloruske večine dolgo časa živela tudi močna poljska manjšina (ti Poljaki so se po drugi svetovni vojni večinoma morali preseliti na nekdaj nemška ozemlja, ki jih je po drugi svetovni vojni dobila Poljska), pa je na Madžarskem nostalgija po izgubljenih ozemljih vse močnejša.
Kot da bi Scholz nosil šal z zemljevidom Velike Nemčije
Verjetno si ni mogoče predstavljati nemškega kanclerja Olafa Scholza, da bi obiskal nogometno tekmo z navijaškim šalom, na katerem bi bil zemljevid weimarske Nemčije ali zemljevid cesarske Nemčije pred prvo svetovno vojno, za Orbana pa je nošenje šala z zemljevidom Ogrske oziroma predtrianonske Madžarske nekaj samoumevnega.
Meja na Muri
Marca letos je v Sloveniji veliko prahu dvignila izjava madžarskega državnega sekretarja za madžarske skupnosti zunaj meja Madžarske Arpada Janosa Potapija, ki je v oddaji Težišče izjavil, da je Mura mejna reka med Slovenijo in Madžarsko. Veleposlaništvo Madžarske v Sloveniji je pozneje objavilo pojasnilo, da je šlo v izjavi za jezikovni spodrsljaj in da je meja med Madžarsko in Slovenijo nesporno določena z mednarodno pogodbo. Morda je tej sporni izjavi bolj kot jezikovni spodrsljaj botrovalo dejstvo, da je državni sekretar Potapi v intervjuju preprosto za trenutek zamenjal slovensko Prekmurje (madžarsko Muravidék) s hrvaškim Medžimurjem (madžarsko Muraköz). Na območju Medžimurja hrvaško-madžarska meja res približno sledi toku reke Mure.
Je pa sekretar Potapi znan tudi po tem, da ima v svoji pisarni veliko sliko nekdanjega voditelja Madžarske admirala Miklosa Horthyja, ki je bil v tridesetih in štiridesetih letih preteklega stoletja zaveznik nacistične Nemčije. Horthyjeva Madžarska je med drugim sodelovala pri razkosanju Slovenije leta 1941. Madžarska je takrat zasedla Prekmurje in začela politiko madžarizacije.
V Kraljevini Ogrski, ki je bila od leta 1867 skoraj samostojna država znotraj Avstro-Ogrske, so Madžari predstavljali le okoli polovico prebivalcev. Madžari, katerih vladajoči politični razred je bilo plemstvo, so želeli nemadžarske prebivalce Ogrske pomadžariti. Če se je v avstrijskem delu Habsburške monarhije leta 1907 uveljavila splošna volilna pravica (imeli so jo sicer le moški), pa je na Ogrskem imela volilno pravico le peščica prebivalstva, manj kot desetina. Pa še ti so bili v večini Madžari.
Razlog za to zadržanost Budimpešte do splošne volilne pravice je bil več kot jasen: splošna volilna pravica bi okrepila nemadžarske narode, kar bi vodilo v konec madžarizacije in madžarske prevlade. Zemljevid predtrianonske Madžarske oziroma Kraljevine Ogrske za sosednje narode tako ni samo grožnja njihovi ozemeljski celovitosti, ampak jim vzbuja tudi spomin na politiko madžarizacije pred prvo svetovno vojno.
Po Trianonu je veliko Madžarov res ostalo zunaj meja nove Madžarske, a hkrati so tudi sosednji narodi del svojih rojakov pustili znotraj nove Madžarske. Poglejmo samo slovensko-madžarsko mejo. Del Madžarov je tako po prvi svetovni vojni prišel pod okvir Slovenije oziroma tedanje jugoslovanske države, a obenem so Porabski Slovenci ostali na Madžarskem.
22